torek, 31. december 2013

Leto 2014 v znamenju rdeče in zelene

SREČNO 2014!

Hvala za vašo podporo in obiske na blogu. Želim vam predvsem veliko zdravja, vse ostale želje boste potem lažje izpolnili.

Spodnje fotografije so namerno izbrane. Letu 2014 bo vladala energija konja (rdeča barva), ki jo bo še ojačala energija lesa (zelena barva). Pripravite se, naslednje leto bo lahko za vas odlično, ali slabo. Vmesne poti ne bo.

 



ponedeljek, 30. december 2013

Grdo-lepi Lotmerk

Najprej informacija za nepoučene: Ljutomer se po prleško imenuje Lotmerk. To nista dva kraja, kot so dolgo časa mislili mojo sošolci.

Za božič sem bila doma, seveda je bilo lepo, kaj sploh sprašujete. Vse je bilo dobro: hrane ne preveč ali premalo, darila ne prevelika ali premajhna. Po božičnem kosilu sem se odpravila na sprehod s fotoaparatom. Ugotovila sem, da je lepih motivov po mestu bolj malo, zato sem iskala tudi manj lepe. Kar nekaj jih je ...

Na moje glasno razmišljanja, ali naj nekaj grdih motivov pošljem županji na občino, me je mama hitro poučila: ni treba, saj ima županja sama oči!

Tako, pa bodo lepe in manj lepe kotičke glavnega mesta Prlekije, videli vsi, razen ljutomerske županje ...


Kot sem se že nekajkrat razburjala: Glavni trg je po obnovi grd. Nekaj časa je bil zaprt za promet, potem pa so pot na sliki zgoraj zopet odprli in hitro uničili tlak. Jasno, podlaga ni bila dimenzionirana za motorna vozila, ampak pešce. Zato je trg že nekaj časa zaprt, ker obnavljajo tlakovce.


Za primerjavo: podoba Glavnega trga leta 1968 - na sliki levo in desno manjkajo veliko kostanji

Mimogrede, v Ljutomeru imamo tri trge, poleg Glavnega še Starega in Miklošičevega. In dve železniški postaji - ja, dve! In dve reki, kar sem tudi že dokumentirala. Hej, imamo tudi dva parka in dve osnovni šolo (eno s prilagojenim programom). In dve telovadnici ... OK, dosti hvaljenja. Ne, temu se reče lokalni patriotizem, ha,ha.



Dokaz, kako lepe fasade lahko kmalu postanejo grde. Me prav zanima, ali imajo lastniki lokalov dovoljenje za klimatsko napravo.


Obnovljeni tlakovci - bodo zdržali obremenitve avtomobilov?



Če za nekdaj lepe meščanske zgradbe nihče ne skrbi, začnejo propadati. Tako je tudi pri nas, ljudeh.


Letos smo praznovali 200 obletnico rojstva tega velikega jezikoslovca.




Ja, prav imate, poškodovani tlakovci ...
 
Naj na tem mestu napišem nekaj o prometu v majhnih mestih. V evropskih mestih so že najmanj deset let pred nami (empirično) ugotovili, da je zapiranje majhnih mest za promet zelo slabo. Zakaj? Ker začnejo propadati. Trgovine na obrobju mesta nudijo "brezplačna" parkirna mesta, v centrih pa jih je premalo in še plačljiva so. Ljudje (na žalost skupaj z avtomobili) prinesejo v mesto energijo. Če je ni, mesto umre.
 
Zato so mesta morala omiliti parkirni režim in ponavadi so se odločila za brezplačno parkiranje s parkirno uro. Za center Ljutomera, kljub takšni ureditvi, nisem optimistična, ker je enostavno grd, neprijazen, nehuman ...
 
Ko sem se sprehajala po njem, sem podzavestno določala mesta, kjer bi posadila drevesa. Če bi bilo sajenje dreves bolj preprosto, bi organizirala nočno gverilsko akcijo. Potem pa se z drugimi privrženci z verigo priklenila na drevesa, da jih ne bi izkopali. 



Te zunanje električne napeljave me spominjajo na Japonsko. Tam jih imajo zaradi potresov, da jih lažje popravijo. V Ljutomeru pa verjetno zaradi estetike ... Ja, to bo ...


 
Da ne boste mislili, da sem fotografirala fasado zapuščene stavbe. Ne, v njej deluje ena od dveh ljutomerskih gostiln. Hmmm, dveh cerkva pa nimamo ...



Fotografija je nastala v "velikem" parku, kjer je bil 9.8.1868 prvi slovenski tabor. Prišlo je 7.000 ljudi in zahtevalo zedinjeno Slovenijo.


 
Zanimivo pri tej fotografiji je samo to, da sem jo naredila brez stojala - moderni fotoaparati res delajo čudeže.

petek, 27. december 2013

Starši naredijo otroke popolnoma nebogljene

Zopet objavljam intervju, ki bi ga morali prebrati vsi, ne glede na starost ali stan. Si predstavljate, da bi iz Vesne V. Godina, Milivojevića ali Šimleše ter Aleksandra Zadela, pa dodajmo še Lučko Kajfež Bogataj za dobro vago, sestavili človeka, ga recimo 100 krat klonirali in postavili na strateška mesta v državi. Ekonomiste in gospodarstvenike bi pustili da delajo, kar znajo, ti kloni bi pa skrbeli za vizije, socialo, etiko, ekologijo, kulturo ... Vem, zopet sem preveč avantgardna s svojimi zamislimi, se mi vedno dogaja, ha,ha.

Ne, to je moj predlog za klona, vi si kar sestavite svojega ...

Dr. Aleksander Zadel: »Starši naredijo otroke popolnoma nebogljene«
• POLET 18.11.2013
• piše: Klara Škrinjar

Vaše iztočnice za pogovor so se mi zdele tako … dramatične, mi je dejal sogovornik, ki sem se ga odkrito veselila. Ali mar niso takšni časi? Zdi se mi, da hodimo po robu, a ne vem najbolj natančno, na katero stran se bomo prevesili, sem mu poskušala oporekati.

Kot sem to potem s skoraj otroško naivnostjo počela ves čas pogovora. A je imel, docent evolucijske psi­hologije in psihološke diagnostike, vedno odgovor. Otroško preprost. Verjetno smo res ujeti v neke vzorce razmišljanja, da se ne znamo več ravnati po zdravi pa­meti. In tako mi je dr. Aleksander Zadel de­jal: »Ne glede na to, na katero stran bomo padli, dolgoročno bomo vsekakor preživeli.« Kar je vsaj dokler Sonce ne bo prenehalo sve­titi nepreklicno res.

Pred poletjem ste v enem izmed intervjujev dejali, da vas trenutne razmere ne navdajajo najbolj z optimizmom. Zakaj in ali se je zdaj, ko smo zakorakali v novo sezono, kaj spremenilo?

Okrog sebe ne vidim kritične mase razuma, ne vidim ne posameznika ne skupine ljudi, ki bi lahko v tem trenutku zanesljivo popeljala to družbo razumnim rešitvam nasproti. Vlada nas lahko pelje k temu, da se izognemo najhujšemu, a mi se zdaj žal bolj ali manj le odzivamo. Odzivamo se na situacijo, na okoliščine in to počnemo morda celo razumno. Družba je našla vsaj eno majceno ravnovesje. Ne vidim pa tega, da bi vlekli strateške odločitve. Odločitve, ki bi nam pomagale rešiti stvari, ki smo jih zavozili in zaplezali v zadnjih dvajsetih letih, odkar imamo svojo državo. Strateške odločitve nam manjkajo, teh kar ni in ni.

To, da se odzivamo – mislite na vse nas, posameznike, ali odločevalce?

Oboje.

Oboji se ustrezno odzivamo?

Hmm … ustrezno … (se malce nasmeje, op. p.). To je izziv, kar me sprašujete. Veste, zakaj? Zato ker jaz v tem, kar zdaj počnemo, ne vidim velikih napak. Ne vidim povsod drame. Ne vidim tega, da vse počnemo narobe, da bo jutri prišel peklenšček in izstavil račun skozi apokalipso. Toda to, da ne delamo stvari narobe, danes ni dovolj. Premalo smo strateški.

V sodstvu recimo vidim veliko spremembo. Začenja se obnašati strateško. To vidim tudi v pripravljenosti določenih struktur, da so po 20 letih laissez-faire začele delovati v smeri, ki ji običajen človek reče zdrava kmečka pamet, bolj učeni pa pravna država. Gre za zametek tega, da država hoče začeti delovati. Ali je to prepozno ali je ravno prav, pa ne vem.

To sem vprašala zato, ker se mi zdi, da se razmere za povprečnega državljana niso izboljšale, za številne mlade pa se velikokrat zdijo kar brez perspektive.

Mislim, da mediji seveda lahko poudarjajo bedo in dramatično slab položaj posamezne skupine ljudi. V tem trenutku v tej državi najdemo veliko ljudi, ki res težko živijo. Imajo tudi ne najbolj obetavno prihodnost. A vendarle, če vzamete državo kot celoto, vidite, da je v njej veliko več dobrega kakor slabega in veliko več potenciala za dobro kakor za slabo. Reflektorji, ki jih skozi medije usmerjamo na družbo, pa zdaj kažejo tisto najbolj bedno sliko od vsega skupaj. Seveda je podatek, da imamo nekaj sto tisoč ljudi na pragu revščine, katastrofalen, in znotraj teh je tudi nekaj deset tisoč takih, ki so najbrž res revni po vseh merilih in trpijo, a jih gotovo ni 400.000. Dramatizirati statistično vrednost nekega pojava, da bi s tem pokazali, kako slabo je v tej družbi, se mi ne zdi v redu. Ne zdi se mi niti potrebno. In tudi ne prav. Zakaj? Ker ni tako hudo. Ker se tako učimo naučene nemoči, depresivnega razmišljanja, življenja v apokalipsi. Mi ne vidimo več priložnosti. Ni res, da vsako leto 25.000 mladih, kolikor jih konča fakulteto, nima prihodnosti. To ni res! Za marsikoga je res ni, a ne za vse. A vendar brez najmanjšega občutka slabe vesti trdimo, da za mlade ni več prihodnosti. To je napaka. To je slabo. To je samo prilivanje olja na ogenj. Tako ljudem jemljemo še tisto malo volje, pripravljenosti in vere v to, da jim bo uspelo.

Je potem samo občutek, da so jo v teh okoliščinah nekateri vendarle izgubili? Ko tudi zaradi 50 evrov ljudje ubijajo. Ali ni to povezano s tem, da nestrpnost in nervoza prevevata vse več por naše družbe?

Imamo vzroke in imamo sprožilce. Seveda je lahko petdesetevrski dolg sprožilec za eno tragedijo. Gotovo pa ni njen vzrok. Vzroki so globoko v nas. Na začetku krize leta 2008 je neki nemški milijarder naredil samomor, ker je v enem letu izgubil 15 milijard evrov in padel s 60 milijard evrov na 45 milijard. To je pač dojemanje izgube, stiske. Seveda je on imel še vedno dovolj denarja za plačilo položnic, še vedno si je lahko privoščil sendvič in burek in ne vem, kaj. Globoke osebne stiske lahko privedejo do takih dejanj. A globoke osebne stiske lahko pripeljejo ljudi tudi do tega, da najdejo zadnje atome moči, da se odrinejo z dna in sprejmejo dobre odločitve. Kriza sama ne povzroča takih dogodkov. Vzrok je v tem, da je družba vse bolj odtujena. Posameznik je vse bolj sam. Medosebni odnosi, ki so lepilo družbe, so slabi. To lepilo ne drži več.

Zakaj?

Sem vedel, da me boste to vprašali. Potrošniška družba mora imeti posameznika, ki ga učinkovito upravlja. Zato mora mladega človeka čim prej iztrgati iz družine. Ko ga pošlje študirat v tuj kraj, ga tako prisili, da se osamosvoji. Hkrati ga izvzame iz socialnega okolja, v katerem je dobro deloval in tudi lepo živel. Tako se začnemo odtujevati. Časa, da bi sklenili nove socialne vezi, ki bi bile vsaj približno tako trdne in bi jih bilo toliko, kot jih je bilo do prvih 18 let, ni, zato so te vezi bolj plitke, redke in umetne ter zgolj interesne. In ko so ljudje v tem kontekstu sami, seveda tudi stiske veliko teže preživljajo. Potem imate še moderno e-družbo, ki še pripomore k temu, da se vezi ne vzpostavijo. Mladi sicer mislijo, da imajo 1400 prijateljev, a ko so osamljeni in jim je hudo, ni niti enega, ki bi jih objel. V takih trenutkih počne človek bolj dramatične stvari. Zato ti ekscesi niso posledica krize, ampak odtujenosti, kriza pa ob tej odtujenosti povzroči še bolj dramatične odzive. In to je lahko tudi umor.

