Ko je ljubezen boljša od meča

Ob 7.10 me je poklicala mama in čestitala za rojstni dan. Pa ravno ona bi morala vedeti, da sem se danes, pred XY leti, rodila šele ob 7.30!!!

Zjutraj sem premišljevala, kako naj preživim dan. Naj se zakopljem v delo, da bom pozabila na visoko številko, ki jo praznujem? Ali naj grem v drugo skrajnost ter dan preživim "razvratno"?

Po kavici sem se odločila za kompromis: najprej bom malo delala, potem pa šla razvratu nasproti. Ne bodite preveč nevoščljivi, samo avto bom odpeljala v avtopralnico ... Medtem, ko ga bodo čistili, si bom privoščila manikuro.

No, vsaj takšen je moj načrt. Želela sem ga uresničiti že včeraj, pa je bil Mercator center v Šiški popolnoma poln. Nisem dobila parkirnega mesta, v avtopralnici pa so pravkar menjavali krtače. Naj mi nekdo razloži, kaj se dogaja. V četrtek ob 11. uri, med počitnicami, je parkirišče polno??? Če bo še kdo jamral, da nam slabo gre, ga bom po riti.

Ja, odrasle je še dovoljeno telesno kaznovati, otrok pa ne več. Da se razumemo, sem absolutno proti telesnemu kaznovanje, vendar je včasih boljša ena na rit kot pa psihično maltretiranje in spolna zloraba. Na žalost moramo z zakoni urejati to, kar je samo po sebi umevno: da imamo otroke za to, da jih imamo radi.

Mislim pa, da se problematike lotevamo na čisto napačnem koncu. Vzrok za napačne prijeme pri vzgoji otrok je namreč ta, da bodoče starše nihče ne uči, kako vzgajati otroke. Ponavljajo vzorce, ki so se jih naučili od svojih staršev, ti pa niso najboljši.

Zopet sem z mislimi nekaj odtavala ... Še en znak, da se staram. Groza.

Lansko leto sem si za rojstni dan zaželela:

- moškega,
- psa,
- rožice.

Letošnja bilanca je takšna:

- moškega imam,
- rožice tudi, čeprav kakšna dodatna nič ne škodi,
- ostane samo še pes.

Ker se je psička Daša odselila na drugi konec mesta, baje samo začasno, se bom morala drugače znajti in božati dlake koga drugega.

Je pa ljubezen zelo širok pojem. Včeraj sem v znani gostilni na Viču jedla mešano solato in pražen krompir. Iz kuhinje so mi z veliko ljubezni poslali slabo očiščeno zeleno solato. Ljubezen sem jim vrnila takole:

Natakarici sem rekla, da naj krožnik z mojimi ljubezenskimi pozdravi odnese v kuhinjo in da kuharjem želim dober tek. Nad mojo idejo je bila zelo navdušena. Ljubezen je pač boljša od meča.

Moker ognjeni konj in druge novice

Sedim v močvirju - in zmrzujem. Najprej sem mislila, da sem pač preveč (temperaturno) razvajena. Ko pa sem pogledala na termometer v svoji pisarni, mi je bilo jasno: 19,8 stopinje. Meni pri tem "mrazu" ni prijetno sedeti za pisalno mizo. Pa vam?

Junij je v feng shuiju najbolj yang (aktiven) mesec. Vlada mu ognjeni konj, ki letos tako zmrzuje kot jaz. Deževno vreme namreč pošteno hladi ogenj in najbolj yang energija ne more pokazati svoje moči. No, tudi po tem filozofskem razmišljanju se temperatura v pisarni ni dvignila, zato mi ostane drugega kot to, da si prižgem gretje.

Druge novice so, na kratko, takšne:

1. Psička Daša se je iz moje bližine preselila na drug konec mesta. Včeraj sem jo pazila, da je pri selitvi ne bi pohodili. Lepo sva se imeli, ni kaj. Dobila je tri slastne obroke, pa še repete za domov. Šli sva na izlet (= s sabo sem jo vzela na svetovanje), sprehod, se lovili in cartali (na postelji).

2. V trgovini Avita delamo s polno paro. Še nekaj novih izdelkov bomo vzeli v program, predvsem antioksidante. Tej temi se bomo podrobneje posvetili v juliju in avgustu (predvsem na facebooku, zato nas hitro všečkajte ...). Več kot berem o antioksidantih, bolj me skrbi. A poleg vseh teh ukrepov še vedno premalo naredim za svoje zdravje? Očitno!

3. Malo sem zaskrbljena tudi zaradi svojega okusa. Mislim na kulturni okus. Pregledala sem program Ljubljanskega festivala - in nisem našla enega koncerta, ki bi me privlačil. Groza! Pregledala sem tudi prireditve junijskega Festivala v Ljubljani - nič mi ni bilo všeč. Kaj se dogaja z mano? Sem preveč zahtevna, razvajena? Verjetno ...

