Več kot 1,000.000 ogledov mojega bloga

Ne morem verjeti, da se je zgodilo! Brez moje vednosti, tako na tiho, hitro. Že nekaj časa sem, ko se je števec za ogled strani na mojem blogu vedno bolj približeval številki milijon, premišljevala o tem, kako naj ta dogodek proslavim. Sama? Skupaj z vami? Nobenih pametnih idej nisem imela. Poleg tega je bil števec še pred kratkim na 940.000 ..., zato sem mislila, da imam več časa za razmislek.

Danes sem želela napisati prispevek za blog, nekaj prijetnega za vikend, pa mi je v oko padla tista enka na števcu. Milijon ogledov! Še danes nimam nobene dobre ideje, kako proslaviti to številko, kot da se vam zahvalim za zvestobo. Zelo sem vesela, da me radi berete, da med mojimi raznolikimi članki najdete nekaj zase, koristne nasvete, humor, teme za svojo dušico in zdravje.

Čez 3 dni bom praznovala še eno obletnico: 6. 3. 2009 sem napisala prvi prispevek na blogu!

Dragi bralci, moja vnema za pisanje bloga po osmih letih ni nič manjša. Nasprotno! Sem kot dobro starano vino, ki bo šele v naslednjih letih doseglo svoj vrhunec ...

Če bi lahko, bi vas vse povabila na torto, ampak zaradi razumljivih okoliščin se bomo vsi morali zadovoljiti z virtualno! Pridite še kaj na obisk, bom vesela.

Jure piše blog, dober blog!

Jure, ki se je kdaj oglasil s komentarji, spoznala pa sem ga tudi na predavanju v Kalčku, mi je poslal tole sporočilo:

"Rad bi samo sporočil, da sem začel pisati blog. Sicer sem ga enkrat že začel, pa potem nehal. Zdaj pa sem ob spremljanju vašega, dobil zagon za svojega.

Hvala Vam.

Če boste, kdaj imeli preveč časa, lahko kliknete na spodnjo povezavo na moj blog:

http://tihaodsevanja.blogspot.si/

V glavnem gre pa za kratke zgodbe, moje misli."

Seveda sem takoj kliknila na povezavo in si ogledala Juretov blog Tiha odsevanja. Zelo, zelo prijetno me je presenetil. Bravo, Jure.

Za pisanje bloga Osebno in zasebno me je navdušila Ruth Podgornik Reš, tokrat pa sem jaz bila navdih za Jureta. Le koga bo spodbudil on? Mogoče vas?

Vaši najljubši blogi

Tudi vi ste opazili, kako pridna sem v zadnjih tednih pri pisanju prispevkov za blog. Zadnjič sem se malo poglobila v slovensko blogersko sceno in ugotovila, da je malo blogerjev, ki pišejo dolgo in pogosto (recimo, vsaj enkrat na teden). Našla sem zelo veliko "mrtvih" blogov, še več takšnih s petimi objavami na leto.

Zakaj pisati blog? Če si bloger na to vprašanje ni iskreno odgovoril, potem bloga ne bo dolgo pisal. Podobno je pri postavitvi spletne strani. Zakaj potrebuješ spletno stran? Res zelo pomembno vprašanje, bolj pomembno od lepih slik in dizajna.

Moj motiv za pisanje bloga je bil eden sam in je viden tudi v imenu bloga: bolj izpostaviti svoje privatno življenje. Kdor me osebno pozna, ve, da nisem sramežljivo in molčeče bitje; znam se šaliti, provocirati, ukazovati ... Do pisanja bloga "Osebno in zasebno" pa sem zelo strogo ločevala osebni in poslovni del svojega življenja. Zanimivo je, da to mojo potrebo po ločevanju potrjujejo tudi psihološki testi.

Kakšni bodo moji prispevki čez 30 let? Bomo takrat sploh pisali? Ali, še boljše vprašanje, bomo takrat sploh brali?

Saj tudi sedaj vsega ne objavim na blogu, vedno je prisotna samocenzura. Kar bi toplo priporočala vsakomur, ki piše blog pod svojim imenom. Našla pa sem nekaj zanimivih blogov anonimnih piscev, ki si res lahko dajo duška in objavijo marsikaj. Moram priznati, nekateri so prav duhoviti in zelo, zelo iskreni. Občasno jim kar zavidam, da se lahko tako globoko iskreno izpovedo in pišejo o najbolj nerodnih pripetljajih iz svojega življenja.

Ko tole pišem, je na števcu 671,983 ogledov. Uf, visoka cifra in kar malo sem ponosna nanjo. Če bi več pisala o seksu, dietah in športu, bi bila številka višja, hahaha. Ampak, svoje avtonomnosti ne dam, zato bom še naprej pisala o najrazličnejših (drugih) temah.

