Slavoj Žišek o beguncih in seksualnih napadih v nemških mestih

Končno se v medijih pojavljajo kompetentni komentarji o novoletnih seksualnih napadih po nemških mestih. Nemci so v Kölnu našli 19 osumljencev in sedaj presenečeno ugotavljajo, da jih večina sploh ni beguncev, temveč so priseljenci, predvsem iz severne Afrike (Maroko). Da naj bi bili napadi celo koordinirani in načrtovani.

V bistvu to ni niti pomembno, ker so vzroki za seksualne napade zelo jasni, pravijo psihologi, sociologi, filozofi. V muslimanskih državah moški, v odnosu do ženske, poznajo samo dva statusa: devica pred poroko in žena. Vmesnih "stopenj", ki vključuje tudi seksualno svobodo, enostavno ni.

Slavoj Žižek gre v intervjuju za švicarski časopis še globlje. Njegove odgovore sem poskušala čim bolj avtentično povzeti, original (v nemščini) si lahko preberete tukaj:

Kako razlagate roparske in seksualne napade migrantov v Kölnu in drugih nemških mestih?

Med begunci iz arabskih držav je veliko mladih moških, ki so popolnoma dezorientirani. Njihova dejanja so posledica nevoščljivosti in sovraštva. Sovraštva, ki ni nič drugega kot izraz potlačenega hrepenenja po dobrem življenju na Zahodu. Brutalnosti nasproti šibkim – v tem primeru ženskam – je znano vedenje »Underdogs« (prikrajšanci; reveži, žrtve socialne krivice). S tem želijo motiti družbeni red in prekršiti splošne norme obnašanja. Dogodki v Kölnu spominjajo na pustovanje, ko veliko pravil o sobivanju ne velja. V tem smislu je bila kölnska novoletna noč obsceno pustovanje Underdogs.

Kakšno vlogo imajo seksualni motivi pri teh nasilnih ekscesih?

Ne gre samo za zadovoljitev seksualne lakote teh mladih moških. Lahko bi jih potešili drugače, skrito, vstran od javnosti. Ti moški so se zabavali pri insceniranju javnega spektakla z zastrahovanjem in ponižanjem, ko so ženske iz privilegirane Nemčije potisnili v bolečo nemoč, jih nadlegovali in celo zlorabili. Karnevalsko uporništvo Underdogs-ov nima nič osvobajajočega in emancipirajočega. To je samo kriminalno in nesprejemljivo.

Med begunci so očitno mnogi moški, ki se bodo s težavo integrirali in delali probleme. Kako naj Evropa ravna s takšnimi problematičnimi priseljenci?

Naša naloga je, takšnim ljudem jasno povedati, da sovražnega obnašanja in maščevalnih agresij ne bomo dopuščali. Tega nam ni potrebno pojasnjevati, saj natanko vedo, kaj so naredili. Načrtno so prizadeli našo občutljivost. Kdor ne spoštuje naših vrednot, nima pri nas kaj iskati.

Pobarvanke za begunske otroke

Kljub kritičnemu pisanju o beguncih, ne pomeni, da jim ne pomagam. Decembra sem prijateljici, ki hodi na mejo dežurat v begunski center dala več parov nogavic, rokavic in dva para nepremočljivih čevljev.

Zadnjič je povedala, kako so se otroci razveselili barvanja. Hmmm, a nimam v svoji omari nekaj otroških pobarvank (še iz zdravilske ordinacije)? Imam! Šla sem v akcijo in nabavila tri komplete debelejših barvic, seveda s šilčki. Upam, da bodo malim begunčkom ti pripomočki vsaj za nekaj ur dali občutek normalnosti. Da bodo lahko za nekaj časa pozabili na težave in uživali v otroški domišljiji.

V podjetju Papirnica Biro Casa, kjer naročamo pisarniški material, so nam za barvice in šilčke dali 20% popust - povedala jim sem, kam so izdelki namenjeni in zelo sem vesela, da so nas podprli pri akciji. Veselje je bilo toliko večje, saj sem popust nepričakovano odkrila na računu.

Kako se ubraniti - pred begunci

"Boštjan, poznaš koga, ki uči samoobrambo?" sem zjutraj na treningu spraševala trenerja. "Lahko ti obesim boksarsko vrečo, če želiš," mi je odgovoril. Pa sem mu lepo razložila, zakaj razmišljam o tečaju samoobrambe: da se bom naučila braniti sama sebe. Pred begunci, seveda.