Je vse to tudi znak politiki, da ne rešuje težav navadnih ljudi, da je izgubila stik z realnim življenjem?

Te dramatične reakcije ljudi, ki smo jim priča in ki jih bo najbrž samo še več, so predvsem posledica socialne odtujenosti. Je pa res, da ljudje sprejemajo samodestruktivne odločitve, če ne vidijo izhoda. Če bi ga videli, jih ne bi. Nimamo skupine ljudi, ki bi znala pokazati naprej, ki bi znala strateško razmišljati. Seveda je hudo narobe, da se politiki ukvarjajo predvsem s tem, da sebi zagotovijo preživetje, ne pa narodu.

Ker je tako najbolj enostavno.

Ja, žal ja. Delati na avtopilotu je najbolj enostavno. Čeprav je boleče, a vsaj nisi za nič odgovoren.

Eno leto je minilo od vstaj, kako gledate na to?

Najbolj zanimivo je to, da demokracija deluje. Prehiter padec prejšnje vlade je bil past za demokracijo. Razmeroma majhna skupina ljudi, če 20.000 ljudi štejemo za največjo množico ljudi, ki se je zbrala na istem kraju hkrati, pomeni slab odstotek ljudi v Sloveniji. Ta razmeroma majhna skupina ljudi je vrgla vlado z oblasti – če zelo poenostavimo. To pomeni, da prejšnja vlada ni imela neke posebne moči. Po padcu prejšnje vlade smo pričakovali velike spremembe, a je nastopil status quo. Največ­ja razlika te vlade v primerjavi s prejšnjo je v komunikaciji z ljudmi, v tem, da jih ne podcenjuje, ne omalovažuje, ne ponižuje. In to je za upornike, kot je videti, v tem trenutku dovolj. Čeprav se ni nič bistvenega spremenilo, denimo v načinu sodelovanja z Evropo ali pri spoštovanju pravil, je bila nova komunikacija dovolj, da so se ljudje umirili, šli nazaj v svojo cono obdobja, nazaj na avtopilot in so pripravljeni še naprej prenašati strašljivo razslojevanje v družbi.

To nič dobrega ne govori o nas kot državljanih.

Ne, ravno obratno. Tako ljudje delujemo.

Bonbonček in smo zadovoljni.

To je dokaz za to, da apokaliptična slika iz medijev ne drži. Ljudje še vedno živijo tako, da jim ni treba iti v vojno za lastno preživetje. Če vi danes ne najdete v mestu, kot je Koper z nekaj deset tisoč prebivalci, 150 ljudi, ki bi prišli izrazit nezadovoljstvo z zdajšnjimi družbenimi razmerami, ni treba iskati nobene druge razlage kot to, da jim ni treba. Nihče jih očitno ni razjezil. Študent danes na predavanju reče, da je njegov cilj čim bolj udobno živeti s čim manj truda. To je njihov imperativ, tako ljudje vidijo življenje. Živeti čim boljše s čim manj truda. Videti je smiselno in zdravorazumsko, a je pogubno.

Od kod take vrednote?

Saj jih »pumpamo« od malega. Kaj se zgodi, ko je otrok star dve leti? Zjutraj reče: »Ne grem v vrtec!« In se začne. Oče: »Ja, greš v vrtec.« Otrok: »Ne, ne grem v vrtec.« Oče: »Greš v vrtec!« Otrok: »Zakaj moram v vrtec?« Oče: »Ker grem v službo.« Otrok: »Zakaj greš v službo?« Oče: »Grem služit dinarčke. Da bomo plačali položnice.«

Potrošništvo se začne zjutraj ob 6.15, ko se dve osebi, ki se imata najraje na svetu, prepričujeta, ali bosta ali ne skupaj preživela dan, in ko oče ne zna reči: »Grem delat, ker sem odgovoren človek.« Otroku moramo znati razložiti, da bo razumel, da morata dve osebi, ki se imata radi, biti narazen nekaj časa, da bosta potem še raje skupaj. In da ata živi tudi drugo življenje, ne samo to, ki ga otrok vidi. Treba je znati razložiti. A ker je laže reči, da je treba služiti dinarčke, se to tudi reče. In potem si otrok misli: »No, pa dajmo imeti kaj od tega, če že greš služit dinarčke.« In potem spet. Oče: »Nimam denarja.« Otrok: »Pojdi na bankomat, tako kot vsi normalni ljudje.« To je potrošništvo, s katerim zrastemo. Otroku ni treba varčevati za kolo, ker mu ga mi kupimo pri dveh letih, ker je to dobro za njegov psihomotorični razvoj. In ko ima štiri prste med ritjo in sedežem, mu kupimo novega. In tako naprej.

Kje se potem tu lahko začne kaj spreminjati? Kje in kdo lahko začne vleči niti?

Niti začnejo vleči razumniki. Včasih so bili to pesniki in pisatelji. To je edina skupina ljudi, ki je skozi socializem ohranila neko samostojnost in avtonomnost. In zato so razumniki osamosvojili Slovenijo. Ampak zdaj so se nekam porazgubili. Upam, da se bodo spet vrnili, da bodo narod združili z neko strateško idejo, ki naroda ne bo povezala v destrukciji, ampak v gradnji.

Saj to so tudi zdaj poskušali …

… to je ta paradoks, ki sem ga omenil: prehitro je popustila prejšnja vlada! Prehitro se je vdala, prehitro je šla s scene. Če bi vztrajali, bi se uporniški duh krepil in potem bi mogoče bila kritična masa upornikov tako velika, da bi celo kaj spremenili. Torej, kdo ima moč? Politika? Niti v sanjah. Korporacije! Politiko odnesejo v trenutku. Zato ni pričakovati, da bi nova politična stranka kar koli bistvenega spremenila. Kritične mase seveda ne bodo dali razumniki sami, dali jo bodo ljudje, tistih 400.000, ko jim bo enkrat počil film.

