Pogumno navzgor, soncu nasproti!

Tako, prazniki so za nami. Če dobro premislim, že dolgo niso bili praznični dnevi tako zanimivi in pestri. Kaj vse se je dogajalo! Še vedno premlevam vtise, se nasmiham ob lepih spominih in načrtujem dejavnosti za naslednje tedne.

V naslednjih dveh tednih je pred mano zelo prijetna naloga - zasaditev loncev s sezonskimi rožicami. Po vseh teh letih se počutim že kot pravi profesionalec in komaj čakam, da začnem izbirati, kombinirati, saditi ... Kako prijeten stres! Mi, vrtoljubci, smo edini umetniki, ki ustvarimo rastočo umetnino. Takšno, ki se bo v vsej svoji lepoti pokazala šele čez dva ali tri mesece. V bistvu veliko tvegamo in vedno sem občudovala Ruth v tej njeni drznosti, ko je na papirju načrtovala nenavadne kombinacije. Kolikokrat sem se vprašala, ali bodo te rožice "šle skupaj". Ruth je skoraj vedno imela prav.

V arhivu sem poiskala kombinacije iz junija 2012, ki jih je načrtovala za naše poslovne prostore v Murglah. Letos bo zelo drugače, saj bom vključila več bele in srebrne.

Pogum (element les) se vedno splača. Mogoče kratkoročno ne, dolgoročno pa vedno. Pomlad (element les) po kitajskem koledarju se počasi izteka, aprilu vlada zmaj, ki v sebi še skriva nekaj pomladne energije, prav veliko pa ne. Poletje bo nastopilo 5. 5. 2016 in kmalu nas bo grela bolj vroča energija.

Če boste imeli jutri, po več dneh dopustovanja težave z motivacijo za delo, si zavrtite to čudovito in zame zelo navdihujočo pesem Celtic Woman - You Rise Me Up.

Vrnitev v leto 2009

Če še niste opazili v statistiki desno spodaj, je tole najbolj bran članek o rožicah:

"Pohvale od Ruth Podgornik Reš"

Kako lepe kombinacije je naredila Ruth! Res avantgardno in še vedno ji nihče v Sloveniji ne seže do kolen.

Tako je bilo julija 2009 ...

Žgečkljiva želva - še vedno jo imam!

Moja deseta vrtnarska obletnica

Na današnji dan praznujem posebno obletnico: 27. 4. 2005 sem prvič stopila v vrtnarijo Reš in začela pot roželjubke. Padla sem direktno v roke Ruth, ki me je navdušila s svojim znanjem, prijaznostjo, kreativnostjo. Kaj vse sem v teh letih naredila narobe! Ko gledam prve kombinacije rastlin, se smejim svojemu neznanju. Nekaj je celo raslo! Imela sem divjo in bogato obdobje, ko smo se komaj prebijali med rastlinami.

Takrat sem bila vesela, da sem v korito posadila prave rožice, tiste, ki jih je predvidela Ruth. Če so tudi rasle, sem bila že čisto v transu. Sedaj pa pazim na vse: na lonce, postavitev na terasi, na skladje z ostalimi rastlinami, na energije, ki veljajo tisto leto ... Prav lepo je opazovati, kako se je obrestovalo branje knjig, obiski predavanj, strokovni nasveti v vrtnarijah, vrtnarski izleti ...

Poznate pravilo, da postanemo resnično dobri, če nekaj vadimo 10.000 ur? Ravno zadnjič sem prebrala, da je ta teorija ovržena, daj je pri določenih spretnostih zelo pomembna nadarjenost. Sem si kar oddahnila; če bi morala čakati še kakšnih 7.000 ur, da bi imela lepe zasaditve, bi prej obupala.