Kljub temu, da sem se pisanja o beguncih na blogu izogibala, smo jo v zasebnih pogovorih v živo večkrat "obdelovali". S članicami kluba "Tetke iz Murgel" smo se novembra in decembra dobro sporekle, ampak na kulturen način. Imamo različna mnenja o reševanju te problematike. Ena članica je politično zelo levo usmerjena, zato se zavzema za neomejeno pomoč. Jaz se načelno strinjam, da beguncem pomagamo, vendar na "kontroliran", predvsem pa na dolgoročno vzdržen način. Ostali dve članici sta bili načelno solidarni, vendar sta se tudi zavedali, da problemi z begunci bodo.

Na januarskem srečanju o tej temi nismo debatirale, saj smo praznovale, bi pa bilo zanimivo izvedeti, kako (če) se je spremenilo mnenje članic. Bom preverila februarja.

Na spletu se je že razvila debata o tem, zakaj nemški moški med novoletnimi seksualnimi napadi niso branili svojih žensk. Zelo me zanima, kako bi reagirali Slovenci, če bi se begunci lotili Slovenk. Bolj moško? Hm ...

Sedem let sem živela v Nemčiji; bila sem "ljubezenski migrant", zato mi ni bilo hudo, saj sem s poroko dobila dovoljenje za bivanje in delo, srednje dobro sem govorila nemško, pa še univerzitetno izobrazbo sem imela. Vseeno je bilo treba v asimilacijo vložiti kar nekaj truda. Predvsem pa sem se zavedala, kam se podajam in kaj me čaka.

Begunci v "obljubljene dežele" Nemčijo, Švedsko, Norveško, Nizozemsko, V. Britanijo ... prihajajo z ogromnimi pričakovanjih. Slišali so o socialnih prejemkih, ki jih lahko dobijo, o dobro plačanih službah, o bogatih Evropejcih, ki bodo s svoje mize odrinili nekaj hrane, oblek in denarja, pa bodo vsi zadovoljni. Slišali so, da lahko kmalu za njimi pride vsa družina in tudi oni bodo dobivali pomoč. Predvsem pa se veselijo, da bodo kmalu zaslužili svoj denar, veliko denarja.

Ni treba biti zelo inteligenten, da ugotoviš, kakšna je (bo) realnost. Služb za njih ni, saj ne znajo jezika, nimajo (ustrezne) izobrazbe, imajo drugačen način razmišljanja (manj kapitalističen). Večina od njih bo še leta nezaposljivih.

Tako bodo ti energije polni ljudje životarili v begunskih centrih, čakali na priložnost, na "obljubljene" ugodnosti, na evropejski raj. Ki jih ne bo. Posledice so tudi jasne: OGROMNO RAZOČARANJE, s tem pa izgredi, frustracije, kriminal, bolezni in terorizem.

Mogoče sem preveč pesimistična in zelo bom vesela, če se motim. Pa se zelo verjetno ne.

Begunce bomo morali slej ko prej sprejeti tudi mi, zato se želim pripraviti na bivanje z njimi. Ker sem sodobna ženska, nimam ob sebi zaščitnika, moškega, ki bi me branil. Odrekla sem se mu, tako kot ne potrebujem njegovega denarja ali statusa. Dobro, tudi če bi ga imela (ali ga bom imela), bi bil star okrog 50 let in zdravi mladeniči iz Sirije ali Afganistana bi ga z lahkoto prebunkali ...

Trener Boštjan je namesto tečaja predlagal elektrošok. Načeloma dober predlog, vendar je tako kot s solzivcem: v resni nevarnosti ga nimaš časa vzeti iz torbice in ga uporabiti. Ni časa!

Obvladam že prvo lekcijo iz samoobrambe (videla na TV): ženska se mora vedno NAJPREJ braniti z nogami, nikoli z rokami, ker so vedno šibkejše od moških. Najprej je treba ciljno brcati v koleno, gleženj, mednožje. Ko se moški zaradi bolečin skloni, pridejo na vrsto nohti, ki jih zarinemo v oči ali nos - tja, kjer je mehko in zelo boli.

Ko tole pišem, mi je kar slabo. A takšne nasvete moram deliti na svojem blogu? Tako daleč smo prišli?

Bo EU propadla kot Rimsko cesarstvo?

Ko sem na internetu iskala bolj strokovne in poglobljene komentarje o beguncih, sem naletela na Yurija Yatska. Ste že slišali zanj? Mene je navdušil, njegovi pogledi so mi zelo blizu, sem ugotovila. Njegove prognoze, kaj se bo zgodilo z Evropo, če ne bomo takoj in radikalno ukrepali, pa so zelo verjetne. EU bo propadla kot Rimsko cesarstvo.

