Po lupljenju banan si operite roke!

Nisem strašni jedec banan, so mi pa banane všeč. Več jih ne jem zato, ker v Sloveniji kupljene niso dobre. Tisti, ki ste že poskusili "domače" banane v eni izmed dežel, kjer rastejo, že veste, o čem govorim.

Po nekaj mesečnem eksperimentiranju sem ugotovila, da najboljše banane prodajajo v Hoferju. Kupim seveda ekološke pridelane banane, jih pustim na okenski polici dozoreti (da imajo temne pike) in šele takrat pojem. Preizkusila sem banane iz različnih ekoloških trgovin in ostala pri Hoferjevih. Nič mi ne plačajo za to reklamo ...

Zato sem z veliko nestrpnostjo pričakovala januarsko številko nemške revije Öko Test, saj so v njej objavili rezultate testiranja banan. "Moje" bio/eko banane iz Hoferja so bile odlično ocenjene, saj niso vsebovale pesticidov in zadostujejo kriterijem za Fairtrade.

Fairtrade pomeni, da delavci na plantažah banan dobijo primerno plačilo in da delajo pod poštenimi pogoji. Oznaka bio/eko pa pomeni, da pri gojenju ne uporabljajo kemičnih pesticidov.

Ti testi so na spletu plačljivi, zato ne smem objaviti posameznih detajlov. Če jih bo kdo raziskoval, naj pogleda banane, ki jih prodaja Aldi Süd - sem namreč spada naš Hofer.

Na splošno so bile vse eko banane odlično ali zelo dobro ocenjene, kar pa ne bi mogli reči za banane iz konvencionalne pridelave. Vse so dobile slabe do zelo slabe ocene. Še več: v Öko Test priporočajo, da si po lupljenju konvencionalnih banan operemo roke. Otroci pa olupkov, zaradi strupov na njih, niti ne bi smeli prijemati. Pa dober tek!

Strupeni klorati na krožniku

Urad za kemične in veterinarske preiskave v Stuttgartu je v 16% preiskanih vzorcev sveže zelenjave ugotovil, da presegajo zakonsko določene mejne vrednosti. Zaskrbljujoče je, da jih je bilo v letu 2013 samo 4,4%. Od kod takšen negativen prirast?

V preiskave so vključili tudi analizo klorata; to je pesticid, ki se ga ne sme več uporabljati, ker je prenevaren za zdravje (raje nisem napisala, kje vse ga uporabljajo in kako strupen je, ker mi ne bi verjeli). Njegovi ostanki pa se še vedno najdejo v naravi, zato z zalivanjem, gnojenjem in čiščenjem pridejo v gojeno zelenjavo.

Nauki te "zgodbe":

- Strupi, ki jih spravimo v naravo, se nam vrnejo na krožnik.
- Kar ne vemo, nas ne boli (nemški pregovor) oziroma, dokler ne iščemo klorata, ga v živilih ni.
- Ni varnih doz!

P.S.
Nikar si ne domišljajte, da je v Slovenija prodajana zelenjava manj obremenjena z ostanki pesticidov. Saj veste, zahodnjaki v trgovinah kupujejo sadje in zelenjavo kakovostnega razreda I, mi pa II ali III. Dober tek!

Ajvar iz Srbije

V zadnjem Nedelu sem prebrala, kako "zdravo" jedo Srbi. Včasih kupim njihov ajvar, v dobri veri, da bodo na nerazvitem Balkanu pridelovali paprike na tradicionalen, zdrav način. Hm, očitno sem bila preveč naivna in si bom morala letos ajvar narediti sama.

V članku Vilija Einspielerja, dopisnika iz Beograda, piše:

"Na makedonski meji so cariniki zadržali tristo ton pšenice iz Srbije, ker so tamkajšnja agencija za hrano in veterinarstvo v njej odkrila nedovoljeno koncentracijo težkih kovin. ... Srbija se je namreč zapletla v škandal z izvozom srbskih jabolk v Rusijo, ki je vsebovala čezmerne količine pesticidov. Toda menda se je izkazalo, da so bila jabolka v resnici poljska in makedonska, srbsko podjetje jih je preprosto prepakiralo in izvozilo kot domač proizvod."

Vir: www.trgovina.mercator.si

Del članka o nakupu mesa, ki je tik pred iztekom roka trajanja, ki je predpisan v Evropski uniji, in ga potem po nizkih cenah prodajajo v Srbiji, vam bom raje prihranila. "Kupci pogosto nimajo druge izbire, proizvajalci pa pravijo, da ne delajo za sejme, ampak za trg."

Mogoče pa Pravemu domačemu ajvarju, ki je narejen po receptu Bakina Tajna, delam krivico. Največji problem je ravno to, da potrošniki nimamo nikoli dovolj informacij o izdelku.