Z Luiem praznujeva - 4 leta skupaj!

Rojstnega dne mojega kužka Luia ne praznujem, ker ne vem, kdaj je skoten. Tudi dneva, ko je prišel iz zavetišča, ne praznujem. Za naju z Luiem je vsak dan praznik ... Pa tega ne govorim kar tako, res je. Vsak dan znova je veselo (dobesedno in v prenesenem pomenu, hehehe). 

No, danes je 4 leta, odkar je ta mali lumpi prišel iz zavetišča. Bilo je prav tako vroče kot danes in prve dni je Lui samo spal. Nič več hrupa, smradu in borbe za hrano. Še kar nekaj časa je trajalo, da sva se naučila govorice eden drugega. 

Včasih se vprašam, le kaj mi je bilo, da sem vzela tako kompleksno kompliciranega psa iz zavetišča, s številnimi omejitvami in zdravstvenimi težavami. Nočem jamrati, ampak so dnevi ko bi ga ... no, pa saj to vedo vsi starši, nič posebnega, in mine. Ostane ljubezen v svoji najbolj pristni, brezpogojni obliki. 

Po drugi strani pa je Lui nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Morala sem se naučiti ogromno novih stvari, se dvigati po stopnjah zavesti, da sem mu lahko pomaga in odkrivati kotičke v sebi, ki jih drugače ne bi. 

Na četrto obletnico objavljam eno njegovih prvih slik, ko se je še privajal na vrt in rožice. Ko jih je še videl ...

Retrogradni Merkur, Lui, hrana in zvezda 5

Jupi, jupi, jupi! Prvi retrogradni Merkur letos se je končal. Danes sem zopet lahko delala (z možgani), misli so bile bolj jasne in srce optimistično.

Včeraj sem svojega kužka Luia peljala na bioresonanco. Kot je usoda želela, sem dobila psa, ki ima preveč aluminija (posledica cepiv), ki ima težave z očmi in je alergik. Vsi pravijo, da je pri meni v pravih rokah in da ne bi mogel dobiti boljše skrbnice. Se strinjam (hahaha).

Lui je na bioresonanci že pravi frajer (glej sliko spodaj). Po vsaki terapiji je utrujen, ampak mu zelo pomagajo. Dajem mu veliko prehranskih dopolnil in sem zelo optimistična, da se bo njegovo zdravje izboljšalo.

Prejšnji teden sva imela borbe glede hrane. Ker je zelo alergičen na piščanca in svinjino, noče pa jesti rib, zajca, divjačine, ovce ... ima zelo omejen izbor beljakovin. Za zelenjavo tako meni, da je primerna kvečjemu za kravice. Je pravi ekspert, ko je treba ločiti meso od zelenjave (glej sliko spodaj).

Če bi bilo po njegovo, bi mu zjutraj, v bližino njegove postelje, dala celega pečenega/kuhanega piščanca, on pa bi si čez dan postregel, kaj in ko bi mu ustrezalo. Naslednji dan bi se zgodba ponovila s svinjino, tretji dan bi pa zopet piščanca, ker dva dni zapored res ne more jesti enake hrane.

Njegovi izbirčnosti sem morala narediti konec, zato sem vztrajala, da poje hrano, ki mu jo ponudim. Naj takoj povem, da dobiva najboljšo mokro ali skuhano hrano, ki bi jo vsakdo pojedel. Na primer, eko angus govedina (dobim razne kose od kmeta), zraven koromač, korenje ali solato, dodam začimbe in OH (brezglutenske testenine, riž, polento, ovsene kosmiče).

Bojevala sva se tri dni in v tem času je pojedel samo 150 gramov mokre hrane (dnevna doza zanj je najmanj 400 gramov). Jaz sem se medtem jezila (sama pri sebi), sekirala, bolel me je želodec (kar se zgodi enkrat na pet let), dvomila sem o svoji vzgoji, pes se mi je smilil ... Drugi dan zvečer, ko se mi je zdel že čisto shiran, sem ga stehtala in tehtnica je pokazala 11 kilogramov. Uf, ni krize, boj lahko nadaljujeva.

Tretji da, okrog poldneva, sva sklenila kompromis: zmešala sem svojo kuhano hrano z njegovo najljubšo konzervo in nastalo je 350 gramov hrane. Vse je pojedel. Vse. Polizal je skledo in se smukal okrog mene za še več.

Ampak, (moje) trpljenje se je splačalo, sedaj je do hrane bolj spoštljiv. Če po petih minutah ne poje, mu jo odvzamem in dam kasneje. Lui je bil že ob prihodu iz zavetišča poseben kuža, prestrašen in nesocializiran, zato sem bila vesela, če je sploh kaj pojedel. Zato se je pri hrani razvadil - sama sem kriva.

V bistvu sem mislila napisati nekaj o slabi zvezdi 5, ki se letos nahaja na vzhodnem delu tlorisa in povzroča težave. Jaz sem jo lani imela v spalnici, letos pa v pisarni. Groza, vam rečem. Tale petica v spalnici je res grozljivka in sedaj razumem, zakaj svetujejo, da spiš drugje. Jaz sem po sili razmer res polovico leta spala v dnevni sobi na kavču, ampak, to je že druga zgodba. Zelo sočna, vam rečem.

Za leto 2018 sem napisala nasvete o zvezdi 5. Da se ne bom ponavljala, si preberite članek. Samo upoštevajte, da je zvezda 5 letos na VZHODU.

https://helena-golenhofen.blogspot.com/2018/02/kateri-del-stanovanja-je-v-2018.html

Lui občuduje sončni zahod

Malo sem si na morje šla "natankat" vitamin D. Ker je moj dragi na Caminu, sem si zaželela romantike. Kuža Lui je bil že utrujen od dnevnega sprehoda, ampak me je vseeno spremljal. Na zemljevidu sem poiskala primerno mesto in sva šla.

Ravno pravi čas sva prišla - kar se sončnega zahoda tiče. Našla sva tudi pasjo plažo, kar pa Luia ni čisto nič zanimalo, saj se izogiba vode. Nato sva sprehod nadaljevala po prijetno sprehajalni potki in uživala v pogledih.

Aaaaaaaaa ...

Fotografirala sem s telefonom; slike sem samo poravnala in obrezala, če je bilo potrebno. Težko je v poltemi fotografirati ravno, če je prosta samo ena roka, ker je v drugi povodec.

Dan kužkov in moja dva temnodlakca

Danes je dan kužkov in seveda si Lui zasluži objavo. Za vikend smo bili v Prlekiji, zato na njegov dan spi, je, se pusti čohati in gre na 5 minutni sprehod.

Lui je super talent za selekcioniranje - na krožniku mu vedno uspe pustiti maksimalno količino zelenjave. Tudi danes se je izkazal:

Pojedel je meso in ovčji jogurt, pustil pa 50% korenja s krompirjem. Korenje sem premalo skuhala, zato se ni dal zmečkati na prafaktorje, ki bi se zalepili na meso. 

Takole pa sta moja temnodlakca pozirala v Prlekiji. Srčkana sta, a ne?

Obe fotografiji sem naredila z novim telefonom. Ko sem želela slike s telefona prenesti na računalnik, sem ugotovila, da na drugem koncu nimam USB priključka, kot na starem telefonu. Očitno moram s tako "fensi" telefonom vse delati brezžično - jaz pa še vedno uporabljam internetne kable ... Ampak, sem že naročila pravi kabel, ne bodo mene zafrkavali!!!

Prva obletnica z Luiem

Danes je za nas poseben dan! Pred enim letom smo iz zavetišča dobili prestrašenega, ampak radovednega kužka. Nekaj tednov je trajalo, da smo se naučili skupnega jezika. Še nekaj tednov več, da smo si začeli zaupati. Pa še malo, da smo postali uigrani tim.

Zame je Lui najboljši kuža na svetu in vsak dan mu povem, da ga imam rada in da je "moja mala maca".

Lepo je bilo opazovati njegov razvoj. Tudi zdravstvene težave z alergijami počasi odpravljamo in Luieva dlaka se zopet sveti, očke pa so samo občasno gnojne. To, da slabše vidi, pa ostaja dejstvo.

Ampak, Lui nam je obogatil življenje. Še moj dragi, neizkušen pasjeljubec, je zadnjič priznal, da bi bilo brez Luia življenje revnejše.

Poiskala sem nekaj fotografij, za praznovanje obletnice. Ne, pes ne bo dobil posebne torte, samo dobro hrano, igranje (z mano), božanje in stiskanje - kot vsak dan.

Lui se je prva dva dni tako dobro počutil v kletki, da ni hotel ven. Res! Zato smo jo hitro zamenjali s posteljo. 

Po nekaj dneh je že tako pogumno sedel na vrtu, na stolu.

Zimski sprehod in poziranje na klopi.

Lui je prvih osem mesecev preživel skupaj z mamo, bratcem in sestrico. Mislim, da jih je občasno kar pogrešal. Samo občasno.

Novi plišasti prijateljčki. Medo z oranžno rutico je njegov najljubši.

Prvič na Šmarni gori. 

Khm, hm ... Prizorišče po zelo zagnani igri na moji postelji.

Lui zelo rad spi pokrit.

Silvestrsko cartanje na avstrijskem kavču.

Odvijanje božičnega darila - v nekaj sekundah!

 Pohod po Golovcu - najboljše je v gozdu!

 Sončenje ...

Luieva mamica - lepa blondinka, a ne?

Lui danes (v službi) ...