Del intervjuja iz geopolitika.si:

Kakšni bodo učinki naselitve večinoma muslimanske populacije v Evropi?

V Evropo prihaja masa razočaranih ljudi, ki so jezni zaradi tega, kar se je zgodilo pri njih doma. Zaradi politike zahoda, so jezni tudi na zahod. Prihajajo s sanjami lepšega življenja, toda Evropa jim ne bo mogla zagotoviti istega življenjskega standarda, kot ga uživajo Evropejci. Ker zanje ne bo na voljo dovolj delovnih mest, se bodo začele oblikovati enklave, kjer bodo živeli begunci, ki ne bodo imeli zadosti dela in ne bodo mogli biti enakovredni prebivalcem Evrope. To se bo zgodilo tudi zaradi skozi stoletja oblikovanih delovnih in drugih kulturnih razlik. Živeli bodo večinoma od osnovne socialne podpore, kar jim sicer mora zagotoviti humana evropska družba in države, ki so jih sprejele. Posledica bo marginalizacija, huliganstvo, kriminal … Mnogi bodo postali lahek plen omenjenih radikalnih islamističnih skupin.

Medtem bo naraščalo tudi nezadovoljstvo nad priseljenci med prebivalci Evrope, kar že lahko opazimo po nedavnih nemirih v Nemčiji in Skandinaviji.

Ko bo število pripadnikov islama doseglo 5 do 7 odstotno kritično maso (vsaj lokalno), kar se bo glede na intenzivnost procesa širjenja begunskega vala zgodilo kmalu, pa se bodo tudi Evropejci, ki so izgubili trden sistem vrednot in kulturne osnove, pričeli množično spreobračati v islamsko vero. Sprožil se bo proces avtosinhronizacije. To se ne bo zgodilo v daljni prihodnosti, čez 80 let, temveč zelo hitro. V desetih, petnajstih, maksimalno dvajsetih letih.

Konkretni podatki pravijo, da se je samooklicani islamski državi v Siriji in Iraku priključilo precejšnje število zahodnjakov, ki nimajo priseljenskih korenin. Proces se torej že odvija, a zaradi malega števila radikalnih muslimanov še ni masoven. Tak bo postal, ko bo dosežena kritična masa.

Kako dramatične bodo posledice teh sprememb?

Islamizacija, ki bo nastopila v Evropi, bo povzročila isti kaos, kot ga vidimo danes na območjih Bližnjega vzhoda in severne Afrike, od koder prihaja večina beguncev. Zgoditi se preprosto ne more nič drugega. Toda posledice kaosa na prostoru Evrope bodo še hujše.

Opozicija radikalne desnice, ki temelji na ostankih vrednot stare Evrope, ne bo zdržala dolgo, saj bo večina prešla na drugo stran in se pridružila islamistom, ki imajo bolj kakovosten sistem vrednot z močnejšo moralno podlago. Vsakršno gibanje, ki tega ne premore, je obsojeno na izginotje.

Evropska kultura bo izginila ne le v smislu populacije ampak tudi literature, umetnosti in kulturnozgodovinskih spomenikov. Kaj po svetu počnejo pripadniki radikalnih islamskih skupin? Na ozemljih, ki jim zavladajo, uničujejo spomenike. Mislite, da bodo Evropi prizanesli? S tem, ko brišejo preteklost celih narodov, celo civilizacij, med populacijo ustvarjajo ljudi brez zgodovine, ki jih je mogoče lažje manipulirati.

Posledice kaosa bodo tako hude, da bo trenutno prisotna civilizacijska forma razvoja popolnoma ustavljena. Nastal bo talilni lonec, koktejl iz katerega se bo začel graditi nov red, nov sistem. Ne izključujem pa, da bo iz tega nastalo kaj lepšega, kot je danes.

Kako naj torej Evropa rešuje problem beguncev?

Begunci prihajajo v Evropo, ker jim je hudo in so bili v to prisiljeni. Begunci so žrtve, toda obenem tudi orodje družbenega inženiringa za preoblikovanje Evrope. Ta vodi v isti kaos, od katerega so zbežali sami. Ravno zaradi tega je potrebno problem beguncev reševati bistveno bolj globinsko, kot se dogaja zdaj.

