Prikaz objav z oznako Weissensee. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Weissensee. Pokaži vse objave

četrtek, 4. januar 2018

Pa začnimo v 2018!

Moja prva objava v 2018! Vsi smo čez božično-novoletne praznike delali nekakšne analize (za nazaj) in načrtovali (za naprej), pa če to priznamo, ali ne. Eni so res pravi mojstri analiz in po malem jih zavidam. Če bi morala sama izpostaviti tri najboljše dogodke v letu 2017, bi bil seznam takšen:

1. Tri daljša potovanja z dragim (Majorka, Nizozemska, Rim).
2. Popolna prenova spletne trgovine Avita.
3. Izboljšanje zdravja.

Bilo je še nekaj drugih zadev, ki niso tako zelo pomembne, ali pa niso za javnost. Vse so me preoblikovale in naredile boljšo. Ja, mislim, da sem danes boljši človek kot v letu 2016. To pa je najbolj pomembno, a ne?

Seveda že načrtujem za leto 2018. Zaenkrat sem si označila retrogradni Merkur, ker res vpliva name in ga moram upoštevati. Takrat je najbolje, da sem doma. Pika.

Med prazniki sem si napisala poslovne in zasebne cilje, zdaj pa jih moram samo še razporediti po koledarju. Krasni projekti me čakajo!

Za Silvestrovo sem preživela pet lepih dni v meni zelo ljubem Weissensee. Bilo je sonce, sneg, megla, oblaki ... Bilo je lepo. Tukaj je nekaj fotografij (samo poravnala sem jih, ker so bile vse neravne - posledica dejstva, da sem skoraj vse naredila z balkona, pomanjkljivo oblečena, zato me je zeblo).

Prihod na Weissensee, 27. 12. 2017 popoldne: Kje je sneg? Kje je sonce? Potem pa je proti večeru začelo snežiti in do jutra je zapadlo 30 - 35 cm novega snega. Kakšne velike snežinke so padale, celo domačini so se čudili!



Naslednje jutro, 28. 12. 2017 smo se zjutraj zbudili v takšen prizor:



Na vsak način sem želela fotografirati zasneženo teraso, pa me je lastnik penziona prehitel s čiščenjem.

Sončni žarki so nas razvajali 29. 12. 2017. 



30. 12. 2017 je bilo oblačno in turobno. 


Jupiiii, 31. 12. 2017 so napovedali topel, sončen dan in res je bilo tako.



Večerno sonce in meglice nad jezerom.



Zadnja fotografija z Weissensee, 1. 1. 2018, pred odhodom. Na poti domov je že začelo snežiti in tisti dan okrog jezera zapadlo več kot 30 cm snega. Prihod v deževno in blatno Ljubljano je bil prav depresiven.

petek, 6. januar 2017

Čez novo leto na Weissensee

Novoletne praznike sem preživela na meni zelo ljubem Weissensee (Belo jezero). Ostala sem kar 5 noči in se spočila, zabavala, sončila, dobro najedla, reševala križanke (to počnem zelo redko, ampak sem se junaško držala). Že avgusta sem rezervirala apartma, ki je veliko obetal. In res ni razočaral, saj je bil obsijan s soncem od jutra do poznega popoldneva. Iz postelje sem lahko gledala, kako za hribom vzhaja sonce.

Obiskala sem Lienz, zanimivo avstrijsko mestece z italijanskim vplivom, kjer sem orgazmično uživala na kosilu v belgijski restavraciji (slike sledijo). Domov grede sem se peljala skozi Spital, ki je, v primerjavi z Lienz, izgubil če bi tekmovali v rubriki atraktivnost in simpatično.

Na Weissensee ni snega, tudi umetnega ne, samo otroško sedežnico in tekaško progo so zasnežili. So pa bile temperature dovolj nizke, da je zaledenel zahodni del jezera, ki je bolj plitev. In tam se je dogajalo! Eni so na ledeni plošči drsali, drugi se sprehajali ali pustili vleči s konji, psi, sankami. Vzdušje pa je bilo tako prijetno (kakorkoli se to kičasto sliši, ampak drugega izraza ni), da smo pozabili na pomanjkanje snega in uživali na polno.

