Tik pred prazniki sem knjigo prinesla domov in jo začela brati 1. 1. 2015. Glede vsebine se nisem zmotila: vsi trije avtorji - tekači so totalno zmešani. Res ne vem, kako bom knjigo prebrala do konca. Poleg tega, da se počutim strašen lenuh, ker zjutraj, takole mimogrede, ne pretečem 27 km, popoldne pa ne naredim 500 trebušnjakov.
Med branjem sem se večkrat spomnila na Ruth. Saj sem z njenega bloga izvedela, da trdo trenira in teče dolge proge. Vendar, dokler tega napora nisem videla na filmu in še prej v živo, sem živela v rahli iluziji, da ni tako hudo.
Nekega avgusta me je Ruth "določila", da bom ena od njenih spremljevalk na tekaški tekmi po Sloveniji. Dobro me je poznala, zato me je izbrala za spremljevalko prvi dan, ko je bila še spočita. Presenetilo me je, da sem bila cel čas zaposlena z vožnjo ter pripravo pijače in hrane zanjo. Za vedno pa mi bo ostalo v spominu trpljenje tekačev, ko so v vročem avgustovskem dnevu tekli po ravni asfaltni cesti, brez sence ali vetra.
Kako naporni so ultramaratoni smo lahko videli tudi v dokumentarcu Ruth 246,8 km. Nečloveški napori, zame popolnoma nerazumljivi, priznam.
Neustrašna ultramaratonka z velikim srcem
Ko prebiram knjigo Ultrablues, razmišljam o teh treh moških. Priznam, poklicna deformacija. Danes, ko so stari od 38 do 48 let, trenirajo do roba svojih zmogljivosti; izčrpavajo telo, si povzročajo poškodbe, se fizično in psihično izzivajo čez vso zdravo mero. Mislim, da temu ne more nihče oporekati, tudi oni sami ne.
Kaj bo pa z njimi čez 10 ali 20 let? V kakšnem stanju bo njihovo telo? Bodo zaradi poškodovanih mišic in sklepov sploh lahko še hodili? Bodo potrebovali posebne terapije, zdravila, okrevanje v zdravilišču, mogoče celo pomoč pri vsakdanjih opravilih?
Po nazorskem prepričanju sem bolj liberalec, zato menim, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. V tem duhu bi morala tudi te tekaške mušketirje pustiti pri miru, naj se sami odločajo, kaj bodo počeli. Saj s svojim tekom ne škodujejo drugim. Kaj pa je z zdravstvenimi posledicami? Bi lahko že sedaj, ko so še relativno zdravi, dala veto na njihove ekstremne tekaške podvige?
Kajti, čez toliko let, ko bodo zelo verjetno potrebovali dodatno oskrbo, bodo trošili moj denar. Denar, ki bo ostal, ker jaz ne bom šla k zdravniku in izkoristila vplačil iz zdravstvenega zavarovanja.
Pa ne mislim teh treh tekačev pripeti na križ, samo povod so bili za moja razmišljanja. Kajti, podobno analogijo lahko potegnemo s kadilci in predebelimi. Bi jih morali "obsoditi" že sedaj, da ne bo kasneje prepozno? Za vse, tako bolne, kot zdrave, ker ne bo dovolj denarja?