Lui julija 2018. Rada te imam, mali!

Lui, naš lumpi Mali

Od bralk bloga Osebno in zasebno sem dobila prošnje, naj objavim kakšen prispevek o mojem psičku Luiu. Na Facebooku objavim večkrat kakšno njegovo fotografijo - po navadi po kakšni lumpariji, ki si jo privošči. V arhivu sem poiskala njegovih nekaj slik, ki ga najbolje predstavljajo: radoveden psiček, ravno prav nagajiv in poreden.

Na začetku sem ga klicala Mali, ko sem želela govoriti o njemu, ne da bi vedel. No, po dveh mesecih sem opazila, da točno ve, da ima dve imeni ... Lumpi mali ...

Mogoče se bo komu zdelo, da lahko Lui počne vse, kar mu paše. Ni tako. Odpoklic je 100%, uboga ukaze (ne pozna jih veliko, ampak tiste obvlada), nima lovskega nagona, pozna pravila v hiši, počaka v restavraciji ali trgovini.

Mu pa omogočim, da izživi svoje nagone. Naj raje lovi igrače po moji postelji, kot divjad po gozdu.

Največji frajer se počuti, ko ukrade papirnate robčke.

Kukuk, ni me ...

Zelo rad se boža in stiska.

Mali na velikem hlodu na Golovcu.

"Ko Helena pije kavico, najraje počakam v njenem naročju."

Lui obvlada tudi okraševanje - v šal je vdelal okroglo luknjo.

Ogleduje si moje nove planinske čevlje. 

Še ena akcija z vsemi elementi: lov, lizanje, grizenje, trganje ...

Po naporni igri pa se prileže spanje. Kot mali angelček je.

Lui nima nič proti, če ga med spanjem malo počoham po trebuščku.

Lovske šape v akciji. Ker ni imel normalnega otroštva, je ob prihodu k nam (približno 8 mesecev starosti) imel slabo razvito motoriko. Zelo je napredoval in veselje ga je opazovati, ko lovi igrače.

Ne mara dežja, uživa pa na soncu. Če lahko leži na moji postelji, je toliko slajše.

Zjutraj iz svoje postelje pride v moji, ko mu to dovolim, in se takole nastavi za masažo celega telesa.

Lui v službi. Tako nesrečno je gledal, ker ni bilo njegove postelje na standardnem mestu. 

Lui srečen v svoji službeni postelji, ki je sedaj na pravem mestu. Terierček, pač.

Še ena od lupmarij ... Sedaj pregrinjalo na postelji zatlačim za rob postelje in ostane na svojem mestu.

Lui pregleduje moj spomladanski nakup. Baje je v redu.

Jaz sem srečen in uživam

Pravkar sem se vrnila s kosila s prijateljem, ki mi je povedal, da je srečen. Kaj? To je v današnjem času že bogokletno trditi, sem ga podražila. Ne, on je srečen, saj se zaveda, kaj vse ima in kako dobro mu gre. Hvaležen je in uživa življenje.

Ravno o hvaležnosti sem razmišljala včeraj. Povod je bil moj lačen pes. Nepričakovano sva podaljšala sprehod in se, namesto eno uro, potepala dve in pol. Ker ni pojedel ponujenega kosila, je bil okrog pol osmih zvečer, ko sva se vračala, že pošteno lačen. S sabo pa nisem imela nobenega priboljška, saj sva se nameravala hitro vrniti.

Lui je pes iz zavetišča, ki so ga našli, starega okrog 6-7 mesecev, skupaj z mamo in tremi mladiči. Svoje rano otroštvo je verjetno preživel v bližini ljudi, potem pa neznano dolgo hodil "po svetu". Verjamem, da je bil v tem času zelo, zelo lačen; verjetno je bil lačen tudi prej.

Zato je Lui včeraj na sprehodu, močno lačen, aktiviral svoje stare izkušnje in začel jesti: posušene črve, želod in celo kamne. Lahko si predstavljate mojo stisko, ko sem videla, kaj je. Doma pa polne shrambe hrane ...

Doma se je usedel pred kuhinjo in z zelo lačnimi očmi gledal, ali bo dobil kaj za jesti. To se je zgodilo prvič, saj ni pes, ki bi mu bila hrana najpomembnejša v življenju.

Lui mi je zopet dal lekcijo, in sicer o skromnosti in hvaležnosti. Če realno pomislimo, bi morali res biti bolj srečni in zadovoljni s svojim življenjem, predvsem pa hvaležni za vse, kar imamo.

No, naučila sem se tudi, da moram s sabo vedno vzeti pasje priboljške, saj moram biti vedno pripravljen na nove (pasje) dogodivščine.

Pregled dogajanja na ljubljanski PST

"Helena, kaj držiš v rokah?"

"Tam se nekaj dogaja, greva naprej!"