V arhivu sem našla te fotografije iz septembra 2005. Naredila sem jih s svojo prvo digitalno kamero HP Photo Smart C 850. Ste vedeli, da je HP nekdaj proizvajal tudi fotoaparate? Saj zasaditve niti niso takooo slabe. Tista divja, zaraščena faza je prišla kasneje, ko sem si domišljala, da že nekaj obvladam ...

P.S. (29.4.2015)

Danes zjutraj sem dobila sporočilo z naslednjo vsebino:

"Sedaj pa še malo picajzelstva, a ker je na blogu in javno, je po mojem pametno popraviti napako. Razen, če ni fora nekje drugje. Besedi "deveta obletnica" in "2005" ne gresta skupaj, vsaj ne leta 2015.

Res imaš lepe fotografije rožic!"

Najprej sem malo pihala od jeze, ker ne znam računati, potem pa se le odločila, da popravim naslov prispevka na blogu. No, tale "zlopamtilo" je se vsaj izmazal s tem, da je pohvalil moje fotografije iz leta 2005. 

Kakšne barve za sezonske rastline v letu 2015?

Kam pa bomo šli letos kupovat rožice za korita, je upravičeno zaskrbljeno vprašala Mateja, gostiteljica na delavnici o uporabi polžastega sokovnika. Ja, kam bomo šli, smo ji pritegnile ostale roželjubke?

Ker tudi moj blog berejo različni ljubitelji rož, naprošam vse, da mi sporočijo, kje se dobijo kakovostne in raznovrstne sadike v stilu "a la Ruth". Saj veste, kaj mislim.

Počasi bo treba konkretno razmišljati o letošnjih zasaditvah. V feng shuijevskem smislu so letošnje energije kar naporne. V nekem tujem članku sem zasledila zelo dobro prispodobo: leseno ovco (v tem znamenju je leto 2015) si lahko predstavljamo kot podrta debla, ki ležijo na travnati poti. Ta debla predstavljajo ovire, torej se bomo morali malo potruditi, da očistimo pot.

Nekaterim bo težje, predvsem tistim, ki nimajo npr. kovine s katero bi si pomagali. Tisti z veliko ognja bodo deblo kar zažgali. Kaj bo pri tem nastalo - recimo požar, jih ne bo prav dosti brigalo ...

Letošnje ugodne barve za sezonske zasaditve so torej zemeljske: rumena, oranžna, marelična, rjava. Ne bo škodilo malo bele, če imamo okrog sebe (na vrtu) že veliko zelene. Približno 20% pa naj bo rdeče, vijolične ali roza. Ne pretiravajmo s temi ognjenimi barvami.

Tukaj pa so moje najnovejše pridobitve, ki jih bom posadila na zelo sončno mesto:

Na Brezjah pri Ruth

Po ogledu dokumentarca Krog, kjer sem jokala ob posnetkih Ruth in po obisku kulinarične delavnice pri Ruthini sestri Mateji, sem se spomnila, da že dolgo nisem bila na Brezju. Povprašala sem svojega vodiča, če bi šel z mano, pa sva šla.

Tokrat je bila moja naloga, da vozim in vodim. Pri vožnji sem se dobro odrezala zaradi navigacije, na (vsaj zame) slabo označeni Brezjanski poti miru pa sem se samo dvakrat izgubila. Ampak, našla sem tako slap Peračica, kot brezjansko cerkev, kjer sem pustila avto. Uf, težko je biti vodja ...

Ruthin grob je prava paša za oči. Mislim, da tako velikega groba še nisem videla. Urejen je čisto v njenem stilu, polnem jasne in skrite simbolike. Lepo!

Odgovornost (ultramaratoncev) za svoje zdravje

Prebrala sem malo več kot polovico knjige Ultrablues, ki so jo napisali tekači in pisatelji Samo Rugelj, Žiga Gombač in Boštjan Videmšek. Knjigo sem si ogledovala od izzida, vendar je nisem želela kupiti, saj sem se bala, da bo v njej preveč trpljenja. Potem pa sem od sotrpinke v fitnesu izvedela, da mi jo lahko posodi v branje.