Približujem se tudi 1000 objavi in 6. 3. 2015 bom imela šesto obletnico pisanja bloga.

Vem, da me (na veliko) varate, zato vas prosim, da mi napišete, katere (slovenske) bloge še radi berete in zakaj. Hvala!

Zakaj mi nihče ni čestital?

Včeraj sem imela peto obletnico pisanja bloga. Nihče ni opazil, nihče mi ni čestital, nihče mi ni poslal darila. Ja, takšna je usoda nas blogerjev: pridni kot mravljice pišemo in se trudimo s fotografijami, nihče pa nas ne pohvali.

No, pa se bom sama:

Helena, si najboljša blogerka na svetu!!!!

Hm, malo preveč ... neskromno? Neeeeeeeeee!!!!

Alešev blog za roželjubce

Roželjubci, takoj prenehajte delati, kar pač počnete, in si oglejte nov blog Aleša Pesana "Med cvetočimi peprogami". Ja, to je tisti Aleš iz Celja, ki nam je pred nekaj meseci zaupal, da razmišlja o pisanju bloga. V svoji prvi objavi je takole opisal svoje motive:

Dragi ljubitelji rožic!

Trajalo je kar nekaj časa, preden je nastal tale zapis. Zakaj sem se odločil, da delim z Vami svoje izkušnje o rožicah? Po izobrazbi nisem vrtnar, a moje druženje z rožami traja že kar dobra tri desetletja, tam nekje od sredine osnovne šole. Še leto nazaj nisem čutil nobene posebne potrebe po tem, da bi pisal blog o rožah. A...? Lanski konec decembra je kot strela z jasnega udarila novica o usodnem snežnem plazu. Nam vsem draga Ruth je za vedno ostala v belem objemu gora. Težko, težko gredo na list tele besede. Življenje je res nepredvidljivo.

Usoda je zarisala velikansko praznino med ljubitelje rožic. Kaj vse nas je Ruth naučila, kaj vse je delila z nami... Dan za dnem smo se veselil njenih objav. Zelo pogrešam Ruth, vse klepete o rožicah, zasaditvah, druženja na predavanjih in nenazadnje potikanj po Nemčiji in Holandiji, ko smo bili na lovu za rastlinskimi novostmi.

Aleš Pegan, avtor novega bloga za roželjubce

Letošnje leto je drugačno, čudno, kot da bi izgubili orientacijo, v zraku visi neka praznina. Včasih se mi zdi, da še rože ne rastejo, kot so včasih. Tako smo preživeli eno najbolj vročih poletij, v moji glavi pa se je vedno bolj porajala zamisel o pisanju bloga. Nekaj me je vseskozi gnalo naprej, nek notranji glas me je vedno bolj nagovarjal, naj pišem.

Ruth je bila del nas in bo z nami živela naprej. Njena genialnost in veličina bosta ostali nepremagljivi in nenadomestljivi. Mogoče bo kakšna moja objava zapolnila drobceni delček praznine, ki ostaja za njo.
Vesel bom, če se boste podali z mano med cvetoče preproge rož. Veselil se bom vseh vaših komentarjev, vprašanj, še bolj pa  fotografij vaših rožic. Vem, da tudi Vaše domove odevajo slapovi cvetja.

------------

Alešu želim lepe in zdrave rožice, predvsem pa veliko užitkov pri fotografiranju in pisanju bloga. Tudi sama sem letos opazila, da je na vrtu drugače, da so celo rožice začutile, kako pogrešamo Ruth. Alešev blog nam lahko zapolni to praznino. Ste opazili, da bo na svojem blogu objavil tudi vaše fotografije? Hitro poglejte v arhiv in mu pošljite vaše najboljše letošnje zasaditve.

Spremembe na blogu

Včeraj je bil zame prav poseben dan: dvojna voda (gledano po heksagramih). Voda je, kot zvesti bralci  bloga že veste, moj podporni element. Zato sem bila od dvojne količine vode najprej malo zmedena (pa še deževalo je), popoldne pa zelo pridna in delovna.

Zvečer sem se odločila, da bom spremenila podobo bloga. Odločno in polna optimizma sem začela klikati po predlogah, eksperimentirala s podlagami in razporeditvami. Po samo desetih minutah sem ugotovila, da ne obstaja nič boljšega (avtentičnega) kot imam sedaj. Zelena podlaga in klasje - to sem jaz.

Nekaj pa moram spremeniti, sem si mislila. Poglobila sem se v različne dodatke (vpliv elementa voda) in na koncu izbrala samo enega: kontaktni obrazec (komunikacija tudi spada v vodo).

Stvar deluje, zato mi boste lahko sedaj pridno pisali. Kar tako, brez teme ali razloga. Prvi in deseti dopisovalec bosta dobila nagrado (blok A6 za pisanje Avita, z lepimi pentljami, če vas zanima), zato pohitite. Najbolj duhovita sporočila bom tudi objavila. Blog vsak dan obišče 400 do 500 ljudi, eden mi bo pa že pisal ...

Beeeee, nihče ne uporablja mojega novega kontaktnega obrazca!!!

Samokontrola in samokritika pri ženskah

Sem mislila, da bo danes težaven dan, pa ni tako. Všeč mi je celo vreme, čeprav imam rožice še vedno na vrtni mizi, kjer so celo pokrite, da jih ne zebe. Batate, koprive in koralna fuksija bodo v naslednjih dneh zanesljivo zmrznile, če jih ne bom zaščitila.

Ko tole pišem, si ata kos na ograji čisti perje, saj si je privoščil osvežilno kopel. Nimam pojma, kako opazi, kdaj mu v bazenček natočim čisto vodo ...

Misli so mi malo odtavale, namerava sem pisati o zasebnosti. Blogerji se s samocenzuro ukvarjamo čisto pri vsakem prispevku. Kje so meje, določimo sami. Včasih nas malo zanese, včasih smo preveč skrivnostni in zaprti. Če pišeš blog, se je treba pripraviti na takšne in drugačne reakcije.

Za pisanje bloga me je navdušila Ruth Podgornik Reš (pa za buče, rožice in tek). Bila je mojstrica pisanja, ki je znala pritegniti z besedilom in fotografijami. Veliko nam je povedala o svojem zasebnem življenju, hkrati pa je ostala dovolj zasebna - če bi nam na blogu zaupala vse svoje zgodbe, bi bili ... Ja, kaj bi bili? Presenečeni, navdušeni, šokirani, zaskrbljeni?

Na vsako akcijo obstaja reakcija, smo spoznali najkasneje pri Newtonovem zakonu. Kako bo nekdo drug reagiral, nimamo vpliva. In prav tega se v zadnjih mesecih pospešeno učim: ni moj problem, če so drugi "xy" (neumni, pohlepni, škodoželjni, neprijazni, sebični ...). Se mi zdi, da ženske na to pravilo zelo velikokrat pozabimo in najprej napademo same sebe. "Nisem bila dovolj hitra/previdna/pogumna/vztrajna!"

Samokritika je dobra zadeva, saj z njo izražamo svojo samokontrolo. Vendar je je ponavadi preveč, ker se nimamo dovolj rade. Zato vam predlagam, da se od moških naučimo nekaterih trikov. Na primer, kako si vzeti čas zase (v torek grem na nogomet, v petek pa igram tenis - tega ritma ne more nič omajati), kako si napolniti zaloge energije (najprej bom na vrtu eno uro bral knjigo, če bo zanimiva, še dlje, potem bom pa pokosil travo - saj ne bo nikamor pobegnila).

Zanimivo se mi zdi, kako znamo biti ženske v poslu organizirane in strukturirane, na "domačem terenu" pa na te sposobnosti pozabimo. Majhne spremembe v organizaciji vsakdanjega življenja nam lahko prinesejo velike koristi. Imele bomo več časa zase, bolj bomo spočite in srečne. Samokritika pa bo kar izhlapela, ko si bomo rekle: "Za vsakim dobrim konjem se dviga prah!"

Že štiri leta pišem blog!

Skoraj bi si pozabila čestitati: pred natanko štirimi leti sem začela pisati ta blog. Ne bom navajala statistike, vendar sem bila kar pridna, predvsem pa vztrajna in dosledna. Ja, pisanje bloga ima lahko tudi takšne "posledice", izboljšalo pa se je tudi pisno izražanje in opažanje življenja okrog sebe. Še bolj zabavno je branje starih prispevkov in čudenje: "a, to sem napisala, tam sem bila, to sem doživela?"

Vse najboljše, blog Osebno in zasebno!

Še preden sem začela pisati blog, sem vedela, kaj želim. Zato tudi takšno ime bloga: Osebno in zasebno. Ker do svojih intimnih kotičkov malokoga spustim, sem se že z naslovom želela prisiliti, da bom pokazala tudi nekaj svojega zasebnega življenja in osebnih razmišljanj. Kako mi uspeva, boste prisodili vi, dragi bralci foruma.

Želje in cilji za naprej so: redno pisanje na blogu in čim več zanimivih člankov, ki nas bodo čim bolj bogatili.