Ljudem, ki so ta trenutek v tranzitu in stojijo na pragu Evrope, je treba nujno pomagati in jih sprejeti. Toda potem mora nastopiti streznitev. Potrebno je začeti reševati vzroke problema beguncev. Vzroki pa so danes tabu tema. O njih sploh nihče noče govoriti. Še najmanj evropski voditelji in mediji.

Ustaviti je treba kaos, ki se dogaja na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Prenehati je treba s podporo radikalnim gibanjem, ki se predstavljajo kot borci za svobodo in demokracijo. Prihaja namreč do absurdnih situacij, ko zahod v določenih državah podpira, oborožuje, financira in uri iste radikalne organizacije, ki jih drugje označuje za teroriste in proti njim bije vojne.

 Evropa bi morala prenehati s fantazijami o demokraciji v tej regiji in pomagati krepiti režime, ki zagotavljajo stabilnost. V Siriji je Asad denimo edini človek, ki je trenutno sposoben voditi boj proti samooklicani Islamski državi. Danes se nihče drug zares ne bori proti njej. Zahodna koalicija proti ISIL je pesek v oči. Če bi Asad padel, bi v Siriji zavladal ISIL in le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi se z njim zlile vse opozicijske skupine. Spet ne zaradi tega, ker bi bili med njimi sami slabi ljudje, ampak zaradi procesa avtosinhronizacije. Takšni so zakoni narave.

Se vam ne zdi, da so za takšno politiko vseeno krive ZDA?

Za procesom ustvarjanja in sprejemanja beguncev stojijo isti igralci. A ne bi rad s prstom kazal le na ZDA. Zadeve so kompleksnejše.

ZDA so v dani situaciji malo bolj egoistične, kar niti ni hudo narobe, ker mora v končni fazi vsak najprej poskrbeti zase. ZDA rešujejo svojo kožo, kajti podoben proces kot v Evropi grozi tudi ZDA. Pred Evropo imajo le nekaj let prednosti.

Obstajajo drugi, večji igralci, za katere so ZDA le figura na šahovnici. ZDA so kraljica in ne kralj, ki odloča o vseh stvareh.

Kako bi strnili misli o begunski krizi?

Če se želimo izogniti tej krizi, moramo začeti z reševanjem tam, kjer je nastala.

V Evropi ni rešitve begunskega problema. Evropa ima sredstva za reševanje stiske omejenega števila ljudi, ne pa možnosti, da posvoji milijone beguncev.

Zato je nujno, da Evropa svoje moči preusmeri proti izvoru problema in ga rešuje tam, kjer je nastal. Ker je doslej delala nasprotno, bo cena visoka, a še vedno neprimerljivo manjša, kot če reševanje pri izvoru ignorira.

Ob vsem tem se je dobro spomniti usode Rimskega imperija. Popoln propad, degradacija in več stoletij popolne teme, ki je sledila.

Kdaj reči ne?

Mojim normalnim bakterijam in virusom so se včeraj pridružile še črevesne. Danes je že bolje, se pa počutim izčrpano. Zaradi vročine in bolečin sem seveda morala veliko počivati. Vmes sem razmišljala o različnih temah - kar je ena izmed velikih prednosti, ko zboliš ...

Včeraj sem nekje na spletu zasledila, da "če se je celo Cerar razjezil, potem mora biti situacija z begunci res slaba". Vem, na tole zaspano nedeljo, ko smo na srečo spali eno uro dlje, zopet omenjam begunce. Med kuhanjem čaja sem namreč razmišljala, kdaj je dovolj. Da je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih moraš sprejeti, da nekaj prenehaš delati.

Podjetniki dobro poznamo takšne odločitve - kdaj ukiniti nek izdelek ali storitev, kdaj preseliti proizvodnjo, kdaj koga odpustiti, kdaj zamenjati dobavitelja ... Velikokrat je "oditi/opustiti" dosti težje, kot "začeti".

Tudi v politiki se je težko odločiti, kdaj udariti po mizi, in kdaj nadaljevati z diplomacijo. Če bi NATO prej bombardiral Beograd - bi se vojna prej končala? Ali bi morali nekaj bomb odvreči tudi nad Zagreb? Seveda je, poleg časa, kdaj se takšen napad zgodi, pomembno tudi kdo ga izvede. In kako. Je moral NATO zato, ker so predolg čakali z odločitvijo o "vmešavanju" v vojno dveh suverenih držav, bombardirati Beograd? Bi bil, če bi to izvedli dve leti prej, na nekem manj naseljenem ozemlju, učinek slab?

