Nujno branje za vse, ki jih zanimajo kakovostni partnerski odnosi. Vir:
Siol
Meta Tavčar je imago partnerska terapevtka, ki se že vrsto let profesionalno ukvarja z individualnim svetovanjem, vodenjem seminarjev in delavnic s področja medosebnih odnosov.
Kako delujejo naši možgani: imago partnerska terapevtka svojim parom razloži, kako delujejo naši možgani, ki so sestavljeni iz dveh delov. Prvi del, ki je evolucijsko star že milijone let, skrbi samo za to, da gleda, ali je ta, ki stoji nasproti mene, moj sovražnik ali prijatelj. Ta del se lahko pomiri samo, če je varen. Zato določena struktura dialoga, ki jo imago partnerski terapevt uči, paru omogoča, da ta del možganov ne "popeni" prehitro. Potem je pa še drugi del možganov, to so novi možgani, ki nam omogoča, da smo odrasli, da smo samozavestni in lahko izbiramo, kaj bomo počeli. Že samo s to razlago se par tako umiri, da vidi, da se ne bo treba strinjati s tem, kar bosta slišala, če se bosta želela razumeti. Ker cilj ni strinjanje, ampak razumevanje.
Kaj je to imago partnerski terapevt? Kako obravnavate partnerski odnos znotraj vaše terapije?
Pri imago partnerski terapiji je specifično to, da je terapevt tisti, ki pomaga paru držati prostor med njima in med njima voditi komunikacijo. To pomeni, da komunikacija ne gre v trikotniku, ampak poteka med njima. Terapevt drži prostor tako varen, da lahko med njima steče komunikacija – da se lahko res slišita in razumeta. S pomočjo dialoga vstopata v svet drug drugega: ga raziskujeta, spoznavata in dovolita, da ju ta spoznanja preoblikujejo.
Kateri je ključni trenutek v terapiji?
Da ugotovita, da sta dva in da ugotovita, da obstajata dve resnici: moja resnica in tvoja resnica. In da je tam, kjer se lahko srečata in odložita bojno kopje, prav ta prostor med njima. Ta prostor je lahko varen, čist in povezan; lahko ga pa onesnažita s svojimi strahovi in potem v dinamiki nezavednega vsak na svoj nagonski način ščiti samega sebe in v ta prostor vmes vnaša neko energijo. Ker se bojita, da nista sprejeta, se napadata. In ker se bojita, se ta njun prostor skrči.
Kako premagati ta strah?
Zavestno je to zelo težko. Cilj terapije je, da se par že na prvem srečanju tako pomiri, da se sploh začne poslušati in se začne najprej pogovarjati o tem, zakaj sta se sploh zaljubila drug v drugega. Začnemo s pozitivnimi, varnimi temami. Pomagam jima tako, da se pogovorita, kaj je še zmeraj dobrega - ne glede na to, kaj je zdaj in kakšno težavo imata. Ko začneta enkrat to poslušati, se tisti sistem, ki dela stisko, umiri.
Kako se odzove človek, ko sprevidi svoje lastne napake, ki jih je zagrešil v odnosu? Ali ni to najtežje?
Zelo je težko priznati, da smo v odnosu delali napake. Če par gleda na to, da je bila to napaka, potem je to res težko, predvsem tukaj lahko nastopi neko obžalovanje za izgubljen čas, ki bi ga lahko preživela drugače. Če pa par sprejme, da je na poti nekega zorenja in učenja ter da se je v določenem obdobju odnosa obnašal tako, kot je najbolj vedel in znal in da je začel zdaj razumeti, da je to mehanizem, ki se ga je naučil v otroštvu kot otrok.
Treba je vedeti, da obstajata dve vrsti odraslosti: v partnerstvo prihajamo kot odrasli v smislu, da smo fiziološko odrasli in morda tudi finančno neodvisni. Ampak ta odraslost ni dovolj, da vodiš zvezo. V takem odraslem živi majhen otrok, ki neprestane išče, da bi dobil tisto, kar potrebuje, in to išče na način, ki se ga je naučil kot otrok. In to vnaša v partnersko zvezo. V drugem partnerju tudi živi en mali otrok. V razmerju se ta dva mala spopadeta. Ko to spoznaš, postaneš odrasel v smislu, da tega malega otroka spoznaš in mu daš v odnosu tisto, kar potrebuje; se zaceliš in potem dva odrasla človeka zavestno vodita odnos in se ne pustita več manipulirati temu malemu otroku.
Če nekoliko obrneva položaj: kako morajo potem starši vzgajati svoje otroke, da bodo kot odrasli izbrali prave partnerje, da se ne bodo vrteli v krogu neuspešnih razmerij?
Najbolje je, da starši vodijo nek zrel partnerski odnos.
Zato, ker vedno iščemo partnerje, pri katerih se bomo v odnosu počutili tako, kot smo se počutili kot otroci med očetom in mamo. Ker se je to vsrkalo v otroka, išče to tudi drugod. Znotraj sebe si je ustvaril neko sliko, podobo, latinsko se reče imago, ki ima podobne lastnosti kot njegovi skrbniki. Na začetku, ko se zaljubi, vidi samo lepe stvari.