Vsega tega se torej zavedamo. A zakaj moramo dovoliti, da pademo na dno, da bo res 400.000 ubogih in revnih, da se šele potem kaj spremeni?

Ker se ljudje spreminjamo samo v dveh pri­merih. Prvi je ta, ko je bolečina ob tem, da se ne spremenimo, večja, kakor bo med­ tem, ko se bomo spremenili. Ljudem je zelo boleče začeti teči, zdravo jesti, se od­povedati lenobju ali prehranjevanju z dobro, poceni in mastno visokokalorično hrano. A ko jih udari infarkt, je ta bolečina večja, kakor je bolečina ob odpovedi vsemu prej omenjemu. In potem ljudje začnejo teči, zdravo jesti, dokler se ne izgubi spomin na tisto bolečino. Drugi razlog je ta, ki je dober in zdrav. Kdaj se ljudje najlaže spreminjamo? Ko smo dobre volje, ko nam je nekaj uspelo. Ko naredimo izpit, bi se še malo učili. Ko naredimo en projekt, bi zidali še eno hišo. Dokler ostajamo s čustvi nekje vmes, pa nam je ravno še toliko dobro, da vemo, da bi bilo slabše, če bi šli teč, kot če še malo sedimo, in takrat volje po spremembah ni. Takrat nam lahko pomaga le odgovornost. Med tema dvema čustvenima skrajnostma je odgovornost. To je dobrina, ki jo moraš v tej družbi iskati s povečevalnim steklom. Nihče ni za nič odgovoren. Ljudje so prepričani, da jim gre slabo, ker nekdo drug ni naredil tega, kar bi v resnici morali narediti sami. Zamudili smo, ker je bil gost promet, jezimo se, ker ste me vi razjezili, živčen sem, ker ste me vi naredili živčnega … jaz pa nisem za nič odgovoren, sem na avtopilotu.

Je to slovenski unikum ali širši pojav?

Ni unikum, tako razmišljanje je prisotno zlasti v zahodni civilizaciji. Tudi tu ima prste vmes potrošništvo kot fenomen, ki ga je povzročilo dejstvo, da je vsaka naslednja generacija bolje živela. Če kot starš ži­viš bolje, kakor si živel kot otrok, ne moreš pusti­ti otroku, da bo šel skozi vse tisto, kar si ti dal skozi. Tisti trenutek, ko otroku začneš nerazumno olajševati življenje, mu jem­lješ zmožnosti, da bi se sam učil reševa­ti življenjske probleme. In če si ti kot starš in ne on kot posameznik odgovoren za to, kako se bo počutil, kako bo zrasel in ka­ko bo živel … kakšnega otroka si vzgojil? Takšnega, ki je sprva prepričan, da sta njegova sreča in zadovoljstvo v rokah njegovih staršev. Pozneje pa bo prepričan, da je njegova usoda v rokah države, politike, delodajalca ali kogar koli že. S tem starši naredijo otroke popolnoma nebogljene.    

Naredijo jim največjo škodo.

Tako je. Starši bi morali dovoliti, da otroci sprejemajo odločitve in sprejemajo odgovornost v skladu s svojimi zmožnostmi. Tako pa so pozneje v življenju nesposobni rešiti najmanjši osebni, poslovni ali družbeni problem. Ker doslej niso še nobenega rešili, ker je vse ata rešil namesto njih, ali pa mama, ali pa njihov odvetnik. Ta generacija ni izgubljena generacija, ker so to »zašuštrali« politiki, ampak to so, oprostite izrazu, zasrali njihovi starši. In ti mladi se ne znajdejo v svetu, ker nimajo nobenega orodja, da bi se lahko znašli, ker nimajo nobene izkušnje, nobenega vedenja, ki so se ga naučili, to pa je, da do rezultatov pripelje trdo delo. In isto, kar pričakujejo od staršev, pričakujejo tudi od države da bo dala delovna mesta, da jih bodo vzeli v službe.

To je gotovo ena stran problema. Kaj pa to, da ni zgledov? Da nihče na visokih položajih ne prevzema odgovornosti?

Jaz lahko učim svoje otroke odgovornosti. Zaradi tega bodo plačali zdaj en račun več, a se bodo potem bolje znašli v življenju. To učenje je na ravni posameznikov. Drugo je naloga družbe. Vsak, ki ima moč in vpliv, je odgovoren za to, da to moč in vpliv strateško uporablja za to, da odgovorno opravi delo od predsednika države do čistilke. Ker je to njihova služba! Država mora zagotavljati z vidika svoje odgovornosti razmere, v katerih lahko mi odgovorno živimo.

Magična beseda je torej odgovornost.

Vsak ima svojo odgovornost. Začne se pri dveletnem otroku in ves čas raste z nami.

sobota, 21. december 2013

Leto konja se začne že danes

A že kaj čutite? Nič? Samo malo? Ste prepričani???

Pa kaj nas to sprašuje, si boste mislili. Sprašujem vas, ali že kaj čutite, da se poslavlja leto kače. Konj, ki jo bo nasledil, je danes še malo zaspan, vendar si je že obrusil kopita in čaka, da danes točno ob 18.11 začne enoletno vladavino.

Po sončnem kitajskem horoskopu, ki ga upoštevamo v imperialnem feng shuiju, se bo danes, na timski solsticij, začelo kitajsko novo leto. Današnji dan ima celo ime: dan gee (dang dži). To je najkrajši dan v letu; v feng shuiju bi rekli, da je najbolj yin. Od jutri bodo imeli dnevi vedno več yanga, do vrhunca - poletnega solsticija - ki bo 21.6.2014 ob 12.51. O, ta dan bo poseben, saj je tudi konj najbolj yang žival v zodiaku, torej se bosta združila najbolj yang žival in najbolj yang dan. Uf, vroče in seksi ...

Napoved, kaj nas čaka v letu 2014 še pride, sem pa o tem že včeraj razlagala novinarki z Radia Slovenija.


Pripravite mi prostor, prihajam!

