Rožice: vrt v Murglah v juliju

Danes sem tretjič (!) presajala vrbo. Že dolgo sem si jo želela in v maju tudi kupila. Nihče mi ni povedal, da vrba nonstop raste! Nisem imela nobene druge alternative, kot da jo presadim v še večji lonec. Iz cca. 100-l v 220-l. Tako mi ne bo trikrat na dan zalivati vrbe ...

Samo, da si boste nepoučeni predstavljali, kaj pomeni v začetku julija presajati grm v loncu:

Najti sem morala primeren lonec. In to takoj. Vrbe imajo rade vlažno zemljo in imajo močne korenine. Ker nisem želela obubožati in ker sem potrebovala velik lonec takoj, sem se odločila za kad za kisanje zelja. En javor sem že presadila v 350-l kad in super funkcionira, samo veliko lukenj je treba navrtati v dno kadi ter dodati glinopor za drenažo. Tudi rdeča barva lepo paše k ostalim elementom vrta. 

Kad sem našla v bližnjem Merkurju. Potem sva se s psičkom Luiem odpeljala v vrtnarijo Breskvar, kjer imajo odlično zemljo za zunanje rastline (vreča ima 70 litrov). Hitro sem si še ogledala, ali imajo sadike vrb. Imajo ...

Nato sem s pomočjo študentke Klare, ki je danes prišla delat, presadila vrbo. Z malo truda je šlo. Na koncu je zmanjkalo zemlje in kolegica Maja je pred kosilom odšla v vrtnariji po še dve vreči. 

Nato sem okrog vrbe ponovno posadila mulenbekije in nekatere nove rožice: okrasno travo in koprive, ki so ukoreninjene čakale v kozarcu, da jih nekje posadim. Okrasno trava sem včeraj "rešila" v Bauhausu ... 

Na koncu sem vrbo in ostale rastline obilno zalila, sedaj dobijo še prho. 

Projekt je uspešno zaključen. 

S telefonom sem se še malo sprehodila po vrtu in naredila nekaj fotografij. Uživajte ... jaz vsak dan. 

Čisto na koncu fotografiranja me je pičila čebela. Hitro sem odstranila želo, namazala Rizol s pelinom in hladila prst. Po 15-minutah je vse minilo, želo sem res ekspresno hitro izpulila. 

Jež Filip na okrevanju

Na večernem sprehodu z Luiem sem našla mlajšega, obnemoglega in dehidriranega ježka. Najprej sem nameravala iti mimo in pazila, da ga moj slepi pes ne pohodi. Pa se mi je le zdelo čudno, da jež  ne pobegne pred nama v prvo grmovje, 3 metre vstran. Maska, ki jo že več mesecev nosim v pasji torbici, se je vsaj enkrat izkazala za koristni, saj sem z njo prijela ježa. 

Doma pa reševalna akcija. Najprej voda, ker je bil popolnoma dehidriran. Nato je pojedel malo Luieve hrane, nato pa sem mu odstranila 3 ogromne klope.  Z Luievo pinceto.

Nato sem ježu naredila hiško in pri te uporabila vse gradbene veščine,  ki jih imam. Dobil je dve Luievi brisači, na eni leži, na drugi je pokrit. Ima hrano in pijačo. 

Tako sedaj v moji postelji spi Lui, v vrtni pa jež. Oba sta tiho in sanjata ... 

Ne vem, kje bo jež zjutraj, sedaj spi, ker je bil na koncu z močmi.

Naslednji dan:

Kako hecno se slisi: grem nahranit ježa. Nimam pojma, kje je Filip (tako sem poimenovala ježa, ki sem ga včeraj dehidriranega našla na pasjem sprehodu). Včeraj ob 23.00 ga ni več bilo v škatli. Je pa mi pustil kakec, lepo na papirnati brisačo, kot se spodobi. No, njegov kakec sem danes zjutraj našla tudi na travi. Bil je prave konsistence, torej mu pasja hrana ni škodovala.  Prisežem,  okrog nas imajo vsi pse in prvi lastnik mačka je  Kučan v sosednji ulici. 

Na vrtu je voda v 3 posodah, sedaj pa bo jež, če je sploh še v bližini, dobil hrano. 

Se pa že cel dan derejo mlade vrane, ker so lačne. Predvidevam  da vodo najdejo. Hudo jih je poslušati, ampak nimajo nobenih  sovražnikov, zato mora priti do naravne selekcije. To se sliši grozno, vendar so v zadnjih desetih letih vrane zmanjšale število drugih ptic za polovico.