Samostojen dopust v Egiptu pa je vseeno povzročil krizo v mojem zakonu. Že nekaj minut po prihodu z letališča sem bila tako besna na moža, da bi znova potrebovala počitek. Med mojo odsotnostjo je namreč kupil nov televizor!
Mrha nehveležna, si boste mislili. Mož je šel v trgovino, preizkusil različne modele, se pogajal za ceno, televizor odnesel domov, ga namonitral in pospravil svinjarijo, ki je pri tem nastala. Po prihodu domov bi se lahko samo zleknila in uživala v visoko kakovostni sliki. Pa nisem!
Kljub večkrat postavljenimu vprašanju, še vedno nisem dobila odgovora, zakaj je kupil nov televizor. Vedno je "grozil", da bo "škatlo" odnesel v klet, ker jo preveč gledava. Po moji oceni je bila stara 13 let, vendar še vedno odlična, čisto nič ji ni manjkalo.
Mene pri tej njegovi akciji moti:
- da je sploh kupil televizor;
- da ga je kupil brez mene;
- da je kupil prevelik televizor;
- da je televizor črne barve.
Vidite, imam prave, ženske argumente. Že pred tremi tedni bi morala posumiti, ko me je spraševal, kakšna barva televizorja mi je všeč. Odgovorila sem, da so mi všeč srebrni, črni pa nikakor ne. Zdaj v dnevni sobi dominira ogromen črn ekran s filigranskim kovinskim podstavkom ...
Seveda sem zahtevala, da ga takoj odnese nazaj. Ker pa mi je bilo jasno, da brez zapletov ne bo šlo, sem privolila, da se vrne z manjšim televizorjem. Nekaj dni po objavi mojega veta je mož še enkrat preveril stanje - medtem sem televizor že prižgala in lahko bi se nesmrtno zaljubila v velik, vitek zaslon - po burni reakciji z moje strani pa se je "diplomatsko" potuhnil.
A, tako pa se ne boš izvlekel, sem se odločila. Če bi še vedno živela v Nemčiji, kjer je kupec kralj, bi ga že davno nagnala v trgovino, da mu vrnejo denar. V Sloveniji kaj takšnega ni mogoče, lahko bi dosegel samo zamenjavo aparata. Kjub temu, da ne poznam natančnega motiva za skrivni nakup televizorja, sklepam, da je povezan s testosteroni. Moj mož se v Sloveniji dobro počuti, našel je nekaj alfa samcev polnih testosteronov, ki mu dajejo "slab" vzgled. Verjetno se je med mojo odsotnostjo počutil zapostavljenega ali svobodnega (ne vem, katero od obeh skrajnosti bi izbrala, obe sta slabi) in se je moral potolažiti/potrditi z nakupo televizorja.
Jaz sem uživala na dopustu, on pa je medtem šel na lov. Domov je, kot pravi moški, prinesel bogat ulov, jaz sem pa ga zavrnila. Kakšna tragedija za moški ego!!! Se vidi, da sem samo psevdo emancipirana, drugače se ne bi jezila na moža, da je šel na lov sam in mi, namesto merjasca, prinesel bivola.
Zdaj pa h kazni, ki sem mu jo odločila. Zvesti bralci dobro veste, da lahko na tem blogu omenjam samo poklicne aktivnosti svojega moža. S tem je sedaj konec, pisala bom o vsem, kar bom želela in to tako dolgo, kot bom želela. Mislim, da je kazen dobra in vzgojna, predvsem pa odseva mojo ljubezen do njega. Ker tega bloga ne bere prav pogosto, se bo kmalu čudil, kako dobro ga poznajo njegovi (potencialni) pacienti. Se strinjate?
Za pomiritev še nekaj fotografij iz Hurgade, Macadi Bay: