Tri lučke so prijazne do alergikov

O Treh lučkah sem najprej prebrala v časopisu, nato pa od lokalnih poznavalcev izvedela, da je to bila nekdaj znana gostilna. Moram priznati, da so jo zelo všečno obnovili. Na žalost nisem veliko fotografirala, ker sem se zelo lačna vračala iz zagrebške Ikee in lačen fotograf, je slab fotograf!

Ob vikendih imajo menije, med tednom pa jedi po naročilu. Zelo pozitivno so me presenetili glede alergenov. Samoiniciativno so spremenili prilogo pri glavni jedi in posebej za naju, s spremljevalcem, naredili božansko sladico.

Razmišljala pa sem o njihovi razporeditvi prostorov. Najlepše razglede so namenili gostom v sobah, jedilnica je na manj lepem mestu, saj ji pogled na Savo zakrivata zid in bazen. Konferenčna soba oz. soba za praznovanja ima odličen razgled, zato me ne čudi, da so skoraj vsi termini za poroke že razprodani.

Bodo prihodki od sob večji od prihodkov v jedilnici? Hmm, bo zanimivo opazovati razvoj te restavracije - hotela.

Glavne jedi nisem utegnila fotografirati. Tole je moja najljubša jed z dnevnega menija: Malancanov tartar s sušenimi paradižniki in zelišči. 

Bazilika (v sladoledu) z malinami - božanska kombinacija

Te zamije sem odkrila v kavarni (ja, tudi kotiček za kavo in sladice imajo). Zelo so me navdušili srebrni okrasni lonci, bi pa prostor prenesel še kakšno rastlino več. Na poti proti stranišču visijo številne fotografije iz zgodovine delovanja Treh lučk. Zelo lepa gesta spoštovanja tradicije!

Mene so Tri lučke prepričale, tako s hrano kot pozornostjo (in vinom, haha). Tako dobrodošlo sem se počutila, ko so me razvajali z jedmi brez mojih alergenov.

Majhne in velike enakopravnosti

Spodobilo bi se, da bi napisala udaren, kritičen, zanimiv, duhovit, intelektualen, svetovljanski in zdrav članek o današnjem prazniku. Ampak, dragi bralci, saj o ženskah in enakopravnosti že vse vemo. Teorijo obvladamo v nulo!

Samo v praksi nam še pošteno šepa. Ne bom si tega lepega sončnega dne kvarila z naštevanjem primerov o neenakopravnosti žensk. Veliko jih je, preveč.

Naj vsak najprej pomete pred svojim pragom. Kolikokrat smo ženske tiho, ko se nam zgodi krivica. Začne se s majhnimi krivicami, ki postanejo velike. Pa smo še vedno tiho. Zakaj?

Je pa z enakopravnostjo hudič, tudi v 21. stoletju. Bom opisala konkreten primer, ki me že nekaj dni zaposluje. Da ne bo pomote: ta zgodba je na videz "majhna krivica", v svojem bistvu pa skriva "veliko krivico".

Mož, ki trenutno ne hodi v službo, je začel kuhati. Občasno skuha juho ali speče meso za ostale družinske člane. Osnove kuhanja pozna, saj si je kuhal v študentskih časih. Moja mama (stara več kot 70 let) je komentirala: "Treba ga je čim večkrat pohvaliti, ne pa kritizirati, ko kaj napačno skuha. Drugače bo izgubil voljo in ne bo več kuhal."

Ko sem slišala komentar svoje mame, mi je kar dvignilo pritisk. Moški, inteligenten in z dvema rokama se odloči, da bo občasno skuhal preprosto kosilo, in že mu je treba "postaviti spomenik". Kako? Kaj bi potem morala dobiti njegova žena, ki kuha že skoraj 30 let? Palačo Tadž Mahal?

Pa sem razmišljala naprej: a moški res vse življenje ostanejo otroci in jih je treba za lepo vedenje hvaliti? Ne, prosim, tega ne morem sprejeti, želim ohraniti upanje, da se tudi moški mentalno in duhovno razvijajo.

A ženske ne potrebujejo pohvale za svoje delo?

Ker sem pametna ženska (z nekaj sivimi lasmi), sem na vse skupaj pogledala še drugače: kaj bi ženo in ostale družinske člane stalo, če bi tega moža res pohvalili? Nič. Nekaj besed, pogled, nasmeh. Če je dobro skuhal, bi pohvale bile celo iskrene. (haha)

Kakorkoli obračam to zgodbo, vedno pristanem pri enakopravnosti. Kajti, po mojem mnenju, bi žena morala pohvaliti moža za njegovo novo pomoč, vendar bi moral tudi on njo pohvaliti in se ji zahvaliti. Pa jo? Kaj menite?

Dragi moji, mednarodni dan žena moramo praznovati vsako leto, ker še nismo "na koncu". Pogovarjati se moramo o spolih, o vlogi ženske in moškega v družbi, o enakopravnosti, o krivicah in dobrih primerih. Moški in ženske moramo postati popolnoma enakopravni, nikoli pa ne bomo enaki. Naj živi razlika!

Takšen šopek sem dobila za 8. marec - zelo je lep, kombinacija elegance in divjosti. ampak težak za fotografiranje.

Nagradna igra: Kje sem bila?

Prejšnjo soboto sem šla na izlet. Najprej v zagrebško Ikeo - v Ikei nisem bila že nekaj let, prvič pa sem jo obiskala leta 1996 - nato pa v slovensko restavracijo na kosilo. O tej restavraciji sem prebrala zanimiv članek, še bolj sem bila radovedna zaradi razgleda.

Današnje nagradno vprašanje se glasi: V kateri (slovenski) restavraciji sem bila na kosilu? Namig: bila sem v Zagrebu, na sliki se vidi velika reka in neka tovarna. Bo šlo?

Šef za žrebanje in nagrade sem samo jaz, kot vedno, pritožbe niso možne. Časa imate do Dneva mučenikov, 10. 3.

Zgornja fotografija je nastala 1,5 pred spodnjo. Kakšna razlika v svetlobi!

Ko boste uganili, kje sem jedla, bom objavila še reportažo iz restavracije. Z nečim so me zelo pozitivno presenetili!

P.S.
Danes, pred osmimi leti, sem začela pisati blog.