Zakaj tole pišem? Želim se navezati na trenutno situacijo z begunci. Drzna hipoteza: bi politiki, če bi bili mejni prehodi v bližini Ljubljane, reagirali drugače, bolj odločno, bi sprejemali drugačne odločitve? Mislim, da si vsi mi, ki nismo v Brežicah ali Rigoncah, ne morem predstavljati, v kakšnih razmerah ljudje tam živijo. Zato bomo vsi z velikih interesom spremljali, kako se bo "razjezil" Miro Cerar.

V zasebnem življenju imamo podobne dileme: kdaj reči tisti dokončni "ne". Ne, ne boš me več zatiral, poniževal, oviral, pretepal ... Tisti, ki smo se ločili, vemo, da je točno določeni trenutek, ko se zaveš, da je partnerske zveze konec. Pri poslovnih odločitvah se lahko poigraš s številkami, ki ti povedo, da je konec. V partnerski zvezi, ko gre za čustva, navezanost, lojalnost, pa je težje. Kdaj oditi?

Na spletu sem našla zgodbe (ameriških) moških, ki so se v točno določenem momentu zavedali, da je njihovega zakona konec:

1. "Ko sem se s prijateljem pogovarjal pri zajtrku in je o svoji ženi govoril v superlativih - kako ga podpira. Moja žena je delala ravno nasprotno, z mano je ravnala nespoštljivo, bila je nezainteresirana in zaničevala me je."

2. "Ko sem za BMW ustvarjal film o njihovih avtomobilih, so mi posodili popolnoma nov športni kabrio. Z njim sem se hitro vozil po alpskih cestah in užival kot že dolgo ne: glasna glasba, odprta streha, prižgano gretje. Srečen sem, sem si mislil. Potem pa me je prešinilo: če bi bila moja žena z mano, bi takoj zahtevala, da naj vozim počasneje, da naj dvignem streho, utišam glasbo."

3. "Trenutek razodetja je prišel, ko mi je žena rekla, da je OK, če se bom srečeval z drugimi, sem znorel. Ona me bo pa čakala, da pridem nazaj."

4. "Po dveh letih partnerske terapije, ko sem obupano iskal orodje, da popravim svoj zakon, mi je postalo jasno, da se prepirava vedno o istih stvareh. Ugotovil sem, da je smisel terapija v tem, da najdem pogum in zapustim zastrupljeno zvezo."

5. "Gledali smo ognjemet za praznik 4. julija. Z ženo vsa se prepirala o tem, koliko hot dogov lahko poje najin sin. To je pravica vsakega Američana, da na ta praznik poje toliko hot dogov kot želi, sem se šalil. Ne veš, kaj je notri, kako je nezdrav, poln nitritov, ki povzročajo raka, je odgovorila žena. Saj je samo hot dog, je bil moj odgovor. Ko sva nemo opazovala ognjemet in sem videl eksplozije raket, sem si mislil, da je pravkar eksplodiral tudi najin zakon."

Podobne zgodbe poznamo tudi mi, a ne? Samo priznamo si jih ne. Ampak, to je že druga tema, namreč o strahu.

Kako se bomo leta 2020 spominjali teh mesecev?

Včeraj sem obležala - prehlad. Tako sem imela več časa za razmišljanje o beguncih. Imate že svoje mnenje? Jaz ga nimam, porajajo pa se mi številna vprašanja, na katera (še) nimam odgovorov:

1. So številni begunci v EU res del nekega "velikega" in načrtovanega plana?

2. Ko Angela Merkel beguncem na široko odpira vrata - ali ima za njih dolgoročno rešitev, ali samo uboga ukaze (iz točke 1)?

3. Če nihče nima nikakršnega načrta, ga imamo v Sloveniji? Kdo ga bo naredil in izvajal?

4. Res smo v EU dovolj bogati za veliko beguncev, ampak, ali oni vedo, kakšno življenje jih čaka v EU?

5. Kaj bomo v Sloveniji z, recimo 100.000 begunci, kako jih bomo integrirali v družbo (tudi sama sem 7 let živela v Nemčiji, zato vem, kako pomembna je integracija)? Glede na to, da smo se zopet razdelili na "za" in "proti"?

6. Se sploh zavedamo, kako usodne odločitve moramo trenutno sprejemati? Ne samo politiki (v EU in Sloveniji), ampak mi vsi. Kako jih naj sprejemamo, če pa nimamo dovolj objektivnih informacij? S čustvi in hujkaštvom, kot se dogaja sedaj?

7. Se sploh zavedamo, kako zelo se bo spremenilo naše življenje, če se bodo uresničile napovedi o pritoku beguncev? Govori se o milijonih!!!