Prešeren ni naš največji slovenski pesnik?

Kulturni praznik. Hja. Le kaj bi z njim počeli, se pogosto vprašamo. Tudi jaz ga bom preživela na izletu v naravi in ne v kulturni ustanovi. Sem pa se malo zamislila, kakšen odnos imam do Prešerna. Dobro, v šoli smo ga na široko obravnavali in slavili kot enega največjih slovenskih pesnikov. Pa mi je dala misliti izjava Andreja Rozmana Roze, ki sem jo prebrala v včerajšnji izdaji Zarje:

" Mislim, da Slovenci ne znamo biti kritični do Prešerna, do njegovega odnosa do Primicove Julije. Da je tako izpostavil ljubezen z žensko, za katero je trdil, da jo ima rad! V nasprotju z njenimi željami. Kateri kreten bi to naredil, če bi imel z njo kakšne resne namene? To ni normalno. To je bilo zelo grobo in to ni odraz ljubezni.

Zdrava distanca do 'največjega pesnika' se mi zdi odraz zrelosti naroda. Tako pa so Prešerna postavili za neke vrste brezmadežnega svetnika, Koseskega, ki je bil v usodnih časih našega naroda veliko bolj priljubljen, pa so odstranili iz narodovega spomina kot slabega pesnika.

A to, da so se naši predniki tako navduševali nad njegovo grobo in bojevito nacionalistično poezijo, je pomemben del naše narodne identitete. Če bi priznali Koseskega, bi priznali, da smo veliko manj kulturni, ko se delamo, da smo."

Na spletu pa sem našla tole sliko (Vir):

Prešeren in Koseski. Motiv je delo Hinka Smrekarja in nam kaže, kako se meščani Ljubljane klanjajo Koseskemu, Prešerna pa komajda opazijo. Foto: Arhiv avtorja

Tekmeca (Vir, avtor Andrej Mrak))

Konec leta 1846 so bile natisnjene Prešernove Poezije, januarja 1847 pa so v lepi vezavi priromale na slovenski knjižni trg. Razveselili so se jih številni rodoljubi, med njimi pa tudi Janez Vesel, ki je v Ljubljano nemudoma pisal, naj mu jih pošljejo v Trst. Prešernova knjižica njegovi poeziji ni predstavljala kake konkurence, saj je bila dovzetnost Slovencev za pravo poezijo takrat še na nizki ravni.

Koseskemu pa so prednost pred Prešernom dajali tudi v Novicah samih, saj je Fran Malavašič eden od njihovih sodelavcev že leta 1847 zapisal, da je Prešeren "preveč Krajnc in premalo Slovenec sploh". Po njegovem mnenju je Prešerna mogoče "priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev usode po samotnem jezeru življenja plava; iše česar najti ne more; hrepeni po tem kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasih vzdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojsro toži. Ker on nar ljubši od ljubezni poje, bi ga mogli pesnika ljubezni imenovati.

Nasprotno pa je Koseski po Malavašičevem mnenju "enak bistrovidnemu orlu, kterimu je osoda krepke perute podarila, de se v jasne višave vzdigne in bližnji sosed vseoživljajočega sonca iz njegovih žarkov moč serka, ktera ga uči modrost, de jo v krepkih glasovih spet uči in oznanjuje. Ker so veličastne reči večidel predmeti njegovih pesem bi smeli Koseskega pesnika resnosti in veličastnosti imenovati."

Katera poezij vam je bolj všeč, pa se odločite sami. Prešeren je bil yin, Jovan Vesel - Koseski pa yang. Mislim, da potrebujemo oboje.

Ste vedeli, da je bil Julius Kugy vnuk Koseskega? Njegova mati je bila ena izmed petih hčera Koseskega (imel je še dva sina), bil pa je pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah (več na https://sl.wikipedia.org/wiki/Julius_Kugy).

Le čevlje sodi naj Kopitar!

Na današnji dan, leta 1800, se je rodil France Prešeren. Zdi se mi zelo fino, da praznujemo njegovo rojstvo in smrt, saj kulturnih praznikov nikoli ni preveč.

