Kako dolga bo zima?

Zelo sem v dilemi, ali naj verjamem naravi. Sonce prav prijetno greje, zjutraj lažje vstanem, ker je vedno bolj svetlo, na vrtu pa sem "odkrila" celo zbirko spomladanskih cvetic. Ampak, ali res že prihaja pomlad? Hmmm ...

Odločila sem se, da bom do spomladanskih impulzov rahlo zadržana. Mislim, da bo letos dolga zima, da bomo dolgo čakali na pravo pomlad. Preprosto zato, ker že dolgo nismo imeli takšne zime.

Zato bom še naprej pridno nosila hlačne nogavice, predvsem pa bom pila sokove in jemala različna prehranska dopolnila. To mi bo dalo dovolj energije in potrpljenja, da bom počakala na pravo pomlad. 

Kdaj je zame prava pomlad?

- Ko se lahko ob 7. uri zjutraj brez rokavic vozim na kolesu.

- Ko lahko bosa hodim po stanovanju.

- Ko se sama od sebe zbudim ob 6. uri zjutraj, ker je že tako svetlo.

- Ko lahko samo v bluzi pijem čaj na terasi kavarne ob Ljubljanici.

- Ko je ata kos (naš atrijski kos v Murglah, kjer imamo poslovne prostore) že v polni pripravljenosti, da bo zaplodil prve mladičke.

- Ko je kosovka odobrila, kje bo gnezdo in ga tudi pripravila za jajčka.

- Ko se razveselim dežja, ker popestri dogajanje na nebu.

 

Zakaj tako malo berete?

Pravkar sem prebrala recenzijo knjige Izginjajoči bralec. Avtor je Samo Rugelj, piše pa o branju in (slovenskih) bralcih, njegova razmišljanja so kritična in črnogleda.

Lejla Švabič v recenziji povzema Ruglja:

"Knjiga v naši kulturi ni več statusni simbol, temveč dobrina, ki se bo že nekje dobila, če ne v bližnji knjižnici, pa v prijateljevi ali sorodnikovi, je v veliki večini prevladujoče mnenje Slovencev. Domače knjižnice pa se vse bolj krčijo, čeprav naj bi ameriške raziskave kazale, da otroci družin z dobro založenimi knjižnicami (500 knjig), ne glede na izobrazbo staršev dosegajo boljšo izobrazbo. Zanimivo spoznanje, predvsem zato, ker v povprečnem slovenskem domu po vsej verjetnosti ni prostora za 500 knjig obsegajočo knjižnico, četudi je res, da otrokovo prvo srečanje s knjigo narekujejo njegovi starši (s tem, da mu berejo, in s tem, da sami berejo), v najstniških letih pa najbrž seganje po knjigi resnično določa tudi domača knjižnica."

Je res tole s 500 knjigami? Če sklepam po svoji zgodbi, je dovolj 50 knjig. Toliko smo jih namreč imeli doma, pa sem se razvila v strastno bralko in dosegla nadpovprečno visoko izobrazbo glede na povprečje v sorodstvu. Kje sem dobila ostalih 450 knjig? V knjižnici, seveda!

Ravno v počitnicah, tako zimskih kot poletnih, sem prebrala največ knjig. Kaj naj bi pa drugega počela? V majhnem mestu, v takratnih časih, z zelo omejenimi financami? Ne vem, kaj so počeli drugi, jaz sem se sankala in kepala, ter brala knjige. Poleti sem zimske radosti zamenjala s kopanjem na kopališču.

Verjamem, da se tudi bralce knjig lahko ponazori z Gaussovo krivuljo: na vsaki strani dva ekstrema, na sredini pa povprečje. Tisti, ki jih branje popolnoma nič ne zanima, so tako izgubljene ovčice. Tistih na sredini se je treba "lotiti"!

Ko ljudi povprašam, kdaj so nazadnje prebrali knjigo, je najpogostejši odgovor, da nimajo časa. Seveda, tudi jaz ga nimam za nogomet in skakanje s padalom - ker me ti dve dejavnosti popolnoma nič ne zanimata. Če me pa nekaj (nekdo) zanima, si najdem čas. Zelo preprosto.

Nauk iz te zgodbe bi lahko bil:

Za stvari, ki jih imamo radi, si VEDNO najdemo čas.

V primeru, da se boste takoj lotili samoanalize in ugotovili, da porabite ogromno časa za stvari, ki vas ne veselijo, boste v težavah. Ker boste nato nadaljevali s samoanalizo, še globlje brskali in na koncu ugotovili, da se nimate dovolj radi. Grozljivo in kruto spoznanje, a ne?