A zaljubljenost je samo trik narave, to je komerciala narave, da se sparimo, da gre življenje naprej.
Naravo nič ne zanima celjenje otroških ran, duhovna rast in osebni razvoj. Samo da gre rod naprej. Potem pa nastopi naslednja faza, ko se partnerja začneta bojevati, pa niti ne vesta, zakaj. Večina parov se potem bojuje do srečne smrti, živita vsak v svojih svetovih in iz njih streljata drug nad drugega ali pa se ločita. Polovica parov gre narazen, ker pravita, da ne čutita več, da se imata rada.
Ljubezen ni tisto, kar čutimo – to je zadetost, ki jo občutiš v fazi romantike. In ko gresta narazen, spet najdeta drugega, podobnega prejšnjemu, se spet zaljubita, ampak ker ta zaljubljenost mine najpozneje v osemnajstih mesecih, spet nastopi boj. Če posameznik ne razume svojih obnašanj, ki onesnažujejo prostor med njima, če ne ve, kaj je ozadje tega obnašanja, lahko spet zapusti ta odnos. Ampak ker smo ljudje in ne zdržimo sami – človek ni narejen, da bi bil sam – ga mehanizem znotraj njega spet sili v nove odnose. Pot je spoznavanje svoje zgodovine, da se odpreš – šele potem greš lahko naprej.
Ali to pomeni, da ko zaljubljenost mine, se moramo začeti zanašati bolj na razum in na željo, da nam v odnosu uspe?
Mislim, da so čustva čisto precenjena. Čustva imajo sicer energijo, da lahko nekaj naredimo drugače. Prav je, da jih poznamo in tudi prav je, da jih čutimo, ampak obnašati se ves čas, tako kot nam velevajo čustva, je pa lahko zelo nevarno. Lahko o čustvih govorimo, če se pa obnašamo samo po njih, je nevarno.
Ljubezen ni tisto čustvo, ki ga čutimo, ko smo zaljubljeni. Zaljubljenost je plod kemije našega telesa, je nezavedno in spontano. Ker je v tem času tako varno in zlito, se tudi spontano obnašamo, zaljubljena partnerja sta prijazna drug do drugega,takrat človek živi v neki iluziji, da bo tako stanje ostalo. Ko pa telo neha s proizvodnjo hormonov zaljubljenosti, se posameznik zaveda druge plati. In če je bila prej logika, da je partner tisti, ki nas osrečuje, se potem, ko kemija mine, logika obrne. Začnejo se boji. Partnerja drug drugega gledata kot vir lastne nesreče.
Zato je za zavesten zakon treba eno obdobje delati zelo z glavo. Zato potrebujemo razum, da se lahko odločimo, kakšen zakon želimo imeti, kaj smo pripravljeni za to zavestno delati – tudi proti občutkom. Če si v partnerstvu spontan, ko prideš v fazo boja, stvari samo zrušiš. Zato ločimo nezavedno partnerstvo in zavestno. To pa terja znanje, spoznanje, zavezanost, da se da. In ko se z glavo trudim ustvariti ta prostor varen in čist, potem je spet čas za spontanost. Potem sta lahko spet spontana in ljubeča, spet pride zaljubljenost.
V kakšne partnerje odrastejo otroci ločenih staršev? So to "ranjeni otroci"?
Ranjeni smo vsi – ali živimo s starši, ki so ostali celo življenje skupaj in so živeli v neki nevidni ločitvi, in ranjeni so tisti, katerih starši so se ločili. Raziskave so pokazale, da imajo otroci ločenih staršev štiri leta krajšo življenjsko dobo kot otroci neločenih staršev, ampak pod enim pogojem: če se sovražnost med staršema po ločitvi nadaljuje. Če se partnerja, ki se ločita, uskladita, da imata vsaj nek skupen sistem starševstva, da med njima ni sovražnosti, potem je to tako kot pri otrocih poročenih staršev, kjer sovražnosti ni.
Ali je možno rešiti prav vse težave, ki se pojavijo v nekem partnerskem odnosu?
Moje globoko prepričanje je, da smo za zdravljenje potrebni trije - par, z neko voljo in energijo, terapevt s svojim znanjem in pomočjo ter božja milost. Če se to vklopi, potem sem prepričana, da je ni stvari, ki je ne bi bilo možno pozdraviti.
Tudi v nekoliko težjih primerih, ko je na primer prisotno neko dolgoletno psihično ali celo fizično nasilje, alkoholizem ...?
Zelo težko, ker mislim, da je tukaj veliko več božje milosti kot dela. Spremembo lahko naredimo samo v primeru, če je obstoječe stanje težje, kot bi bila sprememba.
Ali je lahko v takih primerih cilj že to, da ženska sprevidi, da si zasluži boljšega partnerja, ki je ne bo tepel ali kakorkoli drugače maltretiral?
Cilj take terapije bi bil prvič že to, da bi prišla oba. Da bi oba videla, kaj sta k temu prispevala. Da se je prostor med njima onesnažil, ni nikoli kriv samo eden – vsak je za pol odgovoren. Treba je vedeti, da nasilje ni samo fizično.
