Kakšen vik in krik je bil okrog prenove Koseškega bajerja. Oglašali so se okoljevarstveniki, sosedje, politični nasprotniki, komarji in race.
On pa jih je, kot smo že vajeni, odpodil kot nadležne muhe in speljal projekt do konca. Nastalo je to, kar vidite na spodnji fotografiji.
Na Koseškem bajerju je romantično mirno, brez cunamija
Fotografija je nastala s kompaktnim fotoaparatom, zelo na hitro, ko sem se s kolesom peljala mimo. Zato ne izraža čudovitega vzdušja, kakšne pol ure pred sončnim zahodom. Malo mlajši so sedeli na leseni ploščadi, starejši na klopeh ob brežini. Nobenega hitenja, samo veselo čebljanje in uživanje ob koncu dneva.
Ta projekt mu je uspel. Mogoče je zaradi preureditve umrla kakšna žaba in se odselila raca ali dve, vendar smo Ljubljančani dobili kotiček, kjer se počutiš (skoraj) kot na morju. La dolce vita ...O ne, kaj pa, če bo tudi z drugimi projekti tako? Kaj, če mu bodo uspeli? Bomo prenesli toliko uspeha, ali ga bomo požrli od nevščljivosti?
(Še pojasnilo: župana Jankovića ne povzdigujem v nebesa in ga skoraj vsak dan (v mislih) kritiziram. Z zanimanjem pa opazujem njegovo obnašanje in se poskušam čim več naučiti. Za čas, ko bom jaz mati županja!)