Na kratko povedano, za ene bo leto 2014 izredno dobro, za druge zanič, vmesnih poti skoraj ne bo:

- Veliko bomo divjali (rekordi v športu),
- skakali čez plot (moram o tem obvestiti Šimlešo in Milivojevića, da hitro organizirata nekaj delavnic o varanju),
- dajali obljube, ki jih ne bomo vedno izpolnili, se lahkotno obnašali, ne bomo se želeli vezati,
- eksperimentirali bomo, tako v poslu kot zasebno (nove dejavnosti ali delo na drugačen način),
- povečala se nam bo samozavest, celo do potentnosti in ošabnosti,
- radi bomo delali v skupini oziroma bomo uspeli samo, če bomo delali skupaj z drugimi,
- z denarjem bomo varčno ravnali, vendar so možni tudi ekscesi, ki bodo v denarnici pustili veliko luknjo,
- od slabih vplivov pa še: nemir, stres, izčrpavanje.

Zakaj pa je prvi božično dan ravno 25.12.? Zato, ker se je za časa Julija Cezarja, ko je nastal julijanski koledar, zimski solsticij začel 25.12. (preberite si na internetu, kako pride do teh zamikov datumov). Kristjani so se odločili, da bodo Jezusovo rojstvo še naprej praznovali 24.12., kljub temu, da se je zimski solsticij premaknil na 21.12. No, saj bi res bilo smešno, če bi rojstni dan prilagajali gibanju sonca.

Z Jezusovim rojstvom torej ne proslavljamo nič drugega kot rojstvo novega leta po sončnem koledarju.

četrtek, 19. december 2013

Nedeljski lov za soncem

S prijateljico sva se v nedeljo iz meglene in oblačne Ljubljane odpravile na fotolov - za soncem. Glede na vremensko napoved je bil najin cilj jasen: obala. Na mojo pobudo sva se odpravili po pešpoti od Portoroža do Pirana in našli dovolj lepih motivov. Uživajte ... in se naužijte sonca, ker ga bo v naslednjih dneh bolj malo, stresa pa veliko.

Za kosilo sva sedeli na terasi in se greli na soncu kot dve mački, potem pa že v mraku in s polno luno končali v Portorožu, ki naju je presenetil z lepo okrasitvijo. V parku pred hotelom Kempinski so stojnice, kjer ponujajo izvirne primorske jedi in ne smrdi po čevapčičih - kot v Ljubljani. Vse skupaj je majhno in intimno, zato je vredno obiska. Kupila sem jabolčni zavitek, ki so ga polili z pomarančami aromatiziranim olivnim oljem. Božansko!














Razkrita skrivnost: kaj je v McDonald'sovih hamburgerjih

Sem nameravala danes objaviti nekaj dosti, dosti lepšega, vendar bom najprej tole:

Jamie Oliver premagal McDonald's

Avtor: Tili Kojić, www.viva.si
19. december 2013

Ena od največjih verig hitre prehrane na svetu bo prisiljena spremeniti recepte, potem ko je britanski kuhar razkril, kako v resnici pripravljajo hamburgerje, ki so znani po vsem svetu. To počnejo tako, da mleto maso iz ostankov mesa (maščobe in drobovino) "izpirajo" v amonijevem hidroksidu in nato iz te mase pripravljajo hamburgerje.

(Foto: Jupiterimages)

Znameniti kuhar trdi, da je to izredno škodljivo, čemur je pritrdilo tudi sodišče. Neuradni izraz "rožnata sluz" se nanaša na meso in mesne izdelke, ki so neprimerni za človeško prehrano, če niso obdelani z amonijevim hidroksidom. Ta kemikalija ubija mikrobe, kot je salmonela, zaradi česar je celo pokvarjeno meso spet varno za uporabo.

Preprosteje povedano – pokvarjeno meso razkužijo z amonijevim hidroksidom, nato pa iz takega mesa pripravljajo priljubljene hamburgerje.

sreda, 11. december 2013

Nasveti za proaktivno vedenje med prazniki

Malo me je zagrabila panika zaradi daril in praznikov. Ampak, samo malo, za dan ali dva. Potem pa sem na srečo dobila e-pošto iz Nemčije, kjer sem si prebrala nasvete, kako proaktivno preživeti čas pred in med prazniki.

Saj veste, proaktivno se obnašamo takrat, ko se zavedamo, da smo mi gospodar svojih reakcij.

1. Poenostavimo darovanje
Ne obremenjujmo se s tem, ali bodo naša darila dovolj velika, lepa, bogata. Največ pri darilih šteje tako gesta sama in lep ovojni papir. Ne varčujte pri penrticah in karticah.

2. Prepustite se toku
Božič praznujemo že več sto let, zato ne komplicirajte. Saj veste, kako vse skupaj poteka, nobenih presenečenj ne bo.

3. Obdarujte drugače
Povabite prijatelje in sorodnike na predstavo, razstavo, kosilo, izlet - povejte jim, da bi jih letos radi drugače obdarovali. Največje darilo je tako skupen čas.


4. Čas zase - na drugi lokaciji
Kadar boste imeli občutek, da več ne obvladujete situacije, da je vsega preveč, da čas prehitro beži, se ustavite. Pojdite tja, kamor ponavadi ne zahajate, in prisluhnite sebi. Lahko si ogledate okrašeno mesto, greste v cerkev in prižgete svečke, na sprehod na bližnji hrib, v kino.

5. Obvezna okrasitev
Z okrasitvijo se praznično razpoloženje podaljša, nas dodatno stimulira in vzpodbudi tisto otroško v nas. Zato hitro poiskat smreko, okraske, lučke, venčke, piškote ... Malo truda in velik rezultat.

sobota, 7. december 2013

Katera ga bo imela?

Moj trener Boštjan me je v petek po treningu razveselil z veliko kroglo, ki jo je prejšnji večer sam naredil, takole na hitro, brez recepta. Zavita je bila v folijo, zato sem se mu samo zahvalila in jo doma podrobneje proučila. Zunaj je bila posuta s čokolado, zunanja plast je bila iz kokosa, notranjost pa iz lešnikov in orehov. Ne morem vam opisati, kako slastna je bila sladica. Perfektna v vseh pogledih, tako vizualno, kot kulinarično.



Ko sem z največjim užitkom jedla kroglico, sem razmišljala o Boštjanu. Zdaj ga poznam že leto in pol; ne bom rekla, da ga zelo dobro poznam, vendar dovolj dobro, da se čudim, zakaj je (zopet) samski.