4. Rožice v murgelskem atriju zelo lepo uspevajo. Poleg standardnih napadov štriglic, so se pojavile uši, kar je pri tem vremenu bilo za pričakovati. Zaenkrat še ni plesni, te me najbolj skrbijo, saj je treba poseči po dokaj strupenih pripravkih.

Iz tega motiva sem morala narediti nekaj "nenavadnega", da se ne bi opazile od štriglic pogrizenih kopriv. 

Vodenke impatiens so ene izmed rožic, ki jim tole "angleško" vreme kar ustreza. Zelo sem vesela, da sem jih kupila, s svojo belo barvo naredijo zasaditve elegantne in lahkotne.

Čeprav so izpostavljene dežju, rožice v teh loncih dobro uspevajo. Zelo sem ponosna, da mi je uspelo izbrati takšne rožice z rumenimi cvetovi, ki so barvno skladne. Ruth je zelo pazila, da ni kombinirala hladne rumene s toplo rumeno. 

Kasija je zelo hitro zacvetela in začenja ekspanzijo v vse smeri. Sadike sem posadila tako, da bodo imele dovolj prostora (in smetile predvsem na travo ...).

Najnovejša pridobitev: paradižnik. Morala sem ga kupiti, tako simpatičen mi je bil. Ali bo kaj obrodil? Hja ...

Abutioni tudi lepo rastejo, s tem, da ima rumen več cvetov kot rdeč. Verjetno bo v vročini ravno obratno.

Pijavčnica je ena izmed mojih priljubljenih strukturnih rastlin. Če ima dovolj prostora, se lepo razvije in osveži zasaditve s svojo svetlo zeleno barvo.

Smilj je tudi vsestransko uporabna strukturna rastlina. Vedno sem v dilemi, ali ga naj obrezujem, ali ne. Najkasneje v drugi polovici julija bom morala uporabiti škarje, preveč bujno raste.

Močna, ognjena kombinacija, ki jo omilijo nežni cvetovi mlečka. V ozadju se skrivajo milijon zvončkov (rumeni), ki barvno povežejo temne in bele odtenke.

Pogled, v katerem uživa kolegica Maja, ko pogleda skozi okno pisarne. Ni slabo, še celo jaz ji zavidam!

Daša v popolni oskrbi

Včeraj je bila na obisku psička Daša. Lastnik mi jo je predal pred fitnesom, kot po navadi. Daša potem v varnem kotu, ali zleknjena sredi fitnesa, opazuje, kako se mučim. Moji sotrpini jo že poznajo, zato jo z veseljem pobožajo ali vsaj pozdravijo. Da bi sodelovala z mano pri telovadbi, zaenkrat ne kaže zanimanja - dokler ne bo moj trener začel po fitnesu metati koščkov klobase, da bi jih lovila ...

Seveda bi Daša najraje ostala z lastnikom (umazani čevlji so seveda njegovi!), ampak tudi tetka Helena ni slaba. Čeprav zadnje čase ne kuham več slastnih malic ... mora biti kar konzerva dobra. 

Po mojem treningu je na vrsti Dašino razgibavanje. Dve vrsti hiš od naših poslovnih prostorov je širok zelen pas in tam se najraje igrava. En del zelenice kosi tudi predsednik vlade. Daši mečem koščke piščančje salame, za katerimi dirka kot mladenka (sicer je stara 9 let!). Najraje ima, če se skupaj podiva med grmički in drevesi - verjemite, takšni šprinti so zelo naporni.

Po mojem in njenem treningu je na vrsti malica, potem pa kosmatinka gre spat, jaz pa delat. No, razen, če mi tega ne prepreči Daša, ki se uleže poleg svoje postelje, tam kjer bi morale biti moje noge. 

Po kosilu greva na krajši sprehod (je že prevroče za daljše izlete), po službi je na vrsti igra v atriju, kjer Daši skrijem koščke salame in jih mora iskati. Zadnjič sem jo zalotila, da je polulala mojo najljubšo okrasno travo. Ti kosmata ritka, sem bila jezna. 

Ko jo pride iskat lastnik, priredi takšno predstavo navdušenja in toženja hkrati, da bi jo z veseljem sprejeli v vsakem gledališču. Naključni opazovalec bi sklepal, da jo bo lastnik rešil iz najslabše pasje oskrbe, v kateri je bila 8 mesecev in ne 8 ur. Mene niti ne pogleda več in z lastnikom ponosno odide domov. Hja, psi vedo, da se je treba prilizovati najmočnejšemu alfa samcu.

Kaj je Bled?

Verjetno si že mislite, s čim oziroma, bolje povedano, s kom sem bila zaposlena, ker ni bilo nobenih člankov na blogu. Psička Daša je včeraj odšla domov; kljub grožnjam je lastnik v naslednjih dneh ne želi pripeljati nazaj v varstvo. Kakšna predrznost!!! Mislim, da tudi Daši dobro dene vrnitev v preverjen in poznan domači svet - ne nazadnje je stara že 9 let in rabi svoj mir.

Bili sva večkrat na krajših izletih, tistega daljšega, v Grado (Italija), pa nama zaradi močne burje ni uspelo realizirati. Nič za to, si ga bova ponovno ogledali kdaj drugič, samo počakati moram na primerno priložnost, da jo "ukradem".

Z Dašo nama je zelo všeč na Bledu. Ne zato, ker bi bil Bled tako zelo lep, ampak ker nama nudi različne možnosti. Ni daleč od Ljubljane, lahko posedava ali greva na daljši sprehod, srečava veliko psov, se okopava ...

Vedno znova se čudim, ko nekateri opevajo Bled kot slovenski turistični biser, čudež narave in še kaj. V redu, Bled je lep za poldnevni izlet, nikakor pa si ne morem predstavljati, da bi na Bledu ostala več dni. Ko se enkrat sprehodiš ob jezeru, si ogledaš grad in nekaj trgovin, poješ kremšnito ali grmado - kaj še lahko počneš v tem kraju? Ne govorim o izletih v okolico ali kopanju v jezeru, ampak o kraju samem.

Najbolje o lepotah in grdotah kraja povedo fotografije. Čeprav se lahko tudi o tem - skregamo ...

Zadrege v novi postelji

Že tri dni je pri meni psička Daša. Ko jo je lastnik dostavil na počitnice, s sabo ni prinesel Dašine postelje. "Pojdi v trgovino XY kupit novo, sedaj imajo velik izbor." se je glasilo povelje. Ker sem eno Dašino posteljo že kupila narobe (je prevroča in prevleka ne diha), sem z zelo mešanimi občutki šla v trgovino. Glede na dosedanje izkušnje in Dašine potrebe, je bila na koncu izbira zelo preprosta.

Ko sem posteljo oz. ležišče postavila pod pisalno mizo, je Daša zelo skeptično opazovala novo pridobitev. Seveda, prvo jo je preverila s smrčkom. Tudi sama sem v trgovini opravila ta test in se prepričala, da postelja ne smrdi po kemikalijah. A ni to čudno, ko kupujemo ležišče zase, pa nič ne prevohamo in že prvo noč spimo na smrdečem jogiju.

Daša se je potem le odločila, da ležišče preizkusi. S prednjim delom trupa se je ulegla na ležišče, zadnje tace in ritka pa sta ostali na tleh. Prav smešna je bila, kot palačinka, ki na pol visi iz ponve. Ampak, dala sem ji mir in pustila, da se počasi spozna z novo pridobitvijo.

Po približno štirih urah je bila postelja v celoti sprejeta. Mislim, da ji je zelo všeč. Zadosti je velika, da se lahko raztegne in hkrati majhna, saj rada spi ob oviri, kot v brlogu. Tudi mehkoba postelje ji ustreza. Zalotila sem jo, da smrček med spanjem potisne med spodnjo blazino in stranico. Še najbolj pa uživa, ker lahko preko stranice vrže glavo ali tace. To je pravo pasje življenje! Včasih me zamika, da bi se ji pridružila. Lastnika sem že spraševala, ali bo tudi meni kupil takšno lepo posteljo.

Vsako jutro Daši posteljo stresem in prezračim, preden jo dam pod pisalno mizo. In vsako jutro me pozorno opazuje - da ne bi njene lepe, nove postelje dala atu kosu. Ki, mimogrede, že brani svoje ozemlje in se teritorialno šopiri, torej pomlad ni več daleč. Bo pa imel problem, v atriju se trenutno smukata kar dve samički ...

P.S.

Z naslovom pa sem vas kar malo potegnila za nos, priznajte. Ste mislili, da bom pisala o zadregah v svoji novi postelji. No, postelja je še kar nova, pa tudi zadrege so, ampak teh ne bom delila z vami. Pa čeprav sem 6. 3. praznovala SEDMO obletnico pisanja bloga. Ne, tudi po sedmih letih še nismo tako intimni ...

Kje so vsi?

V soboto je bilo v Ljubljani res depresivno, megleno-deževno vreme. Ampak, ne za naju z Dašo! Pogumno sva se odpravili v Tivoli. Kako lepo si ga je bilo ogledovati v skoraj popolni samoti. S tistimi, s katerimi smo se srečali, smo se skoraj zarotniško pozdravili - hja, to smo mi, tisti, ki nismo iz sladkorja ... Zanimivo, srečala sem samo en par, ki po Tivoliju NI sprehajal psa, in nekaj otrok se je sankalo.