Tik pred prazniki sem knjigo prinesla domov in jo začela brati 1. 1. 2015. Glede vsebine se nisem zmotila: vsi trije avtorji - tekači so totalno zmešani. Res ne vem, kako bom knjigo prebrala do konca. Poleg tega, da se počutim strašen lenuh, ker zjutraj, takole mimogrede, ne pretečem 27 km, popoldne pa ne naredim 500 trebušnjakov.

Med branjem sem se večkrat spomnila na Ruth. Saj sem z njenega bloga izvedela, da trdo trenira in teče dolge proge. Vendar, dokler tega napora nisem videla na filmu in še prej v živo, sem živela v rahli iluziji, da ni tako hudo.

Nekega avgusta me je Ruth "določila", da bom ena od njenih spremljevalk na tekaški tekmi po Sloveniji. Dobro me je poznala, zato me je izbrala za spremljevalko prvi dan, ko je bila še spočita. Presenetilo me je, da sem bila cel čas zaposlena z vožnjo ter pripravo pijače in hrane zanjo. Za vedno pa mi bo ostalo v spominu trpljenje tekačev, ko so v vročem avgustovskem dnevu tekli po ravni asfaltni cesti, brez sence ali vetra.

Kako naporni so ultramaratoni smo lahko videli tudi v dokumentarcu Ruth 246,8 km. Nečloveški napori, zame popolnoma nerazumljivi, priznam.

Neustrašna ultramaratonka z velikim srcem

Ko prebiram knjigo Ultrablues, razmišljam o teh treh moških. Priznam, poklicna deformacija. Danes, ko so stari od 38 do 48 let, trenirajo do roba svojih zmogljivosti; izčrpavajo telo, si povzročajo poškodbe, se fizično in psihično izzivajo čez vso zdravo mero. Mislim, da temu ne more nihče oporekati, tudi oni sami ne.

Kaj bo pa z njimi čez 10 ali 20 let? V kakšnem stanju bo njihovo telo? Bodo zaradi poškodovanih mišic in sklepov sploh lahko še hodili? Bodo potrebovali posebne terapije, zdravila, okrevanje v zdravilišču, mogoče celo pomoč pri vsakdanjih opravilih?

Po nazorskem prepričanju sem bolj liberalec, zato menim, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. V tem duhu bi morala tudi te tekaške mušketirje pustiti pri miru, naj se sami odločajo, kaj bodo počeli. Saj s svojim tekom ne škodujejo drugim. Kaj pa je z zdravstvenimi posledicami? Bi lahko že sedaj, ko so še relativno zdravi, dala veto na njihove ekstremne tekaške podvige?

Kajti, čez toliko let, ko bodo zelo verjetno potrebovali dodatno oskrbo, bodo trošili moj denar. Denar, ki bo ostal, ker jaz ne bom šla k zdravniku in izkoristila vplačil iz zdravstvenega zavarovanja.

Pa ne mislim teh treh tekačev pripeti na križ, samo povod so bili za moja razmišljanja. Kajti, podobno analogijo lahko potegnemo s kadilci in predebelimi. Bi jih morali "obsoditi" že sedaj, da ne bo kasneje prepozno? Za vse, tako bolne, kot zdrave, ker ne bo dovolj denarja?

Štiri dni v osami, z burjo in brez kave

Tako sem ponosna nase, da moram svoje podvige NUJNO objaviti na blogu. Saj sem ga tudi začela pisati zato, da bi se malo bolj odprla (svetu) in prenehala tako strogo ločevati poslovno in zasebno življenje. No, v bistvu sem ga začela pisati tudi zaradi Ruth, ker je to z njene perspektive izgledalo tako preprosto. Malo teksta, nekaj fotografij, ki jih na hitro narediš med enim in drugim svetovanjem ali počitkom ...

Oh, kako jo pogrešam, še vedno. V teh dneh bi Ruth svoj blog polnila s čudovitimi snežnimi fotografijami, polnimi sonca, gora in drobnih detajlov, ki jih je znala opaziti samo ona.

Bila je samosvoja, čeprav je za uveljavljanje svoje volje uporabiti prilagodljivost in vztrajnost. Dve zelo učinkoviti lastnosti, pa tudi modri.

Točno v tem njenem samosvojem stilu sem se tik pred Silvestrovim odločila, da grem na morje. Našla sem apartma na koncu naselja v hrvaški Istri, ki je veliko obetal. Velika panoramska okna, ki gledajo na 60 metrov oddaljeno plažo. Idealno mesto za posedanje na soncu ali opazovanje sončnega zahoda, pa tudi za mir, samoto in dolge sprehode.

Dva dni nisem spregovorila niti besede, če odštejemo obisk lastnika apartmaja, ki je prinesel račun. Kmalu po prihodu se je moj novi pametni telefon odločil, da bo obnovil neke programe, jaz sem mu to dovolila in na koncu je zahteval ponoven vpis PIN - ki ga nisem vedela na pamet, saj je telefon nov. No, klic v sili bi še mi vedno ostal, zato se nisem kaj prida sekirala, da ne morem telefonirati.

Tudi super moderne televizije s 450 satelitskimi kanali nisem znala uporabljati, zato sem dneve preživela ob glasbi iz računalnika. Pa tudi, če bi crknil WLAN, se ne bi nič sekirala in v samotarskem duhu preživela dopust.

Že prvi dan, ko sem prišla, sem začutila, da je bila odločitev pravilna. Prejšnje leto je bilo poslovno uspešno, tudi zasebno sem se veliko potepala naokrog, hodila na predstave, koncerte, se družila s prijatelji. Ampak, na koncu leta sem bila utrujena in ujeta v nek začaran krog.

Bila sem prvič v severnem delu hrvaške Istre in zelo sem očarana. Nujno jo moram raziskati s kolesom, se mi zdi, da je kolo najprimernejše prevozno sredstvo za spoznavanje teh krajev.

Presenetili sta me dve stvari:

1. Da imam rada (zmerno) burjo

V bistvu sovražim veter, ampak očitno samo tistega zelo strupeno mrzlega iz alp. Burja pa mi je všeč, ker takrat sije sonce, morje je razburkano, barve na nebu so intenzivne in sveže. Tretji dan dopusta je pihala samo šibka burja in pogrešala sem dramatično dogajanje na nebu in zemlji.

Spomnim se menedžerke iz Stuttgarta, ki je redno hodila na otok Sylt na severu Nemčije. Potrebuje močan veter, da ji prečisti glavo, mi je povedala. Zdaj jo zelo razumem in s primerno obleko je tudi burja znosna (da ne bo pomote, govorim o hitrosti vetra do 50 km/h).

2. Da sem tako odvisna od kave

Kave nikoli nisem pila, mogoče 5 krat na leto, kot ledeno kavo. Po alergiji je ledena kava odpadla, zato sem 5 krat na leto naročila kratko kavo. Ko pa smo v Aviti začeli prodajati Kavo Chi balance in classic, sem si začela večkrat pripravljati kavo, zadnjih nekaj mesecev skoraj vsak dan. Te mešanice vsebujejo največ 25% kofeina normalne kave, ostalo so druge snovi. Vseeno sem postala odvisna od teh majhnih doz kofeina, oziroma imela težave takrat, ko kave nisem pila.

Na morskem dopustu sem se namreč odločila, da ne bom jedla sladkarij in ne bom pila kave. Tri dni sem imela rahle glavobole, pa tudi težave z nizkim pritiskom. Kar me je zelo presenetilo. Danes, peti dan sem že skoraj "čista".

Zakaj sem se odločila, da ne bom več pila kave? Ker imam krvno skupino A. Ja, tako preprosto je. Čutim, da mi ne paše, da obremenjuje moj limfni sistem, moti spanec in koncentracijo. In, v bistvu je ne potrebujem. Čeprav bom pogrešala okus Kave Chi, ki sem ji dodala lešnikovo ali mandljevo mleko, pa malo čokolade ...

Še nekaj fotografij z mojih potepanj:

Rožice v Citroenu

Moj včerajšnji obisk v vrtnariji je bil kratek, ampak uspešen. Imela sem manj kot eno uro časa, da si zamislim in naberem rožice za devet loncev. Na tiste pred hišo sem pozabila, zato bom morala še enkrat v Podvin. Pa zemlje mi je zmanjkalo ... saj si lahko predstavljate, kako "trpim" ...

V vrtnariji so bile rožice v rastlinjaku, kam pa naj z njimi doma? Odločila sem se, da jih pustim kar v avtomobilu, ki je parkiran na ulici. Upam, da občutljivke kot je batata (sladki krompir) ne bodo zamerile in bodo junaško preživele improviziran rastlinjak.

Letos sem se odločila za bolj tvegane rastline kot je milijon zvončkov in koralna fuksija. Eni radi dobijo pršice, ali jih uniči gniloba, na drugih pa se zelo rade naselijo bele mušice. Ostalih rožic pa se bodo lotile striglice in kobilice ...

Improviziran rastlinjak v Citroenu ...

 

V vrtnariji se pozna, da ni Ruth. Občuti in vidi se, da ni njene ekstravagance, tistega ščepca popra, ki jo je ločeval od drugih.



Začetek maja pa še brez rožic

Kot sem že slutila, so dnevi po praznikih zelo dinamični. Ampak, pri tem vremenu ni težko delati. Če dežuje, me tako ne mika ven; če pa ne, je zunaj tako prijetno, da pozabim na delo in stres.

Čiščenje jeter mi je zelo pomagalo in počutim se nenavadno lahka. Drugače tega ne znam opisati.

V naši spletni trgovini Avita smo objavili navodila za čiščenje jeter:

http://www.avita.si/prehrana/ciscenje-jeter-najucinkovitejse-spomladi

Tukaj pa so dodatni nasveti, zakaj čistiti jetra in na kaj paziti pri čiščenju jeter:

http://www.avita.si/razstrupljanje/ciscenje-jeter-brez-krtace

Na vrtu vse bujno raste, na žalost tudi plevel.

Sredi maja 2011 je bilo na murgelski terasi še takšno kaotično stanje. Sploh ne vem, zakaj se letos sekiram ... Ali vidite samo češnje in ležalnik???

Še vedno nimam niti ene zasaditve, ah kaj, niti enega načrta zasaditve še nisem narisala. Vsi, ki že dalj časa spremljate moj blog, veste, kakšna drama je to.

Jutri in v petek bom načrtovala, v soboto pa se bom za nekaj ur preselila v vrtnarijo Reš, pardon, Humko. Prvič po Ruthini smrti bom šla tja in emocionalni mi ni čisto vseeno. Če ne drugega, se ob takšnih dogodkih zavemo, kako je vse minljivo.

Vas bom namesto Ruth opozorila, da je letos v Hamburgu mednarodna vrtna razstava IGS. Več informacij, tudi v angleščini, boste našli na njihovi spletni strani:

http://www.igs-hamburg.de/

Boste šli?

V slovo od Ruth

Vsakokrat, ko sem se v preteklih dneh usedla za računalnik in želela napisati nekaj besed o Ruth, so mi oči zalile solze. Jokala sem, ko sem pospravila njeno knjigo o rožicah, ko sem na Tromostovju jedla pečene kostanje (Ruth jih je oboževala), ko sem se sprehajala ob morju (zelo rada je bila v vodi). Tudi danes mi solze zakrivajo pogled na tipkovnico, vendar bom vztrajala in se od nje dostojno poslovila tudi na blogu.

