Vedno, ko se odpravljam na dopust, sem trdno odločena, da bom "na zalogo" napisala najmanj 20 člankov za blog. Da jih bom doma, ko ne bom imela časa, povlekla iz klobuka, očarala bralce in se razbremenila. Realnost: ne napišem niti enega "rednega" članka, kaj šele zaloge!
Mislim, da je razlog za takšno ne-kreativnost prekratek dopust. Da, to bo! Ali pa preveč dobre hrane! Možno ... Ali pa preveč aktivnosti in premalo počitka! Hmmm ...
Verjetno pa je vzrok vse zgoraj našteto. Ne, že vem: napačna tipkovnica na prenosniku. Ja ...
Pa še nekaj sem opazila: tudi ko imam nekaj člankov shranjenih med osnutki, jih težko objavim, ne zdijo se mi več aktualni, dobro napisani ali zanimivi. Ker ne odražajo mojega trenutnega stanja: kaj takrat mislim, čutim, želim sporočiti.
Očitno bo treba najti neko vmesno pot. Moj moto je, da se nikoli ne nehamo učiti, zato se bom poskusila spremeniti in pisati ter objavljati članke "na zalogo".
Moram pa povedati tole: kako uživam, ko berem o koristnosti prehodov v naravi, še posebej gozdu. Ker sem sama tako pogosto tam! Seveda je "kriv" moj kuža Lui.
(Ko tole pišem, se preteguje na kavču, saj do sedaj spal. Veste, da psi spijo od 15 do 20 ur na dan?)
Lui uživa na sprehodih v naravi, še najbolj v gozdu. Kljub lovskim genom, nima lovskega nagona, zato je v gozdu spuščen. Kako tiho hodi, kot najučinkovitejši plenilec! Noben teren mu ne dela težav, tudi višina ne.
Nekdo je enkrat rekel, da si psa nabaviš zato, da ti bo spremenil življenje. Res je, življenje se spremeni na bolje. Je pa tudi res, da je treba v vzgojo psa najprej veliko investirati, drugače se lahko kakovost življenja poslabša.
Ko tole pišem, moj dragi nekje kolesari, z Luiem pa imava danes dan za počitek.