Kdo pometa v brežiškem muzeju?

Nagradna igra vam je, kot sem predvidevala, delala kar nekaj težav. Kljub temu, da Brežice niso daleč, sem prvič obiskala to mesto in si ogledala njihov muzej. Mesto mi ni bilo všeč, muzej pa.

Tukaj je nekaj fotografij, ki vas bodo mogoče spodbudile, da se odpravite v "Toporišičevo" mesto. Dolgo časa sem mislila, da je za dobro poznavanje slovenskega jezika v Brežicah "kriv" feng shui osnovne šole. Poznam namreč kar nekaj Brežičanov, ki niso slovenisti, pa vseeno obvladajo slovnico, pisanje, govorjenje - prav izstopajo s svojim znanjem.

Za njihovo znanje pa ni zaslužen feng shui (mogoče je, ne vem), ampak profesor Toporišič, ki je bil doma v Brežicah.

Begonije Zmajeva krila so se izredno dobro uveljavile, ne samo v koritih na domačem oknu, tudi za poslovne zgradbe. Letos sem jih videla povsod, od Avstrije do Dalmacije. Tudi v Brežicah jih je nekaj. Odporne so na škodljivce, so skromne rožice, ki neumorno cvetijo in dokaj dobro prenašajo vročino. Veste, kaj je njihova edina slaba lastnost?

Nič kaj ugleden vstop v Posavski muzej Brežice. 

Na dvorišču pa veliko presenečenje - množica begonij Zmajeva krila.

Kakšne probleme povzročajo? Veliko pometanja ...

Dvorana je res lepa, kar nekaj minut sem iz ležalnika občudovala poslikave. Ker sem želela preizkusiti akustiko, sem tudi zapela nekaj tonov. Fantastična akustika!!!

Pot sem nadaljevala do Kostanjevice na Krki. Šele doma sem ugotovila, kakšen odsev sem ujela v oknu. Res žalosten okras - žive rožice in uničeno ostrešje.

Bi si upali supati po Krki?

Nedeljski izlet se je končal v Forma vivi. Bilo je prevroče za podroben ogled skulptur, zato sem se samo malo sprehodila po okolici. Lačen želodček me je opominjal, da je čas za kosilo. Bila sem v kao domači gostilni, ki pa me je zelo razočarala s slabim praženim krompirjem. In slabim vinom. 

Metelkova - dve podobi ene ulice

Končno sem izbrala nekaj fotografij s fotografske delavnice o ulični fotografiji, ki sem jo obiskala oktobra letos. Mentor Jure Kravanja nas je odpeljal na Metelkovo. Najprej smo se z zakonitostmi fotografiranja arhitekture spoznavali v "lepem" delu Metelkove, kjer so muzeji. Ja, tudi v Ljubljani imamo muzejsko četrt, če še niste vedeli.

V drugem delu, ko nas je že pošteno zeblo, pa smo šli v umetniški del Metelkove, ki je izredno težaven za fotografiranje, ker je preveč poln in pisan.

Če koga zanima: na Metelkovi (kulturni center KULT3000 - nasproti kavarne v Slovenskem etnografskem muzeju) pravkar poteka razstava Jureta Kravanje, kako je on skozi objektiv videl ta prostor. Ko boste videli njegove fotografije, vam bo jasno, zakaj ima mojstrski naziv (jaz pa ne).

No, naj v svoj zagovor povem, da je Jure Metelkovo obiskal večkrat, predvsem poleti. Odločil se je za uporabo širokokotnega objektiva, zato so motivi na njegovih fotografijah predstavljeni drugače, boljše, zanimivejše.

 

Zelenjava in muzej? Že večkrat videno (v tujini), vendar je bilo tam rastlinje v dosti boljšem stanju. A res ne zmoremo neke ideje speljati do konca kot je treba? Je nekaj kolov in bolne bučke dovolj za slovensko obliko "umetnosti"?

Z malo razmišljanja in pridnosti bi v soboto dopoldne izginile tudi takšne "inštalacije"

V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja je izredno prijetno vzdušje in dobila sem domači sok iz črnega grozdja. Vredno obiska!

 

Naš mentor nas je vzpodbujal, da naj iščemo refleksije - v njegovih fotografijah so pogosto prisotne

 

Opoldne smo odšli na "drugo stran" Metelkove, ki je z estetskega vidika grda, vsaj meni. Problem je prevelika nasičenost in umazanija.

 

V tem delu je tako smrdelo po urinu, da sem fotografirala hitro in s čim manj dihanja. Na srečo smo hitro odšli na novo lokacijo - železniško postajo.

 

 

Upam, da se bo muzejska ploščad priljubila tudi Slovencem, da ne bomo samo v tujih mestih obiskovali muzejev, na domače pa pozabili.