Na pogreb nisem šla, ker sem dobila vročino in močne bolečine v grlu. Zanimivo je, da sem se ravno o visoki vročini pogovarjala z Ruth v najinem zadnjem telefonskem pogovoru. Poklicala sem jo tik pred odhodom v Egipt in klepetali sva eno uro. Dogovorili sva se za srečanje po novem letu, da bova v živo obdelali vse aktualne teme: (njeno) praznovanje rojstnega dne, (predvsem njene) športne načrte, zdravje in prehrano, (njeno in moje) ljubezensko življenje. Bila je tako srečna in polna optimizma, da bi ga lahko prodajala na tržnici.

Povedala mi je, da je nekaj dni nazaj zbolela in se spomnila mojih besed, kako dobra je visoka vročina, zato ni želela poslušati Rajeta, naj vzame tablete za zbijanje vročine. "Ah, malo sem potrpela, pa je bilo!" Jaz sem pa navdušeno komentirala: "Super, torej tudi svojega lastnega moža ne ubogaš, ne samo mene!" Kako prešerno se je smejala in točno vedela, kaj mislim.

Od kar sem izvedela za Ruthino smrt, ne morem gledati zasneženih gora. Vem, da je bila samo ob napačnem času na napačnem mestu, zato se mi zdi njena smrt tako nesmiselna. Kaj vse bi lahko še dosegla oz., če napišem sebičneje - kaj vse bi nam lahko še dala. S svojo vztrajnostjo, odločnostjo in prijaznostjo je celo Slovenijo  najprej navdušila nad bučami, potem nad rožicami in na koncu nad tekom in zdravim življenjem.

Novica o njeni smrti me je dosegla ravno v tistem trenutku, ko sem se odpravljala v Domžale kupit snežke, da bom pripravljena za njen rojstni dan. Ducat prijateljic je že novembra obvestila, da bo v začetku februarja dvodnevna športna zabava (na neznani lokaciji) in da naj začnemo nabirati kondicijo. Ojoj, Ruth, sem ji takoj napisala, a si prepričana, da bom sposobna sodelovati? Pri tako ekstremni ženski smo očitno vse povabljenke pričakovale najhujše (najprej sedemurno gazenje v snegu do koče, nato špartansko spanje na tleh v spalni vreči, naslednji dan najmanj dva vzpona na sosednji gori - njeni pes Dik bi nas vodil in pokazal, kakšne reve smo, za vmesno sprostitev smučanje in na koncu kulinarično "razvajanje" v obliki zelenjavnega soka in drugih nedefiniranih sestavin).

Naj tukaj mimogrede omenim, da bi z Ruth z veseljem živela po brodolomu na samotnem otoku, ker je jedla točno tiste stvari, ki meni nikakor niso teknile. Ko mi je pripravljala sok, se je vedno potrudila in naredila "normalnega" za moje občutljive brbončice.

Ampak, nazaj k rojstno-dnevni zabavi. Ruth se nas je usmilila in povedala, da je rezervirala hotel na Pokljuki, da bomo do njega lahko prišle z avtomobilom in da bo največji športni podvig pohod z baklami. O, kako se je zabavala in čudila zaradi našega strahu. Seveda se je takoj ponudila, da bi vse zainteresirane zjutraj popeljala na "izlet" na bližji hrib, vendar bi res morali kreniti najkasneje ob štirih zjutraj ...

Kaj več o njej ne bom napisala, ker nam je toliko zapustila: svoj blog, knjige, članke, predavanja. Živi v vseh zasaditvah in vrtovih, ki jih je ustvarila. Adijo Ruth, tvoji domači so pravilno napisali, da si odšla na zadnjo pot do sonca. Prepričana sem, da boš tam zgoraj še svetega Petra pripravila do tega, da bo začel teči ali gojiti buče.