Kaj se zgodi konec šolskega leta?

Najmanj dva tedna pred zaključkom šolskega leta se naš posel malo umiri. Tudi pri tistih, ki nimajo (šoloobveznih) otrok, pride do nekega čudnega, hektičnega stanja, kot da bi se napovedoval konec sveta. Ali konec junija res pomeni zaključek leta, ko naredimo obračun in se poslovimo?

Poskušala sem se spomniti, kako sem kot šolar dojemala zaključek šolskega leta. Presenečeno sem ugotovila, da je konec pouka zame pomenil predvsem začetek počitnic! Pred mano je bilo več tednov svobode. Moji starši niso marali vročine, zato smo samo dvakrat šli na morje. Na srečo smo v Ljutomeru imeli letni bazen, ki je postal moj drugi dom. Počeli smo tudi druge stvari, ki so nam popestrile počitniške dneve - in so bile zastonj, saj denarja ni bilo niti za sladoled (vsak dan).

Moji spomini na počitnice so zelo lepi, rada sem imela te lenobne dneve, ko sem veliko brala, gledala avstrijski televizijski postaji (ker so imeli boljši program), se pred blokom več ur kartala, pogovarjala, igrala, skrivala, skakala gumitvist, pekla koruzo ... Na šolskem igrišču smo celo organizirali igre brez meja! Najlepši pa so mi bili dnevi na bazenu, ki sem jih v višjih razredih OŠ popestrila z odbojko. Z oboževalkami "Plesa na vodi" smo celo razvile obvezni program z različnimi gimnastičnimi liki nad in pod vodo. Moj vzdevek na odbojkarskem igrišču je bil Helga, v bazenu pa bi me lahko poimenovali vidra.

Vidra - moja vzornica v vodi

Ko sem se proti večeru vrnila domov, utrujena in lačna, sem s kosom kruha v roki, na katerem je bila zelo pogosto zaseka in "pocani murki", gledala sončni zahod. Živeli smo v četrtem nadstropju bloka, od koder je bil najlepši razgled na poslavljajoče se sonce.

Še sedaj so mi ure, ko se sonce počasi poslavlja in samo nežno boža kožo, najljubše. Če se le da, sem v tem času ob vodi in spremljam sonce, ko izginja na obzorju.

Zato je tudi logično, da je konec poletja (počitnic) zame pomenil tudi zaključek (leta). Zadnji teden avgusta sem bila vedno malo sentimentalna. In delala obračune, pa tudi načrte za naprej. To počnem še sedaj.

Triki za vroče dni

Danes pa imam težave s pisanjem. Pa ne zato, ker ne bi imela idej, ampak zato, ker ne vem, s kakšnimi temami vas naj "posiljujem" v teh vročih dneh. Niti o seksu in športu - po navadi so to najbolj brane teme na spletu - ne morem pisati. Kdo pa se bo v tej vročini stiskal ali skakal za žogo???

Moj termometer v pisarni trenutno kaže 25 stopinj, brez uporabe klimatske naprave. Ni slabo, a ne?

Telesno temperaturo si dodatno hladim z vodo, ki sem ji dodala lističe mete in na rezine narezane eko limone. Ne varčujte s surovinami, da boste lahko še najmanj trikrat dolili vodo, ko boste izpraznili vrč z aromatizirano vodo. Nič bolj se ne boste ohladili, kvečjemu prehladili, če boste vodi dodali ledene kocke.

Meta in limone delujejo yin, zato nas ohladijo in odžejajo.

O hrani tokrat ne bom ničesar povedala, ker sem o tem pisala prejšnja leta. Bom pa o pivu, ki je zvečer, ko smo že utrujeni in siti vročine, edina prava alternativa. No, poleg sladoleda. Če imate kakšne recepte za izdelavo sladoleda brez mlečnih izdelkov in brez strojčka za izdelavo sladoleda, mi obvezno sporočite.

Tudi rožice na vrtu so žejne, zato jih pridno zalivam. Koprive se še junaško držijo, prav tako batate. Če niste izbrali dobre zemlje, ali pa ste rožice posadili v premajhne posode, jih morate v teh vročih dneh zalivati dvakrat. Največji učinek boste dosegli, če boste zalivali zjutraj. Zvečer je zemlja tako vroča, da veliko vode takoj izhlapi.

