Kosji mladički pri Heleni 2

Od soimenjakinje Helene sem prejšnji teden dobila pismo:

"Vroča novica!

To vam pa res moram sporočit :-)
Naši kosovki se letos hudo mudi! Imamo že dve jajčki!!

Kako pa kaj vaši kosi?"

Si predstavljate to predrznost in pritiske? (haha) Spraševala me je, ali je "moj" ata kos že poskrbel za seks! Ne, ni še.

V dokaz, kakšen mačo je "njen" ata kos, mi je poslala še fotografije in zgodbico - sicer od lanskega leta, ampak 5 zdravih mladičkov ni kar tako! Težko sem požrla to bahavost, ampak, ker sem ljubiteljica živali in verjamem, da tudi vi, objavljam fotozgodbo v celoti.

"Moj" ata kos pa v hrano in rozine že dobiva prehranska dopolnila, da bo čim hitreje šel v akcijo in ubranil murgelsko čast.

Tukaj je Helenina zgodba o njenih kosjih mladičkih:

Kratka varianta:

Vedno so se izvalili vsi ptički.

Dolga varianta (berite samo, če hočete):

Odkar so podrli smreko, ki je rasla ob bloku, imamo že kar lepo "kosjo zgodovino".

So si "rekli" kosi, če ni smreke, bo pa balkon, saj tu je še  eden, ki ni zastekljen :)
In tako se je začelo. Na lesenem okvirju sta hotela "graditi" gnezdo. Pri nas je zelo vetrovno in bi jima vse odpihnilo, še preden bi nastalo gnezdo.
Poiskala sem pleteno košaro in podstavek. (Montažo na steno sem prepustila možu, naj še on malo dela... ) V košaro sem poleg njunega dala še malo  svojega "gradbenega" materiala (volnene niti). Kosa sta sprejela ponujeno in tako se je pričela "kosja  produkcija" :)

Prvič sta pričela gnezdit leta 2012. Vsako leto dve rundi po štiri ali pet jajc.  Leta 2014, gnezdo prazno. Vsako leto se sproti sprašujem, bodo letos gnezdili? Lani, ko jih ob pričakovanem času spet ni bilo blizu, sem gnezdo vrgla v smeti. Košaro s podstavkom pa odstranila s stene. V luknje od vijakov pa zabila lesene čepke, da se v steno ne bi naselile kdo ve kakšne žuželke, ki po možnosti celo pikajo. In? Glej ga zlomka, ni minilo par dni, ko sta prifrčala, bilo je sredi maja, vsa razburjena in pričela z "gradnjo" gnezda. Seveda zopet na lesenem okvirju, kjer bi jima veter vse odpihnil. Hitro sem vzela lestev in pričela z montažo stojala in košare. Leseni čepki so mi dali vetra, potrebno je bilo vrtanje. Pa takooo se je mudilo. Komaj je bila košara na steni  jo je kosovka že okupirala. Nisem je videla,  ko sem dodala  še malo suhe trave. No, obe sva se krepko prestrašili :)

Tako smo imeli lani štiri mladičke. Na žalost, tisti iz nazadnje izvaljeneca jajca vedno potegne ta kratko. Ostali so že krepki in se jim mudi na prvi polet, ta zadnji revček pa se še muči in mu nikakor ne gre. Ne vem zakaj sem jim vedno tako mudi iz varnega zavetja

Mislim, da se vsi strinjamo, da so kosji mladički izredno simpatični in dokaz, kako čudežna je narava. Helena, hvala za slike in zgodbo.

Naj-novici dneva: Tito in mladi kosi

Ena izmed naj-novic dneva je 35. obletnica smrti tovariša Tita. Spadam v generacijo, ki je še nosila titovke in pela pesmi kot je "Računajte na nas". Teh časov se spominjam z nostalgijo, ker so to bila leta mojega otroštva. Ne morem pa povedati, ali bi bila ta leta lepša, ali slabša, če bi jih preživljala v kakšni drugi državi, z drugim družbenim sistemom.

Naj-novica dneva iz Murgel pa je: trije kosji mladički so danes zjutraj zapustili gnezdo. Bili so "samo" trije, kar je zanesljivo posledica nizkih temperatur. Zato so lahko do konca (do prvega leta) ostali v gnezdu, saj so imeli dovolj prostora. Kot velika ljubiteljica živali in ker moram popraviti svoj ogljikovodični odtis, saj sem ta vikend letela v Frankfurt in nazaj, ne bom nergala o tem, kako so mi mladiči pokakali nove teracco plošče ...

Pozno popoldne je bila skleda s hrano že zopet prazna. Odločila sem se, da bom končno fotografirala mladiče, zato sem šla po ta velik fotoaparat in po hrano.

Slika je dokaz, da so v vrtu samo rožice, ki sem jih posadila jeseni in so preživele zimo. Sezonske rastline bom letos sadila pozno, saj so noči še vedno mrzle in se mi ne da pokrivati in odkrivati loncev.

Mama kosovka se je takoj odzvala na mojo prisotnost v atriju in prišla pogledat, kaj se dogaja.

Ata kos pa je kakšen meter vstran čakal, da se umaknem od posode s hrano. Da ne boš pozabila rozin, so govorile njegove pozorne očke!

Kot strašno pameten starš najprej nekaj rozin poje sam, potem pa si jih 5 do 6 naloži v kljun in z njimi odleti do gnezda. 

Ko sem se s fotoaparatom približala njihovemu zavetišču, so se mladički na ukaz ata kosa takoj skrili v gnezdo,  Po eni strani mi je njegova nezaupljivost kar všeč, kajti žival mora ostati žival, tudi če živi v bližini ljudi, drugače nastanejo težave.

Ko pa sem se s tisto veliko črno "stvarjo" odmaknila od gnezda, se je ata kos usedel na palico, ki jo uporablja samo on, pa še to takrat, ko želi pokazati, kdo je šef gnezda. Nato je hitro odletel po novo porcijo rozin ...

Tudi pred vhodom v naše poslovne prostore ni nič bolje, kar se sezonskih rastlin tiče. Jesenske zasaditve so še tako lepe, da mi jih je škoda zavreči. 

Kot vidite, sem se odločila za rumeno vodilno barvo, čisto v stilu kitajskega leta koze. In dodala še malo rdeče, da bo koza imela večjo moč.

Ena mojih ljubših zasaditev: trava, dve viseči mačehi in bršljan. Več je manj.

Ptičja drama v Murglah

Rahlo pretiravam, zaenkrat ptičje drame še ni, predvsem po zaslugi izredno suverene mame kosovke. Lahko pa se jutri situacija popolnoma spremeni, ko bodo tesarji postavljali ogrodje za streho na terasi.

Pa gremo od začetka. Komaj sem med velikonočnimi prazniki premaknila peta, že je šel ata kos v akcijo. No, šel je na mamo kosovko. Ne bom šla v detajle, ker smo ptičji seks že obravnavali, gre se za drgnjenje njegove žleze ob njeno.

Ko sem v ponedeljek zjutraj pogledala na teraso, sem zagledala kosovko, kako sedi v gnezdu. Dosti prehitro, vsaj po mojih načrtih.

Tik pred veliko nočjo so namreč prišli mojstri in odstranili leseno konstrukcijo na terasi, da bi jo zamenjali. Nekateri stebri so bili že močno dotrajani, zato jih je bilo treba nujno zamenjati in mogoče ne bi zdržali naslednje močne nevihte. Ata kos se je že takrat, v četrtek, nekaj razburjal in zaskrbljeno pogledoval proti gnezdu. Na srečo smo tram, kjer je ostalo gnezdo od prejšnjega leta, lahko pustili.

Nekaj dni je kosovka imela mir, potem pa so prišli drugi mojstri zamenjat tlakovce. Pa je bilo zopet dva dni ropotanja in prahu. Mojstrom sem pred začetkom del povedala, kakšna je situacija in jih prosila, da kosovke ne gledajo preveč, vsaj ne v oči. Že tako ima dovolj stresa.

Vsake toliko sem pogledala skozi vrata, ali še gnezdi. Uf, vse je v redu, bomo imeli mladičke. Sedaj gnezdo varuje zelo provizorična mreža, ki ne bi zaustavila nobene podjetne vrane. Zato komaj čakam, da bo jutri konstrukcija končana in bo mreža prišla na svoje mesto.

Lahko se zgodi, da bodo kosovki popustili živci in bo zapustila gnezdo. Tukaj močno računam na ata kosa, da bo miril in vzpodbujal svojo ženkico. Že sedaj jo razvaja z rozinami, ki jih prinese kar h gnezdu. Od mene dobita zrnje, jabolka, rozine in svežo kopel. Kot vsako sezono.

Zaenkrat sem optimistka.

Lastniki hiše, ki jo imamo najeto kot poslovni prostor, so mi pri prenovi pustili odprte roke. Vseeno sem se odločila, da bomo za tlak ponovno uporabili teracco plošče in jih položili na mivko (ne na beton). In sicer zato, ker bi bil, vsaj po mojem mnenju, vsak drug tlakovec preveč izumetničen, beton pa zmanjša stik z zemljo. Murgle so yin naselje, s preprostim skandinavskim duhom in tako jih je treba obnavljati, konec debate.