Tukaj je nekaj fotografij, manjkajo pa najbolj zanimive - kako se je on prvič postavil na drsalke (ne, jaz se nikoli ne bom, zato tudi slik ne bo!):

























Komaj čakam, da zopet obiščem to čudovito jezero.

ponedeljek, 6. junij 2016

Kaj je novega na Weissensee

Za podaljšani vikend sem se (zopet) odpravila na Weissensee (Belo jezero). Vremenska napoved ni bila obetavna in res smo imeli pravo aprilsko vreme. Ko je posijalo sonce, nas je opekalo z vso svojo močjo. Ko se je skrilo, smo si oblačili jakne. V dobri družbi sem naredila tri lepe in nezahtevne pohode (no, malo je že bilo treba iti navkreber in dvigovati nogice ...), malo kolesarila, počivala na terasi in dobro jedla.

Avstrijci vedo, kaj je v turizmu pomembno. Čisto vsi se trudijo, da bi bili kraji okrog jezera lepo urejeni, da bi se turisti počutili dobrodošle. Trenutno na Weissensee ni veliko turistov, zato smo se ob srečanjih veselo pozdravljali.

Opazila sem, da so zasaditve korit in loncev še bolj pisane,  kot je za Avstrijo že tako značilno. Pelargonije in petunije so zamenjale najrazličnejše "novodobne" rožice. Stihijsko jih kombinirajo, ne glede na njihove potrebe ali barve. Saj je po eni strani srčkano, čisto prepričale pa me takšne zasaditve niso. Malo estetike in prefinjenosti pa mora biti, ne glede na avstrijsko tradicijo.

Bidensi na skoraj 1000 metrih nadmorske višine očitno zelo dobro uspevajo, saj sem jih videla skoraj pri vsaki hiši. Verjamem, da jim poletja z hladnejšimi nočmi kar ustrezajo in ostanejo zdravi. Še vedno se mi zdi neznansko smešno, da sadimo rožice, ki v Mehiki rasejo kot prevel.

Tukaj je nekaj fotografij s kompaktnim fotoaparatom:


Kako lepo je videti otroke, ki se še znajo igrati na rahlo razmočenem travniku. Nekaj časa sem oklevala, ali naj sliko sploh objavim. Fotografiranje otrok je delikatno, ampak na tej sliki so komaj razpoznavni, a ne? Ali prepoznate vašega mulca?


Kot tudi pri nas je zelenje zelo bujno in sočno. Narava zamuja za dva do tri tedna. Lastnica apartmaja mi je povedala, da v tem času še nikoli niso imeli prižgane centralne kurjave. 


Lepo je z različnih kotov opazovati jezero in njegovo spreminjajočo se barvo. Meni so všeč vse, od črne do smaragdne. 


Pri mojem apartmaju so imeli zmerno pisane zasaditve. Kombinacijo petunij in bidensov bi si zelo rada ogledala avgusta - kako zdrave in razraščene bodo.

P.S. 

Na Weissensee pravzaprav ni nič novega. Razen tega, da se še bolj trudijo za goste. Prijeten občutek, priznam. 

sreda, 25. maj 2016

Weissensee - vzhodni del

Lansko leto sem na avstrijskem jezeru Weissensee bolje raziskala vzhodni del. Bila sem prijetno presenečena! Najprej sem se s kolesom odpravila do hotela Ronacherfels, potem pa pešačila do Dolomitenblick, kjer sem se z ladjico odpeljala nazaj h kolesu.

Kot se vidi na slikah, vreme ni bilo zelo sončno. Kljub temu sem uživala v raziskovanju različnih pogledov, poti, vegetacije, sprehajalcev ...  Pot je nezahtevna, primerna tudi za otroke.

Sedaj pa se udobno namestite in poglejte vseh 44 slik: