Zakaj berem

Ljudje smo verjetno tudi pri branju knjig razdeljeni po Parettovem pravilu: 20 % nas bere, 80 % pa ne. Meni, veliki knjigoljubki, so ljudje, ki ne berejo malo sumljivi. Kje dobijo potrebno znanje za življenje? Glavna prednost tega, da beremo, je ravno ta, da se iz zgodb naučimo in ne ponavljamo napak, ki so jih delali že drugi.

Danes zjutraj me je v pisarni pričakal paket s knjigami. Jupiiii!!! Ni boljšega občutka, ko iz škatle jemljem knjige in jih prvič prelistam.

Tokrat so prišle knjige, ki jih lahko brez zadržkov imenujem "jagodni izbor". Dve fantastični knjigi o hipersenzibilnosti, šest knjig o izčrpanosti oziroma nadledvični žlezi (in ostalih hormonih), velika knjiga o mitohondrijih in še večja o hranilnih snoveh.Na koncu pa poslastica: Rakave celice ne marajo malin (Krebszellen mögen keine Himbeeren).

Imam pa veliko dilemo: katere knjige se naj najprej lotim? Glede na moje stanje, bom začela z eno "hormonsko". Ali pa o hipersenzibilnosti? Hmmm ....

Moj knjižni jagodni izbor za to poletje (in jesen)

Odkar sem naredila test o hipersenzibilnosti in zbrala 230 od 300 možnih točk, me ta tema zelo zanima. Anne Heintze je napisala dobro knjigo (ker je sama hipersenzibilna, dela pa tudi kot svetovalka) "Na različne načine drugačni". Hipersenzibilni smo kot barvaste žirafe ... Tudi Luca Rohleder v knjigi "Poklicanost za hipersenzibilne" piše o tanki črti med genialnostjo in psihičnim zlomom.

Zakaj berem? Ker sem radovedna!

P.S.
Popravek: knjiga, ki sem jo naročila (od Anne Heitze), govori o multitalentih (skener osebnostih) in ne o hipersenzibilnosti. O tej temi piše v knjigi "Nenavadno normalni" (Außergewöhnlich normal).

Zakaj ni več pravih moških

Objavljam zanimivo recenzijo knjige Divji moški, ki je (še) nisem prebrala. Naj jo kar moški in se končno lotijo reševanja svojih problemov. Kdo pa nas, ženske, vpraša, kako in kdaj jih rešujemo. Ne, od nas se pričakuje, da so že rešeni ... Uf, še manj kot dva meseca do osmega marca, jaz pa sem že tako feministično razpoložena. Manca Košir je v recenziji lepo povedala, kako in kdaj moški postanejo odrasli:

Noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu.

Svetovna – in odkar je v slovenskem prevodu tudi naša – uspešnica Ženske, ki tečejo z volkovi: Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske antropologinje, psihoterapevtke in pisateljice Clarisse Pinkola Estés je pred kratkim dobila svojega  – tudi zelo uspešnega - brata. Knjigo DIVJI MOŠKI (Založba Eno, Nova Gorica 2004) je napisal eden največjih sodobnih ameriških pesnikov in prevajalcev Robert Bly. Tudi ta knjiga prek mitov, legend, poezije, psihologije in antropologije odkriva prvine (pravega) moškega. Knjiga, ki bi jo morale prebrat vse matere, vsi očetje, dedje in moški sorodniki sinov, vse partnerke in sleherna žena. Da bi bolje razumeli dečka, ki ne zmore odrasti v moškega, da bi dojeli moške, ki iz dečkov niso zrasli v to, kar so moški dolga tisočletja bili, in v zdajšnji zahodni civilizaciji tim. razvitega kapitalističnega sveta niso več.

Moški in ženske smo ljudje, podobni v mnogočem, saj sodimo v isto vrsto. A med nami so usodne razlike, samo tri odstotne, pravi Bly, a ti trije odstotki so tako pomembni, da jih za kakovostno druženje, bližino in ljubezen moramo prepoznati. Se jih naučiti brati. In ustvarjalno, polno živeti.
“Številni moški so mi rekli, da resnično ne vedo, kaj pomeni beseda moški, pa tudi ne, ali so odrasli moški ali ne,” piše Robert Bly. In trdi, da je dolžnost vseh žensk in moških, ki pišejo o spolu, opisati moškost tako, da ne izključuje moškosti v ženskah, a se kljub temu dotakne strune v moškem srcu, da ob tem brnenju njegove prsi zadrhtijo. Kajti slišal je prave besede o moškosti. Besede, ki jih prepozna. Saj je “zgradba na dnu moške psihe še vedno trdna, kot je bila pred dvajset tisoč leti. Le da sodobnemu moškemu nihče ne pomaga, da bi se spustil do nje”.

In v tem je ključni problem: da danes dečki in mladeniči nimajo več pravih vodnikov v moški svet. Ni mentorjev, ki bi jih učili. Ni obredov, ki bi jih prebudili. Ni iniciacij, ki bi jih zaznamovale v nastajanju tega najpomembnejšega življenjskega procesa – postati pravi moški. Včasih je bila podpora temu procesu kot globoka, kristalno čista voda. Danes je kakih zgornjih petnajst metrov vode v moški duši zelo kalnih in motnih. Veliko vlog, na katere so se moški opirali stotine let, se je razkrojilo in izginilo. Z nekaterimi dejavnostmi, kot sta lov in piratstvo, se nihče več noče ukvarjati. Industrijska revolucija je ločila moškega od narave in družine. Edine zaposlitve, ki jih lahko dobi, so vezane na onesnaženje zemlje in ozračja; pravzaprav ne ve, ali naj se sramuje, ker je moški, ali ne.

Nekoč so ljudje živeli v velikih družinah in skupnostih, v katerih so bile vloge razdeljene. Mati in ženske sorodnice so skrbele za dečka do približno sedmega leta starosti. Oče se dotlej ni vmešaval v žensko vzgojo, nego in skrb. Potem so prišli modri starci, mentorji, ki so otroka vzeli v svoje roke. Mu pokazali poti, po katerih bo hodil, da bo postal pravi moški. Mati je dečka negovala z ljubkovanjem, moški so ga začeli graditi z lovskimi obredi, odhodi v samoto, s premagovanjem strahu in bolečine. Z iniciacijami, ki so povedale, da prehaja v novo stopnjo razvoja svoje moškosti.

Pred industrijsko revolucijo so dečki delali skupaj z očetom, dedi in strici. Ti niso moralizirali in pridigali, kar danes radi počnejo mnogi očetje v tistih nekaj minutah časa, ki ga “poklonijo” svojemu sinu. Če sploh, saj so očetje praviloma odsotni. Ali pa jih ni. Ko so dečki še zdravo rasli v moške, premagovali svojo ranljivost in se kalili v celost, v junaka, ki zna opraviti s svojim strahom, so z očeti in drugimi moškimi sorodniki bivali v skupnosti in skupaj delali. Sin je opazoval očeta pri delu, videl, kako je spod njegovih rok nastajal izdelek od začetka do konca, bil udeleženec zaključenega ustvarjalnega procesa.

Tako je spoznal, da ima delo smisel. Da imajo smisel medsebojni odnosi. In da ima smisel sleherno življenje na tem svetu, ki je tu zato, da bomo z njim skrbno in čuteče ravnali. In z njegovo pomočjo postajali to, za kar smo rojeni: sami sebi podobni, celi in povezani z vsemi in vsem.
Robert Bly prek Grimmove pravljice Železni Janez - ta je dečkov mentor in je Divji moški, ki vodi mladeniča skozi osem stopenj razvoja - razkriva tiste podobe moškosti, po kateri ne hrepenijo le vase zaprte in zakrknjene mladeniške duše, ampak si jih želi sleherno dekle in vsaka ženska. Podobe pravega moškega. Postajati pravi moški je dar, pravi pesnik Bly, v še večji meri pa je trdno delo. Učenje zase in zaradi sebe, a tudi zaradi drugih, za katere pravi moški zna skrbeti in čutiti z njimi. Ljubiti. Kot je rekla Clarissa P. E.: Ljubiti užitek je lahko. Ljubiti zares zahteva junaka, ki zmore opraviti s svojim strahom.

Današnji moški so negotovi in plašni. Pravi moški so tudi ranljivi. A jih ran ni strah, ker jih s pomočjo drugih moških znajo celiti. Zato so pripravljeni na srečanje z žensko. Na objem dveh celosti, ki ga danes skoraj več ni.

Manca Košir

Vir: Knjižni molji

Je pomembnejši začetek ali konec?

Kako reagirate na provokacije? Moje reakcije so včasih zelo impulzivne, včasih jih preslišim, ponavadi pa mi služijo kot zunanji impulz, da o temi dodatno razmislim. Zadnjič me je nekdo, ki tudi sam dobro piše, kar dobro sprovociral. Govorila sva o priročniku o zakisanosti, ki se ga lotevam že najmanj dve leti. Saj poznate izgovore, vedno pride "kaj" vmes, da ne začnem.

Letos spomladi me je že kar dobro zagrabila pisateljska vnema. Kupila sem si lepo plastično škatlo, v katero sem zložila vso literaturo o zakisanosti, ki jo imam. Nič ni pomagalo, škatla je ostala do danes bolj ali manj zaprta. Potem sem poskusila z novo tipkovnico: krasna je, srebrna, izredno lepo se da na njo tipkati. Zopet nič, na njej nisem natipkala niti kazala knjige.

Vedno sem mislila, da se moram samo odločiti, kdaj začeti s pisanjem, pa bo. Moj provokativen sogovornik pa me je opomnil, da se takšni projekti ponavadi sfižijo. Potrebno si je zadati rok do katerega bo knjiga napisana (ali izdana). Potem bom pa pod časovnim pritiskom že začela. Ker se je zelo zabaval, ko sem mu govorila o izračunu ugodnih in neugodnih dni v feng shuiju, mi je predlagal, da naj si datum izdaje knjige izračunam. Odlična ideja, zaradi katere sem mu oprostila vse provokacije in seciranje - hej, zakaj pa imamo prijatelje ...

Preden se lotimo iskanja ugodnega termina, je potrebno malo razmisliti, kakšen datum in za kakšne namen sploh iščemo. Priročnik bom izdala zaradi širjenja znanja (da bo čim več ljudi ozdravelo oziroma sploh ne bodo zboleli) in iz ekonomskih razlogov. Torej moram iskati ugoden datum za temi zdravje in denar.

Leto se počasi izteka, zato bodo naslednji meseci vedno bolj yin (šibki, počasni, introvertirani). Takšna energija seveda ni primerna za nov začetek, ampak samo za zaključevanje projektov. Kljub temu, da se kitajsko leto po sončnem koledarju začne približno 21.12., sem želela dobiti datum po 5. 2. 2014, ko se bo začel mesec tigra. Januar, ki mu vlada deloven, ampak počasen vol, tudi ni dovolj udaren za izid mojega "genialnega" priročnika.

Tiger pa simbolizira element les yang, aktivno energijo, ki je usmerjena k cilju in simbolizira pogum, odločnost, optimizem in ustvarjalnost.

Pri iskanju ugodnega datuma je potrebno upoštevati še nekaj: osebo. Vse te časovne energije namreč lahko opišemo s števili (kua). K svojemu osebnemu dvojnemu kua številu sem torej iskala ugoden datum v februarju, ki bo dober za izdajo knjige.

Zelo hitro sem ga našla: 9.2.2014 od 21. do 23. ure. V njem so kinchip lines (teme) za zdravje in denar, podpira me, saj vsebuje veliko vode, pa še ura je sprejemljiva. Ob devetih zvečer bom sicer težko organizirala tiskovno konferenco s predstavitvijo priročnika, lahko pa bom knjigo, recimo, takrat dala v prodajo v spletno trgovino Avita ali organizirala divjo zabavo, kjer se bomo vsi močno zakisali.

Kaj je bolj pomembno - začetek ali konec? Oba, seveda, brez enega ni drugega. Kaj menite, kdaj bom ZAČELA s pisanjem?