Nikjer ni toliko stilističnih in estetskih kiksov, kot v Murglah. Včasih, ko se sprehajam (z Dašo) po naselju, se sprašujem, ali so lastniki res tako brez okusa. Verjetno bi naredili manj napak, če bi si zakrili oči in na slepo izbrali materiale.

Kosovka v gnezdu, za provizorično mrežo, ki jo samo navidezno ščiti pred lačnimi vranami.

Z rdečo puščico sem označila mesto, kjer je gnezdo.

Površino tlakovcev sem malo razširila (kvadrati). Seveda so to mesta, kjer bodo stali lonci z rožami. 

Sezonskih rožic še ni. Na sredi zelenice stojijo tiste, ki so prezimile v loncih. Novi tlakovci kot čisto slikarsko platno čakajo, da jih "pobarvam" z rastlinami.  Veste, kaj bi sedaj sledilo? Novi lonci! Ampak, jih ne bom kupila, iz principa, da ne bom hranila svoje obsesivne komponente. Ne, lonci bodo stari in nekateri celo plastični!

Jutri bo na tem mestu stal nadstrešek. Čeprav je ravno moji pisarni jemal svetlobo, ga pogrešam. Že pri vremenu, ki ga imamo sedaj (20 stopinj), je prevroče za sedenje na terasi. Še en nauk iz feng shuija: kjer je sonce (yang) mora biti tudi senca (yin). 

Novi nadzornik

Ata kos me je pravkar takole presenetil:

Lepo je imeti tako zanimivega sodelavca ...

Res ne vem, kaj je temu ptiču, da se je spravil sedet med rožice pred mojim oknom. Glede na število kakcev, se je moral prej dobro najesti. Hej, ata kos, kdo bo počistil to svinjarijo?

Ko odpreš vrata, pride ...

Včeraj sem bila v pisarni sama. Dela je bilo veliko, morala sem se oglašati na tri telefone, sprejemati stranke, ki nas osebno obiščejo, odgovarjati na e-pošto na dveh računalnikih in urejati naročila, ki so prispela po telefonu, spletni trgovini ali faksu.

Okrog druge ure se je malo umirilo, zato sem se lotila velikega zračenja: odprla sem vhodna in "balkonska" vrata, da je nastal prepih.

Ko sem čez nekaj minut šla mimo vetrolova, sem ga zagledala: ata kosa. Z vso svojo aroganco in potentnostjo je prišel v hišo in se ogledoval. Mama kosovka se je pred hišo drla na njega, on pa je šel svojo pot (mislim, da je bil v prejšnjem življenju Frak Sinatra in prepeval My Way).

Tudi ko me je zagledal, se je od vhodnih vrat pomikal v notranjost hiše, proti "balkonskim" vratom. Vedela sem, da ga ne smem preplašiti, saj bi se lahko poškodoval, jaz bi pa morala za njim čistiti, saj se priči v stresu vedno pokakajo.

Pustila sem ga samega v osrednji pisarni in šla hitro odpret mrežo proti komarjem, nato pa po fotoaparat. Nastale so te fotografije:

Ata kos je bil samo malo vznemirjen, drugače ga ne bi mučila s poziranjem. Mislim, da ga je najbolj vznemirjala njegova ženkica, ki je v tem trenutku že priletela v atrij in z ograje oštevala njegovo predrznost.

Poglejte, stoji nekaj centimetrov od strežaj odprtih vrat. Lahko bi v hipu poletel ven, ampak ne, on pozira še z druge strani.  

Tudi za pot na vrt si je ata kos vzel čas. Kar nekaj minut je sedel na pragu in se važil pred svojo ženkico. Ta ga je v tem trenutku res glasno nadirala.

Lepotec, a ne?

Za nagrado sem mu dala rozine. V hipu je bil pri "krmilnici", pojedel eno rozino, drugo pa dal v kljun in odletel. Jo bo dal mami kosovki, da se ji odkupi za stres?

Očitno ata kos ni bil tako kul, kot se je delal, saj sem na parketu našla njegov spominček ...

 

Tako, da vam svetujem, da čim pogosteje zračite in odpirate vrata, saj nikoli ne veste, kako prijetno presenečenje bo priletelo k vam. Meni je ta dogodek zelo polepšal naporen delovnik, vendar mislim, da ata kos ne bo tako hitro ponovil svojega podviga. Ali pač?