Velikokrat je verbalno nasilje še hujše. Cilj te terapije bi bil – tudi če bi šel par narazen – da bi žena (ki je po vsej verjetnost bila že v otroštvu fizično zlorabljena) spoznala, s čim je sama prispevala, da se je to zgodilo. Čeprav nobeno nasilje ni opravičljivo, ima zadaj logiko.
Vsako dejanje je za tistega, ki ga naredi, smiselno, čeprav lahko zelo onesnaži prostor. Ženske imamo zelo močno orožje, in to je jezik. Je ni stvari, ki bi lahko bolj stisnila v kot moškega kot to, da ga poniža kot ljubimca, kot skrbnika družine ali pa kot starša. In ko je takrat moški stisnjen v kot, se v njemu nabere ogromna količina stresnega hormona. Moškega to fizično boli. Ženske s svojimi očitki in vpitjem moškim povzročajo fizično bolečino. In ko je moški stisnjen v kot, evolucijsko napade. Kar ni prav.
Na sodobno partnerstvo vplivajo zunanje okoliščine, kot je sodobna tehnologija, in tudi dejstvo, da so ženske veliko bolj samostojne kot včasih – imajo svoje službe in se bolj zavedajo, da lahko gredo, kadar jim ustreza. Kaj naš čaka čez deset, dvajset let?
Zrelo partnerstvo lahko vodita samo dve samostojni in zreli osebi. Ne verjamem, da je bilo včasih lažje. Partnerstvo ni nikoli zrelo, če eden dominira. V preteklosti je bil seveda moški tisti, ki je dominiral. Ravnovesje je pa v nekem zavestnem partnerstvu, kjer oba človeka vesta, da bosta v njem postala svobodna odrasla človeka. Partnerstvo bomo še naprej potrebovali, ker imamo v sebi genetski program, da moramo biti povezani in da se moramo v odnosu počutiti žive. Upam, da bo šlo na boljše in da bo šlo v smer, da bomo postali tako visoko razvita bitja, da bo vsak sposoben prevzeti odgovornost za to, kaj prinašata v sveti prostor, ki mu rečemo odnos.
Ampak kljub temu število ločitev narašča. Zakaj je to tako? Ker je to najlažje?
Nobena ločitev ni lahka. Ko se par loči, se že prej začnejo stiske – vsaj štiri do sedem let prej.
Število ločitev narašča, ker nismo zreli za partnerske odnose in ker jih ne poznamo. Ločitveni papir podpišeta dva ranjena petletnika, ne podpišeta ga dve zreli osebi. Podpišeta ga dva, ki v razvoju zveze nista šla naprej. Ljubezen je živa in se razvija, ampak onadva sta se zataknila v puberteti. Faza boja je za ljubezenski odnos kot puberteta, ampak človek potem naprej zori.
Ko se dva razhajata, je verjetno v veliko pomoč že to, da prideta k vam in se razideta brez zamer in sovraštva.
Kot terapevtka nisem zavezana, da za vsako silo ohranim odnos, ker ne morem in nimam te moči. Včasih je dobro, da se par vsaj tako pogovori, da vidi, kaj se jima je zgodilo. Takemu paru pomagam, da se poslovi in da se neka zgodba zaključi ter na neki ravni potem nekako uspešno funkcionirata kot starša.
Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih pridejo pari k vam? Katere težave so najbolj pogoste?
Največkrat si očitata: "Ne razumeš me, ne pogovarjava se," velikokrat rečejo: "ne čutim več, da te imam rada," ker mislijo, da je ljubezen to, kar čutim in ne tisto, kar delam. Iz teh stisk potem nastanejo izhodi. Zelo pogosti izhodi so varanja – gredo tja, kjer se počutijo povezane in žive. Drugi možni izhodi so že to, da premalo energije in časa eden od parov posveti družini, da preveč delata, da nimata spolnega stika, ampak to je samo diagnoza. Vzroki so pa zmeraj, da ne najdeta več stika in da se ne čutita povezana.
Varanje oziroma nezvestoba pa je verjetno eden najlažjih načinov, kako zbežati ...
Imamo več vrst varanj. Partnerja lahko prevaramo spolno, lahko pa tudi čustveno.
Svojega moža lahko prevaram s prijateljico, s tem da ji več zaupam in povem kot pa možu. Spolno varanje in čustveno varanje povzročata enake rane.
Ali to pomeni, da morata biti partnerja tudi najboljša prijatelja?
Da, ker čim nekdo več ve o meni in me bolj pozna in to potrebo potešim drugod, varam.
Torej med partnerjema ne smejo obstajati skrivnosti? Ali imata lahko vsak svoj svet, ki je samo njegov?
Lahko ga imata, ampak če se v ta svet zatekata takrat, ko jima je težko in se s tem zmanjša potreba, da bi sebe kazali in delili s partnerjem, potem onesnažujeta prostor.
Biti zrel pomeni, da sem v vsakem trenutku tisto, kar resnično sem. Da je moja duša, moja esenca v odnosu tako varna, da se lahko ves čas pokaže.