S sabo sem imela samo telefon, ampak upam, da mi je uspelo zajeti depresivno januarsko vzdušje - ki se hitro spremeni, če se moraš s psom igrati po zasneženem terenu, potem pa ga peljati še v Tivolski grad na počitek.

Daša se zelo rada "drgne" po tleh, pa naj bo to trava, pesek, blato ali sneg. Predvidevam, da se na takšen način hladi ali popraska. Sneg ima še posebej rada, zato je bilo v Tivoliju veliko "drgnjenja". 

Enkrat jaz čakam njo, drugič ona mene ...

"Hmm, se tam kaj premika? Bo končno prišel psiček s katerim se bom lahko igrala? Ker tale Helena je že utrujena ..."

"Dovolj imaš fotografiranja, pridi že, čakajo naju nove dogodivščine!"

Princeska Daša na zimskih počitnicah

Nič ne objavljam na blogu, torej zelo pridno pišem knjigo o zakisanosti, si verjetno mislite. Eeee, ni tako. Še vedno samo listam po drugih knjigah.

To, kar me ta teden dodatno zaposluje, ima štiri kosmate nogice. Tako je, psička Daša je pri meni na počitnicah. Seveda vlogo varuške jemljem zelo resno. Zjutraj greva na daljši sprehod, kjer se igrava in trenirava ukaze. Po Dašinem kosilu je zopet na vrsti sprehod, ki ga kombinirava z mojih kosilom. Seveda se zopet igrava in loviva. Na večernem sprehodu bi se Daša tudi igrala, vendar sem sama tako utrujena, da se komaj premikam.

Kosmata gospodična namreč v času od enega do drugega sprehoda spi, jaz pa moram delati. Ali kidati sneg. Ali hoditi na trening, v trgovino, pospravljati ...

Ker Daša ne zna aportirati (prinesti žogice ali palice), ji mečem koščke mesa ali klobase. Na snegu je najprej imela nekaj težav, ker so se koščki pogreznili v sneg. Ampak, kmalu je ugotovila, kam so se skrili in jih uspešno našla. Daša vas bo torej, če vas bo kdaj zametel sneg, z lahkoto našla, samo koščke mesa morate imeti pri sebi ...

Tudi doma se igrava; poleg metanja koščkov (za to imava posebne priboljške) ji je všeč papirnat tulec, v katerega skrijem hrano in ga zamašim s papirnato brisačo. Seveda je hitro ugotovila, kako priti do hrane, zato si moram vedno znova izmišljevati nove prepreke.

Vem, da psi zelo veliko spijo, pa se še vedno ne morem načuditi, koliko ur je to. Daša spi celo noč, že ob desetih trdno zaspi v svoji postelji, zjutraj pa ne mara bujenja pred sedmo uro. Najboljše je tam okrog osmih, ali še kasneje. Ja, princeska potrebuje svoj lepotni spanec. Če kdaj pa kdaj ne-damsko smrči ali glasno sanja, je to del šarma.

Moje družabno življenje je trenutno zelo zreducirano, ampak to počnem prostovoljno, saj bi rada čim več časa preživela s pasjo prijateljico. Na postelji ne sme spati, lahko pa z mano gleda televizijo in takrat se na postelji vsa zadovoljna preteguje, vzdihuje in me liže od hvaležnosti. Seveda je med njenim kožuhom in posteljnino vsaj ena plast brisače, ker ne maram pasjih dlak (in umazanije) v postelji.

Od psov se lahko res veliko naučimo, če le želimo. Z Dašo sva dober tim in v veliko veselje mi je, da je pri meni. Naslednji teden si bom lahko spočila od napornega tekanja, zdaj pa imava še polne tri dni druženja, ki jih bova maksimalno izkoristili.

Dašin dan

Danes, na svetovni dan psov, je na mojem blogu možna samo ena objava: o psički Daši. Ni potrebno izgubljati besed, kdo to je - najboljša psička na svetu. Prijazna, nežna, radovedna, pozorna, lahko pa je tudi igriva, posesivna, zvita in pragmatična - tako kot jaz!

O Daši sem objavila že kar nekaj prispevkov in še veliko jih bom, saj je kljub temu, da je stara že 9 let, prav vitalna in poskočna psička. V torek sva se pogumno podali na Šmarno goro. O počasnem tempu ne bom govorila, premikali sva se kot dve stari babici. Mislim, da sva takole razmišljali: ona druga je že stara in ne more hitro hoditi ... jaz bi lahko, ampak druga samica ne more ...

Ko sva se z Dašo vračali, sva pri vznožju Šmarne gore srečali simpatičnega psička. Kdo je utrujen? Daša sigurno ne, vsaj glede na to, kako divje sta se lovila s psičkom!

Čestitke vsem kužkom za njihov dan, Dašine slike pa nas bodo spomnile, kako simpatični so kužki.