Šimleša - v rokavicah mu je prevroče

Hrvaški avtor Bruno Šimleša pravkar promovira svojo zadnjo knjigo "U rukavicama mi je ionako prevruće". V slovenščino sta prevedeni dve njegovi knjigi, meni je najljubša Ljubeznoslovje.

Bruno je na facebooku objavil tole:

"U rukavicama mi je ionako prevruće" - o nešto drugačijem shvaćanju one duhovne maksime prema kojoj je mudro uvijek prihvatiti sve kakvo jest i o apsurdima do kojih nas to može dovesti.

Prihvatiti nekoga kakav jest znači ne pokušati ga mijenjati, ali ne i pomiriti se sa svime što ta osoba donosi u naš život! Ako prihvaćamo partnera koji nas ne zna cijeniti i voljeti, to ne znači da prihvaćamo njega kakav jest, nego da imamo toliko nisko samopoštovanje pa nismo ni svjesni da zaslužujemo bolje.

Prihvatiti nekoga kakav jest ne znači trpjeti njegovu nedoraslost i pristati na odnos koji ta osoba želi imati s nama. Dakle, možemo prihvatiti nekoga kakav jest, ali i dalje odabrati koji odnos želimo imati s njim jer ne možemo biti izvrsni prijatelji ili partneri s bilo kim. Želimo li biti sretni s nekim, ta osoba mora znati primati naše blagoslove i davati svoje, inače ne koristimo svoj potencijal. Žalosno je odreći se svojih potencijala i, zapravo, svojega života samo zato da bismo bili s osobom koja nas ne zna cijeniti i poštivati.

Dakle, mogu prihvatiti osobu kakva jest (i sve izvrsno i sve ne tako izvrsno u njoj) i ne mijenjati je jer shvaćam da to nije moja uloga, ali to nikako ne znači da ne smijem odabrati kakav ću odnos razvijati s tom osobom. Potpuno je normalno i zdravo imati određene kriterije za svoje prijatelje i partnere jer besmisleno je forsirati blizak odnos s osobama s kojima objektivno nemate dovoljno zajedničkog da biste stvorili zajednički svijet, intimu i povjerenje.

Upam, da še znate toliko hrvaško ... Se samo meni zdi, ali v besedilu res manjka cel kup vejic?

Nemci so tudi zelo malo uporabljali vejice; po zadnji slovnični reformi, pa so postala pravila dokaj podobna našim in vejic je več.

P.S.
To je moja 700 objava na blogu.

Kulinarično zapeljevanje

Še malo bomo ostali pri knjigi Okus po ljubezni (avtor Anthony Capella). Kuhar Bruno, eden od treh glavnih akterjev, je tako razlagal svojemu prijatelju Tommasu:

"Če hočeš koga spraviti v jok, mu daš narezati čebulo. Če hočeš, da postane žalosten, mu skuhaš jed, ki mu jo je kuhala mama, ko je bil še majhen."

"Če pa hočeš nekomu vzbuditi poželenje ...." svetuje Bruno morske sadeže, polže z oljem in česnom, male artičoke z meto in vino, jasno. Za konec pa eksplozijo sladkosti, nekaj lahkega, kar ti da občutek, da si poln energije in da prekipevaš od sreče.

"Če hočeš, da se kdo zaljubi vate, mu moraš skuhati nekaj povsem drugačnega, nekaj povsem preprostega, vendar izrazitega okusa. Nekaj, s čimer mu pokažeš, da poznaš njegovo dušo."

Na primer?

Včasih pravilo "Manj je več!" velja tudi pri kulinaričnem zapeljevanju

"No, v tem je problem. To je odvisno od posameznika. Res moraš dobro poznati tega človeka - njegovo življenje, odkod prihaja, ali je surov ali rafiniran, suh ali masten. Prej ga moraš pokusiti, da veš, ali je njegovo meso sladko ali kislo, slano ali pusto. Skratka, ljubiti moraš tega človeka, pa ga morda kljub temu ne poznaš dovolj dobro, da bi mu pripravil jed, ki bi mu segla v srce."

Dragi moji, če ste nameravali v teh spomladanskih dneh koga zapeljati s kuhanjem, bo dosti težje, kot si mislite. Poznate dovolj dobro to osebo? Ste že pokusili njeno meso?