To pride iz fotoaparata, če slikaš pri vročem opoldanskem soncu. Uboge rožice, kako šele one trpijo.

Kosi napovedujejo vroče poletje

Se sprašujete, kakšno bo letošnje poletje? Zelo vroče! Vsaj glede na obnašanje naših murgelskih kosov.

Prejšnjo nedeljo, ko sem stopila na vrt, sem ga takoj zagledala - sveže narejeno gnezdo. Kot je že v navadi, ga je kosovka naredila čez vikend, ko ima več miru. Zelo sem se razveselila, da bomo po enem letu pavze zopet imeli mladičke. Ampak, glede na izkušnje iz prejšnjih let, sem vedela, da bodo vrane pojedle že jajca, ali pa kasneje pobile mladičke.

Predlansko in predpredlansko leto smo za zaščito pred vranami namestili mrežo za kumarice. Eno leto je dobro funkcionirala, drugo leto pa so vrane ugotovile, da jih ne bo zaustavila in so pobile skoraj odrasle mladičke iz drugega gnezda. Bilo je grozno najti mrtve mladičke in vedela sem, da moram tokrat gnezdo bolje zavarovati.

Lansko leto ni bilo gnezda, kar je pri ptičih normalno, zato sem imela kar nekaj časa za načrtovanje zaščite. Odločila sem se za pocinkano mrežo, ker jo je lahko pritrditi, pa tudi vrane bodo imele težavnejšo pot do gnezda.

Angažirala sem pomočnika, da mi je pomagal namestiti mrežo. Ata in mama kos sta naju budno opazovala. Najprej sem mislila, da so v gnezdu že jajca, vendar je kosovka zaradi nizkih nočnih temperatur prestavila valjenje. Tako sva imela več časa za montažo mreže, po drugi strani pa nisem bila prepričana, kako bosta kosa sprejela mrežo. Če bi bili jajca v gnezdu, bi jih skrbna kosa zanesljivo želela še naprej oskrbovati, sem prepričana. Tako pa mi je preostalo samo čakanje in opazovanje.

Ata kos je v nedeljo, v močnem dežju, sedel na pergoli in opazoval gnezdo. Dež mu je kapljal s kljuna, po hrbtu navzdol so tekli potočki vode in se odcejali po repu. Ah, za takšne malenkosti se ata kos res ni zmenil, on je ja alfa samec, zato je do poznega mraka pazil na gnezdo (in mrežo).

V ponedeljek ni bilo na spregled ne ata kosa, ne kosovke. Tudi v torek se ni nič dogajalo, zato sem bila prepričana, da sta nad gnezdom obupala. Vseeno sem na vhodu v zaščiteno območje nataknila nekaj rozin - mogoče ju bo privabila hrana.

Danes sem na gnezdo že skoraj pozabila. Na vrt me je zvabil ata kos, ki se je vztrajno smukal okrog mojega okna in celo poletel na tram v bližini gnezda. Opa, nekaj se dogaja. Ko sem ga našla, kako si s kljuna čisti rozino in ugotovila, da je pojedel rozino, ki je bila za vabo, sem bila olajšana. Nekaj minut kasneje sem našla kosovko, kako sedi v gnezdu.

Široko razpeta mreža ščiti gnezdo pred vranami, palica pa je v pomoč pri letanju. Ne vem, ali sta jo kosa že osvojila, je se pa ata kos posladkal z rozinami, ki sem jih nataknila na žico. Ena na desni strani ga še čaka ...

Tako lahko sporočim, da je konec marca v murgelskem vrtu vse tako kot mora biti: rožice rastejo, plevel in trava tudi, kosovka sedi v gnezdu, ata kos pa pridno pobira polže okrog host. Lahko začnem načrtovati poletne zasaditve in pri tem ne smem pozabiti, da bo poletje zelo vroče. Kosa sta si ponavadi naredila prvo gnezdo konec aprila, letos pa en mesec prej!!!

Viseče mačehe so dobro preživele zimo - saj, pod napuščem jim ni bilo hudo

P.S.
Saj ni nikogar med vami, ki bi podvomil v modrost ata kosa, kajne?