Veste o čem se pritožujejo mladi moški v fitnesu? Da ne najdejo resnih punc! Da so, ali preveč otročje, ali preveč obsedene s službo, ali ne poznajo niti osnovnih kuharskih veščin kot je kuhanje testenin ...

Poznate kakšno resno, prijazno, normalno, vsaj malo športno in kuharsko nadarjeno žensko, starosti do 33 let? Naj se mi čim prej oglasi ...

sreda, 4. december 2013

Navade bogatih in revnih otrok

V Veliki Britaniji so med otroki do šestega leta naredili veliko raziskavo o vedenjskih navadah in jo primerjali z gmotnim stanjem njihovih staršev. Razlike med bogatimi in revnimi so več kot očitne.

  • Največja je ta, da imajo revnejši otroci raje hitro hrano (junk food). 
  • 80 odstotkov bogatih otrok je skoncentriranih k doseganju samo enega cilja. Revnejši se hitreje pustijo zamotiti. 
  • Dve tretjini bogatih posluša avdioknjige. To počne samo pet odstotkov revnih. 
  • 70 odstotkov bogatih je pripravljenih delati volontersko, po drugi strani to počnejo samo trije odstotki revnih. 
  • 67 odstotkov bogatih in 13 odstotkov revnih si zapisuje svoje cilje. 
  • Šest odstotkov bogatih in 69 odstotkov revnih pove brez dlake na jeziku, kaj si mislijo. 
  • Šest odstotkov bogatih in 78 odstotkov revnih gleda resničnostne šove. 
  • Bogati se zbujajo vsaj uro pred zvonjenjem budilke. Revni spijo do zadnje minute in še čez ...

Vir: 7dni

Kaj menite, otroci samo posnemajo vedenje staršev ali so revnih starši manj poučeni o "pravilni" vzgoji?

Zdaj vemo, kaj moramo delati, da bomo bogati - ne glede na EMŠO ...


Zdrava prehrana, branje knjig, lepo vedenje, gledanje televizije in delovne navade ločijo revne in bogate starše

torek, 3. december 2013

Le čevlje sodi naj Kopitar!

Na današnji dan, leta 1800, se je rodil France Prešeren. Zdi se mi zelo fino, da praznujemo njegovo rojstvo in smrt, saj kulturnih praznikov nikoli ni preveč.

Moji učiteljici slovenščine (imela sem samo dve, obe sta me učili štiri leta) nista bili preveč obsedeni z učenjem pesmic na pamet, zato sem si od Prešerna zapomnila samo eno, ki je tudi moja najljubša:

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Googlov pregledovalnik besedila je podčrtal deset njemu neznanih besed. Tako je, vse se spreminja, tudi jezik. Sporočilo Prešernove pesmi pa je še vedno aktualno in se ga poskušam čim bolj držati:


"Le čevlje sodi naj Kopitar!" 

ponedeljek, 2. december 2013

Fotografska sobota in adventna nedelja

Kako ste preživeli prvo adventno nedeljo? Glede na sončno vreme, bi morali zelo uživati. Sama sem jo začela s krmljenjem ptičk - zavita v frotirasti kopalni plašč sem jim odnesla zrnje in rozine. Še vedno nimam primerne ptičje hišice, zato jim hrano dajem kar v velik podstavke za lonce. Mislim, da nizka pozicija ustreza vsem ptičem, samo siničke so bolj plašne.

Pri zajtrku sem obujala spomine na sobotni Nikonov dan fotografije. S prijateljico S. sva se prijavili na dve predavanji, malo sva raziskali stojnice in poslušale nasvete strokovnjakov. Pri Nikonu so pripravili zelo zanimiv program, za vsakogar nekaj. Največ obiskovalcev se je gnetlo pri odru z modeli (seveda so bile punce mlade in malo oblečene, kaj sploh sprašujete). Moj Niki je ostal doma, ker ni bil razpoložen za fotografiranje, zato sem si morala spodnjo fotografijo sposoditi pri prijateljici S.


Avtorica: Silva Predalič

Obe predavanji sta me zelo navdušili. Nobeden od predavateljev se ni spuščal v tehnične podrobnosti o nastanku fotografij. Oba sta skozi zgodbe predstavila predvsem sebe, kot osebnosti. In, ker sta oba "veliki" osebnosti, sta nam brez zadržkov povedala tudi o neuspehih in težavah pri fotografiranju.

Marc Stickler je kot biolog eno leto proučeval pavijane v Botswani. Nastalo je izredno veliko lepih in zanimivih fotografij, nekatere so prikazovale tudi življenjsko nevarne situacije (beg pred slonom, kače, povodne konje). Z zelo dobrim angleškim naglasom, humorjem in navdušenjem nas je Mark popeljal v delto reke Okavanga.

Fotografije Toma Jeseničnika ste že vsi videli, če ne drugje, na ovojnini izdelkov. Njegovih je vsaj 500 fotografij, od hrenovk do mlečnih izdelkov. Fotografije je prispeval za več kot 70 knjig, predvsem s kulinarično vsebino. Način, kako Tomo Jeseničnik razmišlja o fotografiji in biznisu, mi je zelo blizu. Je strukturiran, odločen, načelen, hkrati pa subtilen in topel. Še več Tomotov bi si želela v fotografiji, pa tudi med slovenskimi moškimi.

O tem, kako sem skoraj znorela zaradi primitivca, ki je celotno Marcovo predavanje samo fotografiral, raje ne bom omenjala. Zelo verjetno je fotografiranje s projekcijskega platna, brez dovoljenja avtorja, kršenje avtorskih pravic. Poleg tega so takšne fotografije bolj ali manj neuporabne, saj je zaradi pomanjkanja svetlobe večina fotografij stresenih. Razen, če nimaš velikega (tipala) - mentalno omejen prdec je imel preverjeno majhnega ...

Ne bom omenila tudi dveh sosedov za mano na Tomovem predavanju, ki sta mislila, da sta doma na kavču in želela ves čas na glas komentirati fotografije. Po dveh grdih pogledih sta končno dala mir.

