V slovo od Ruth

Vsakokrat, ko sem se v preteklih dneh usedla za računalnik in želela napisati nekaj besed o Ruth, so mi oči zalile solze. Jokala sem, ko sem pospravila njeno knjigo o rožicah, ko sem na Tromostovju jedla pečene kostanje (Ruth jih je oboževala), ko sem se sprehajala ob morju (zelo rada je bila v vodi). Tudi danes mi solze zakrivajo pogled na tipkovnico, vendar bom vztrajala in se od nje dostojno poslovila tudi na blogu.

Na pogreb nisem šla, ker sem dobila vročino in močne bolečine v grlu. Zanimivo je, da sem se ravno o visoki vročini pogovarjala z Ruth v najinem zadnjem telefonskem pogovoru. Poklicala sem jo tik pred odhodom v Egipt in klepetali sva eno uro. Dogovorili sva se za srečanje po novem letu, da bova v živo obdelali vse aktualne teme: (njeno) praznovanje rojstnega dne, (predvsem njene) športne načrte, zdravje in prehrano, (njeno in moje) ljubezensko življenje. Bila je tako srečna in polna optimizma, da bi ga lahko prodajala na tržnici.

Povedala mi je, da je nekaj dni nazaj zbolela in se spomnila mojih besed, kako dobra je visoka vročina, zato ni želela poslušati Rajeta, naj vzame tablete za zbijanje vročine. "Ah, malo sem potrpela, pa je bilo!" Jaz sem pa navdušeno komentirala: "Super, torej tudi svojega lastnega moža ne ubogaš, ne samo mene!" Kako prešerno se je smejala in točno vedela, kaj mislim.

Od kar sem izvedela za Ruthino smrt, ne morem gledati zasneženih gora. Vem, da je bila samo ob napačnem času na napačnem mestu, zato se mi zdi njena smrt tako nesmiselna. Kaj vse bi lahko še dosegla oz., če napišem sebičneje - kaj vse bi nam lahko še dala. S svojo vztrajnostjo, odločnostjo in prijaznostjo je celo Slovenijo  najprej navdušila nad bučami, potem nad rožicami in na koncu nad tekom in zdravim življenjem.

Novica o njeni smrti me je dosegla ravno v tistem trenutku, ko sem se odpravljala v Domžale kupit snežke, da bom pripravljena za njen rojstni dan. Ducat prijateljic je že novembra obvestila, da bo v začetku februarja dvodnevna športna zabava (na neznani lokaciji) in da naj začnemo nabirati kondicijo. Ojoj, Ruth, sem ji takoj napisala, a si prepričana, da bom sposobna sodelovati? Pri tako ekstremni ženski smo očitno vse povabljenke pričakovale najhujše (najprej sedemurno gazenje v snegu do koče, nato špartansko spanje na tleh v spalni vreči, naslednji dan najmanj dva vzpona na sosednji gori - njeni pes Dik bi nas vodil in pokazal, kakšne reve smo, za vmesno sprostitev smučanje in na koncu kulinarično "razvajanje" v obliki zelenjavnega soka in drugih nedefiniranih sestavin).

Naj tukaj mimogrede omenim, da bi z Ruth z veseljem živela po brodolomu na samotnem otoku, ker je jedla točno tiste stvari, ki meni nikakor niso teknile. Ko mi je pripravljala sok, se je vedno potrudila in naredila "normalnega" za moje občutljive brbončice.

Ampak, nazaj k rojstno-dnevni zabavi. Ruth se nas je usmilila in povedala, da je rezervirala hotel na Pokljuki, da bomo do njega lahko prišle z avtomobilom in da bo največji športni podvig pohod z baklami. O, kako se je zabavala in čudila zaradi našega strahu. Seveda se je takoj ponudila, da bi vse zainteresirane zjutraj popeljala na "izlet" na bližji hrib, vendar bi res morali kreniti najkasneje ob štirih zjutraj ...

Kaj več o njej ne bom napisala, ker nam je toliko zapustila: svoj blog, knjige, članke, predavanja. Živi v vseh zasaditvah in vrtovih, ki jih je ustvarila. Adijo Ruth, tvoji domači so pravilno napisali, da si odšla na zadnjo pot do sonca. Prepričana sem, da boš tam zgoraj še svetega Petra pripravila do tega, da bo začel teči ali gojiti buče.