Izlet: Weissensee - avstrijsko jezero miru in gostoljubja

Moj mini avstrijski dopust se je začel katastrofalno. Po neprespani noči v lepem hotelu sva se opravila raziskovat avstrijsko koroško in pristala on jezeru Weissensee. Zaradi visoke lege (okrog 1000 m) zelo hitro zmrzne, zato je obiskano tudi pozimi. Na jezeru naredijo proge za hitrostno drsanje, kjer se razgibavajo turisti in profesionalni športniki.

Fotografiji sta iz "glasnega" hotela. Vrh zvonika je bil v isti višini s posteljo, zato je zvonenje neovirano prišlo do mojih ušes. Tudi ponoči, vsakih 15 minut ... 

Ob 10. uri sva že bila pri Weissensee. Odločila sva se za sprehod okrog jezera in sicer po vzhodni polovici. Ker sva hodila počasi (kako naj bom poskočna po neprespani noči?), veliko fotografirala in se vmes ustavila na kosilu, vam ne morem povedati, kako dolga je pot. Midva sva potrebovala dve uri.

Penzioni in hoteli stojijo ob cesti ali višje, na obali jezera pa imajo zasebne pomole za kopalce. Pomoli so tudi last zasebnikov, verjetno lahko do njih prideš samo z dedovanjem ... 

Izbira prenočišč je res velika. Ker je to turistično manj poznan del avstrijske koroške, se morajo za goste zelo potruditi - za manj denarja dobiš več. 

Iz takšnega penziona se peš odpraviš do jezera in uživaš v zasebnem "kopališču". Bilo je mirno, urejeno in čisto. 

Po končanem sprehodu sva morala poskrbeti za prenočišče. V bogato založenem informacijskem uradu (lokacija: leži ob edinem mostu preko jezera) sva si priskrbela katalog in začela telefonirati. Seveda sva najprej poiskala cerkev, in našla celo dve, nato pa na največji razdalji od zvonika poiskala sobo.

Spala sva v penzionu, ki leži čisto ob jezeru, zato sva imela plažo takoj ob hiši. Bilo je fantastično mirno, dokler ni iz cevi pritekla voda. Ja, hiša je imela črpalko, ki je črpala podzemno vodo in jo spuščala v jezero. Odprtina v betonskem nabrežju je bila široka in hrup zelo močan, ko je voda brizgala v vodo. Dva (vzhodna) Nemca sta povedala, da že 6 dni slabše spita zaradi hrupa. Ampak, da vesta, kako bi rešili problem ...

Midva sva takoj vstopila v akcijo in s plastični stoli razpršila curek vode. Ko sva v jezero postavljala stole, je izza vogala prišel lastnik; začudil se je, da mu v več mesecih, odkar oddajajo sobe, ni še nihče povedal o glasni cevi. Naslednji dan je kupil cev in vodo speljal direktno v jezero. Vse skupaj je stalo 10 EUR in gostje so lahko mirno spali.

Voda je povsod pitna in izredno okusna, tudi v restavracijah ponujajo vodo iz pipe. 

Naslednji dan sva se poslovila od Weissensee in si ogledala še dva avstrijska jezera. Nobeno naju ni tako navdušilo, pogrešala sva mir in kultiviranost.

Izlet: Po hrupnih ovinkih do Weissensee

Za vse, ki se zabavate ob mojih doživljajih na dopustu, predvsem v hotelskih sobah, imamo novo zgodbico.

Najboljši mož vseh možev me je že pred nekaj tedni vprašal, kaj bi rada počela okrog mojega rojstnega dne. Optimistično sem predvidevala, da bo v Ljubljani takrat 35 stopinj, zato sem predlagala, da za podaljšani vikend odpotujeva nekam višje v Avstrijo.

Dragi mož je hitro našel izredno dober eko hotel z luksuzno sobo in fantastično hrano. V četrtek popoldne sva se odpravila tja in bila v dveh urah na cilju. Na vsakem koraku sva videla genialne ideje hotelirske družine v tretji generaciji, kako razvajati gosta. Začelo se je že na recepciji, ko nama je mlada dama za sprejemnim pultom prišla zaželet dobrodošlico s stiskom roke (bil je malo mlahav, ker je bila iz Y generacije) na najino stran pulta. Takoj sva dobila pijačo in se v miru odpravila proti sobi. Bila je krasna, z vrhunskimi materiali in detajli ter s fantastičnim razgledom.

Moje šolano oko je takoj opazilo vaško cerkev, ki je stala malo nižje od hotela, vendar sem optimistično predvidevala, da bodo zvonovi v cerkvenem zvoniku ponoči počivali. Napaka! Dominik je že med vožnjo omenjal, da so Avstrijci tukaj kar precej verni. In neprestano zvonenje, vsakih 15 minut, navzven simbolizira njihovo vernost. Tudi ponoči.

Ceno noč nisem spala, saj me je vsakih 15 minut prebudila ura. Zvonovi so bili uglašeni na dokaj visoko frekvenco, ki je bila strup za moja občutljiva ušesa. Zjutraj sem iz postelje vstala popolnoma uničena in utrujena.

Po zajtrku sva šla na recepcijo, kjer so z nama sicer sočustvovali, vendar niso mogli pomagati. Tako pač je. Nekaj se sicer pogovarjajo o tem, ampak rezultatov še ni. Nisem jih vprašala, ali morebiti imajo v skladišču skrito raketo, no, tudi razstrelivo bi vzela, da uničim zvonik. Vidite, tako sem bila obupana.

Poslovila sva se od super dobrega hotela in se kot brezdomčka odpravila v neznano. Ogledala sva si naslednjo, malo večjo vas, in ugotovila, da tudi tam pridno zvonijo. Vsakih 15 minut. Zdaj sva razumela: če bi samo v eni (turistični) vasi ukinili nočno zvonenje, bi bil to izreden poraz za vaškega župnika. Odločitev o nočnem miru (= neposiljevanju z zvokom) bi morala biti sprejeta na večjem področju, tega pa cerkev ne bi dovolila, saj z nenehnim zvonenjem opozarja na svojo prisotnost.

Dokaj hitro sva se odločila, da obiščeva Weissensee, najvišje ležeče avstrijsko jezero (1100 m), ki je obiskano tako poleti, kot pozimi, ker hitro zamrzne. Zelo sem navdušena nad tem jezerom, naredila sem tudi nekaj fotografij, ki jih bom objavila v naslednjih dneh.

Prenočišče sva našla v majhnem privatnem penzionu, direktno ob jezeru, vendar tudi tam ni šlo brez zapletov glede hrupa. Ne, nisva odmontirala zvonika na vaški cerkvi, ker ga v bližini penziona ni bilo. Vendar, z Dominikom sva združila gradbeniško znanje in vsaj delno rešila problem, da sem lahko spala pri zaprtem (!) oknu. So pa v največji turistični vasi okrog jezera imeli kar dve cerkvi, ki sta tudi zvonili na 15 minut. Se nadaljuje ...