V nedeljo sem šla na daljši sprehod, pospravljala, kuhala, prala in gledala televizijo. Vmes pa še kaj naredila za podjetje. Normalna nedelja, pač.

sreda, 27. november 2013

Segrejmo vodnega pujsa in ledvice

Zima se je po kitajskem koledarju začela že 7.11.2013. Novembra vlada vodna svinja, zato je ta mesec zelo, zelo moker - in hladen, saj je voda hladen element. Lahko bi bila svinja lesena in ognjena, to bi jo malo ogrelo. Vsi tisti, katerih podporni element ni voda ali les, sedaj zelo trpijo. Če vas novembra zebe ali pa ste v depresiji, nimate energije za delo, ste brezvoljni in zelo introvertirani, potem je velika verjetnost, da vam vodna svinja škoduje.

Mesec november v feng shuiju in kitajski astrologiji razdelimo na tri dele:

- prvih sedem dni mu vlada t.i. Remaining Qi (energija od preteklega meseca - oktobra)
- naslednjih pet dni nastane Neu Qi (energija živali v aktualnem mesecu - novembru)
- zadnjih 18 dni pa deluje Pure Qi (močna in jasna energija vladajoče živali - svinje)

Od 19.11. do 6.12.2013 bomo delovanje energije vodne svinje zelo ojačano. Ker svinja vlada od 21. do 23. ure, je element voda v tem času še posebej močan.

Ne pričakujem od vas, da si boste te številke zapomnili, samo opozorila bi vas rada, da za slabo počutje nekaterih obstaja res dober razlog - ogromno energije elementa vode, ki je trenutno zelo aktiven. Tisti s podpornim elementom ogenj, zelo trpijo, tako psihično kot fizično. Podporni ogenj je tisti element, ki vam manjka in energijsko izravna vaš horoskop.

Problem lahko nastane tudi z ledvicami, ki sicer spadajo v element voda, vendar potrebujejo toploto. Zato moramo v teh hladnih dneh poskrbeti za dovolj tekočine, vendar tople. Segrejejo yang živila kot je poper, čili, ingver. Skuhajte si čaj z ingverjem, k jedem dodajte poper ali čili, pa se bo vaše razpoloženje takoj izboljšalo. Če boste vse skupaj počeli v rdečih spodnjicah ali rdeči trenirki, bo efekt še boljši. Pomaga še savna in telesna aktivnost.


Rdeča kapa in šal, kuhano vino s cimetom in klinčki, pa boste zanesljivo segreli vodnega pujsa

P.S.
Mislite, da je Miklavž pogledal v kitajski koledar, ko se je najavil za 6.12.?

ponedeljek, 25. november 2013

Zakaj so Danci bolj srečni kot ... vsi ostali?

Moja nečakinja trenutno študira na Danskem. Zadnjič sem ji poslala članek Zakaj so Danci tako zelo srečni:

Raziskava Združenih narodov, ki na podlagi različnih dejavnikov, kot so BDP, pričakovana življenjska doba, občutena svoboda, socialna varnost, občutena korupcija itd., je 156 svetovnih držav razvrstila po srečnosti prebivalstva. Prvo mesto so zasedli Danci, sledijo pa jim Norvežani in Švicarji.

Slovenija je zasedla 44. mesto, tik za Japonsko in pred Italijo. No, po vzdušju v slovenski javnosti zadnjih nekaj let, bi lahko pričakovali nižjo uvrstitev. Nekaj optimizma nam vliva podatek, da smo Slovenci danes nekoliko srečnejši, kot smo bili med letoma 2005 in 2007, ko so takšno raziskavo izvedli prvič. Ob pogledu na lestvico nam hitro postane jasno, da družbena (in osebna) blaginja, gospodarska rast in stabilnost ter socialna varnost odločilno vplivajo na naše življenje. Kaj pa je na Danskem toliko bolje, kot v ostalih razvitih državah na Severu?

Zdravstvena oskrba je osnovna človekova pravica
Danci zanjo plačujejo visoke davke, a se te pravice s pridom poslužujejo in zdravstveni sistem tam dejansko deluje. Povprečni Danec je v stiku s svojim osebnim zdravnikom vsaj 7-krat letno in ta usklajuje vsakršno specialistično zdravljenje in dobro pozna posameznikovo zdravstveno stanje.

Enakopravnost spolov je železno pravilo
Danke, Švedinje in Norvežanke so bile med prvimi ženskami na svetu, ki so smele voliti. v 1970-ih so te iste države določile kvote žensk na političnih položajih (vam zveni znano?). Tako nordijske države danes vodijo v spolni enakopravnosti – in posledičnemu zadovoljstvu v družbi.

Kolesarjenje je samoumevno
V danski prestolnici Koebenhavnu prebivalci polovico vseh poti opravijo s kolesom. Ne le, da tako oni, kot mesto, s tem privarčujejo, ohranjajo čist zrak in nizko raven hrupa, temveč so tudi bolj zdravi in fit.

Odgovornost za druge
Danci čutijo močno družbeno odgovornost, kar se kaže v visoki stopnji socialne varnosti in mehanizmov, ki jo omogočajo. Prostovoljstvo je nacionalni hobi, država in občine svoje neizkoriščene nepremičnine oddajajo in prodajajo po simboličnih cenah ter s tem ljudem omogočajo, da si ustvarijo dom ali zaženejo lastno podjetje. Leta 2011 se je volitev udeležilo 87,7% Dancev, kar jih postavlja tudi na prvo mesto po demokraciji.

Znajo izkoristiti slabo vreme
Zima v državah Severne Evrope je dolga, temna, mrzla in mokra. A Danci jo izkoristijo na najboljši možen način in ta svoj koncept imenujejo hygge: načrtno ustvarjajo toplo in udobno vzdušje na vsakem koraku, se družijo s prijatelji in družino ter se razvajajo z majhnimi pregrehami, npr. s sladicami. Tako se izognejo negativnim učinkom kratkih dni, kot so depresija in pomanjkanje energije in hkrati krepijo medsebojne vezi.


Tudi tuji študenti , ki so samo na izmenjavi, so na Danskem zelo, zelo srečni ...

Nečakinja mi je odpisala:

Je kar pravilno napisano v tem članku. Se strinjam, da so veliko veliko bolj srečni kot mi Slovenci. Res je, da imajo velike davke, vendar pa pri njih ta sistem deluje. In srečo lahko preprosto občutiš, že ko greš v mesto, nakupovalni center, pač vsepovsod kjer lahko srečaš ljudi. Vsi te lepo pozdravijo, se ti nasmehnejo, so pa tudi zelo zgovorni in se zelo radi pogovarjajo. In kar je še posebej zanimivo vsi lepo tekoče govorijo angleško. 