Moji učiteljici slovenščine (imela sem samo dve, obe sta me učili štiri leta) nista bili preveč obsedeni z učenjem pesmic na pamet, zato sem si od Prešerna zapomnila samo eno, ki je tudi moja najljubša:

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Googlov pregledovalnik besedila je podčrtal deset njemu neznanih besed. Tako je, vse se spreminja, tudi jezik. Sporočilo Prešernove pesmi pa je še vedno aktualno in se ga poskušam čim bolj držati:

"Le čevlje sodi naj Kopitar!" 

Zelo kulturna Prešernu v čast

France Prešeren bi bil upravičeno zelo ponosen name! Dneve okrog obletnice njegove smrti sem zapolnila z obiski različnih prireditev. Da se še vam malo pohvalim:

V ponedeljek, 4.2. sem bila v kinu in si ogledala film Seanse. Vreden je ogleda, pa ne samo zaradi odlično predstavljene teme (hendikepirani in spolnost), ampak zaradi dobre Helen Hunt, ki je v filmu večkrat zelo gola. Tisti, ki ste se prepirali z mano: letos bo stara 50. let, postavo pa ima takšno, da ji lahko zavidajo 15 let mlajše ženske.

V torek sem bila na koncertu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije v Narodni galeriji. Prej smo poslušali še predavanje o glasbilih na cerkvenih poslikavah in kipih. Bila sem presenečena, da še obstajajo predavatelji, ki besedilo berejo in ne govorijo. Koncert je bil v redu, samo novi del Narodne galerije ni pravi ambient za koncerte.

V sredo sem bila v Slovenski filharmoniji in poslušala Trio di Parma, ki je eden najboljših italijanskih klavirskih triov. Na začetku so se malo lovili in niso bili čisto povezani, potem pa so se ujeli (z nami) in nam po skladbah Schuberta, Dvoraka in Brahmsa zaigrali še dva dodatka. Lep koncert!

V četrtek, 7.2. sem oklevala: naj grem na koncert Deolinda, ali na fotografsko predavanje. Ker sem bila že na dveh koncertih, sem se odločila za predavanje v knjižnici Vič. Izidor Gašperlin in Jure Kravanja sta govorila o Impresiji in ekspresiji v fotografiji. V predavalnici so razstavljene tudi njune fotografije, če koga zanima. Moj nivo fotografiranja je še vedno samo impresiven, kdaj pa kdaj dodam v fotografijo malo sebe. Sem pa izvedela, da lahko vsak naredi ekspresivno fotografijo, samo vztrajati je treba. Še je upanje zame!

Na Prešernov dan sem si v Kinodvor ogledala danski film Lov. Glavnega igralca Mads Mikkelsena smo lahko videli tudi v filmu Kraljevska afera in meni osebno je bil tam bolj všeč, kot v Lovu. Zanimivo je, kako se pedofilije lotevajo na Danskem - prepričana sem, da bi se v ne-protestantski deželi vse skupaj slabše končalo.

Včeraj, v soboto, sem bila v Trstu. Ker je bilo vreme mrzlo in oblačno, sem veliko časa preživela v muzeju Revoltella. To je bil bogat Tržačan, ki je svoje bogastvo zapustil občini. Imel je zelo dobre gospodarske in politične zveze, med drugim je sodeloval pri gradnji Sueškega prekopa.V njegovi hiši si lahko ogledamo originalno opremljene bivalne prostore, v sosednji zgradbi pa zbirko moderne umetnosti. Seveda sem se povzpela tudi na trdnjavo sv. Justa, se sprehodila ob morju, pojedla testenine in popila kapučino (po katerem sem se še dve uri tresla - le kaj dajo notri?).

Če zanemarim vožnjo do Trsta (ker bi lahko ostala v Ljubljani in si tam ogledala muzej), me je kulturni teden stal od 100 do 120 EUR (vstopnice, parkirnine, hrana). Prešeren, upam, da je bila v tvojih časih kultura bolj poceni!