Lep pozdrav iz srečne Danske in deževnega, vetrovnega in muhastega Herninga

sobota, 23. november 2013

Miro Cerar, policistka in proaktivno vedenje

Deževno sobotno dopoldne je, zato malo pospravljam, perem perilo, sortiram - in berem časopise na internetu. Odkar sem prenehala gledati poročila in druge politične oddaje, je moje življenje dosti lepše. Kar me zanima, si preberem na internetu ali teletekstu. A, pravkar me je prešinilo, da je to zelo dobro proaktivno vedenje, kot smo se ga učili na seminarju samozavesti: ukvarjam se s tistim na kar imam največji vpliv.

Članke Mira Cerarja zelo rada berem, ker je v njegovih besedili vedno nekaj melanholije. Kaj morem, pač "padam" na takšna besedila. V članku "Podobe naše (de)generacije", ki sem ga našla na www.dnevnik.si, sem prebrala tole in se zelo razburila - čisto napačno proaktivno vedenje, vem, ampak takšne zadeve me res pogrejejo.

Ne vem, kako bi reagirala na njegovem mestu, verjetno bi opazila, da je s policistko nekaj narobe, ampak bi šele dosti kasneje pogruntala, kaj me moti. Miro Cerar bi pa moral takoj reagirati in policistko opozoriti na neprimerno vedenje.

V članku sicer najprej omenja štiri poslance PS, ki so jih fotografirali z nogami na mizi. Ne, ne bom se razburjala, kakšni nevzgojeni in arogantni tipi sedijo v parlamentu ... Bom zelo proaktivna ....

"Toda naj končam z neko drugo podobo. Resnično. Ne iz medijev. Podobo, ki me je vznejevoljila mnogo bolj od omenjene podobe veselih (ali nadutih) politikov. Ko sem namreč pred nekaj dnevi hodil mimo stavbe, v kateri ima sedež naša vlada, sem pred stavbo opazil policistko. Moram priznati, da sem se celo ustavil in dvakrat preveril, ali vidim prav (bil sem namreč na nasprotni strani ulice). Policistka je bila v svoji uradni uniformi s hrbtom delno prislonjena na steno stavbe, s pokrčenim kolenom ene noge, s prižgano cigareto v roki in s steklenico pijače, ki jo je odložila na zunanjo okensko polico. Naj ponovim: policistka je kot kaka sproščena mladenka v policijski uniformi slonela na omenjeni stavbi (celo s čevljem uprtim v steno), imela ob sebi steklenico pijače ter mirno in sproščeno kadila cigareto.

Priznam, da sem kriv. Ker sem molčal. Ker nisem stopil tja in jo vprašal, ali je policistka ali zamaskirani državljan. Morda res ni bila policistka. Toda potem bi jo morali varnostniki iz (bližine) vladne palače nemudoma odstraniti in zoper njo podati ustrezno prijavo oziroma ovadbo. Seveda pa bi jo morali tudi kot policistko nemudoma opozoriti, da takoj preneha z nedostojnim obnašanjem, in jo prijaviti nadrejenemu. Ne vem, kaj se je dogajalo po mojem odhodu. Vsaj tisti dve minuti sem v tej podobi sproščene policistke (u)videl, da smo padli še mnogo globlje, kot si predstavljamo ali si upamo priznati. Če namreč v kaki nedostojni in poklicu neprimerni drži opazim razvajence, ki so si zaradi prilizovanja temu ali onemu gospodarju priborili položaj ministra, direktorja ali pomembnega bančnika, potem vem, da je za Slovenijo še upanje. Kajti ti razvajenci so v resnici le mali ljudje, ki jih bodo prej ali slej na visokih položajih zamenjali boljši. Toda ko vidim v tako obup(a)nem stanju policista, mi postane jasno, da so v Sloveniji ponižanje, apatija in celo degeneracija posegli že tudi v tiste družbene pore, na katerih ta družba v resnici stoji. Zato lahko le javno apeliram na vodstvo policije in policiste, da se uprejo takšnim pojavom in nam s (samo)disciplino in poklicnim dostojanstvom pomagajo ohraniti upanje v boljšo prihodnost."

Me prav zanima, kako dolgo bo trajalo, da si bomo vsi priznali, da je permisivna vzgoja največja škoda za slovenski narod.

sreda, 20. november 2013

Svinjski november

Se v tem mesecu počutite kot pujs? Se v tem mesecu obnašate kot pujs? Nič ne skrbite, vse je v redu, v mesecu novembru namreč vlada svinja, ki je v kitajski astrologiji zelo cenjena žival.

Ko je Buda k sebi poklical živali, je sicer pritekla zadnja (prva je bila podjetna in preračunljiva podgana), vendar ima poleg lenobe tudi druge lepe lastnosti.

Prašič je odkritosrčen, družaben, marljiv, radodaren, pripravljen pomagati in lahko zelo skromno živi. Je radoveden in rad se uči. Njegova vrlina je optimizem in vera v ljudi (da vidi njihove lepe plati).

Največ problemov prašiču povzroča njegov užitkarski duh; če se jim pri pijači in jedači (pa še čem) pridružijo drugi, je zelo srečen. Ni tekmovalen, vendar zadovoljivo poskrbi za svoje denarne zadeve. Velikokrat mu pri tem pomagajo srečna naključja ali ljudje, ki se naenkrat pojavijo in rešijo iz zagate.


Seveda dobrodušen prašič ni agresiven in napadalen, razen v skrajnih situacijah. Za odločitve si vzame čas in pri prijateljih si najprej priskrbi dodatne informacije. Lahko so zelo zgovorni in klepetavi. Prašiču je zelo pomembno, kaj si o njem mislijo drugi, zato zelo pazi na svoj ugled. Najbolj srečen je ob dobri jedači in pijači, če lahko uživa v obilju in luksuzu, toliko bolje.

Prašičeve negativne lastnosti so: naivnost, materializem, površnost, svojeglavost, lahkovernost in lenoba.

Če ste torej opazili, da ste v novembru preveč leni, preveč jeste - zato dobivate mehko salo na nezaželenih mestih - in se predajate drugim užitkom, se ne sekirajte preveč. Ko bo v začetku decembra zavladala podjetna podgana, bo bolje. Ali pa ne?