Ideje iz moje kuhinje

Spadam med kuharice, ki nikoli niso brez ideje, kaj skuhati. Najraje imam "hladilniški" izziv - ko je treba iz surovin, ki so v hladilniku, skuhati obrok. Rada tudi odkrivam nove recepte in živila. Ker cel kup živil ne morem jesti, se kulinarično igram z različnimi kuharskimi tehnikami ali začimbami.

Večino obrokov pripravim hitro in s čim manj kompliciranja. Za vsak obrok sem porabila 30 minut. Za fotografiranje sem porabila 3 sekunde.

Tako sem v soboto pripravila:

- basmati riž (kuhan s soljo in muškatnim oreškom),
- popečen brokoli s sezamom in sojino omako,
- popečeno zelenjava kot je čebula, por, koromač, korenje (če bi ji dodala ingver, bi se popolnoma ujemala z brokolijem in rižem, tako pa se je samo delno).

Brokoli sem na takšen način naredila prvič in bil je božanski. To, da se je na eni strani popekel do črnega, mu ni čisto nič škodilo. Obvezen dodatek je sojina omaka, ki jo uporabite šele na krožniku.

Zelo hiter in okusen veganski obrok: riž, popečena zelenjava in brokoli.

V nedeljo pa si je dragi zaželel "tisto dobro paradižnikovo omako", zraven pa krompir. Na krožniku je bilo:

- kuhan krompir (dodala sem rožmarinovo vejico, ker sem si cel obrok zamislila z mediteransko noto),
- paradižnikova omaka (čebula, česen, paradižnikovi koščki, kapre in olive - te dodaste šele na koncu, da jed ne zagreni, od začimb pa origano),
- koščki piščančjih prsi, prej mariniranih s "hariso" - imam suho mešanico te tunizijske začimbne mešanice, ki jo potresem po mesu in pustim stati vsaj 15 minut.

Zaradi dodatkov (kaper, oliv, harise, rožmarina, origana) se je na mojem krožniku začutilo Sredozemlje.

Izkušnja v restavraciji Lesnina Brdo

Včasih se sprašujem, ali sem prezahteven gost v restavracijah. Se mi zdi, da nisem in da so še bolj zahtevni. Zmotijo me namreč napake, ki ne zadovoljijo osnovnih gastronomskih standardov, pa tudi kulinaričnih. Zame je gastronomski standard tisti, ki določa pripravo hrane (tehniko, higieno, obdelavo). Kulinarični standard pa je že bolj stvar (osebnega) okusa, čeprav tudi v kulinariki obstajajo standardi, kaj se lahko kombinira in kaj ne.

Sprašujem se tudi, ali se gastronomije lotijo popolni amaterji, ki se prej ne naučijo, kako delati. Kaj pa, če s časoma postanejo imuni, otopeli, ne zmorejo objektivno gledati na to, kar gost dobi na krožniku? Gastronomija je težak posel, ampak, kljub vsej toleranci me nekatere napake zelo razjezijo in se nikoli ne bom nehala boriti proti njim. Eni pa se gastronomije lotijo zelo, zelo načrtno in z načrtovanim dobičkom.

Recimo, nova restavracija v prenovljeni trgovini Lesnina Brdo (ja, to so tisti, ki so delili obvestila o kazni za napačno parkiranje). Obiskala sem jo prejšnji teden in naročila solato s piščancem. Ne bom omenjala tega, da natakarica ni vedela ničesar o alergenih in da alergeni niso označeni na lepo oblikovanem jedilnem listu. Prinesla mi je izpisek iz blagajne, kjer so bili našteti alergeni. Vsaj to.

Ko sem ga videla, sem se začudila. Na njem so bili našteti skoraj vsi alergeni, razen soje in rib. Hmmm??? Solata (zelena, krompirjeva, korenje, zelje ...) s popečenim piščančjim filejem ima toliko alergenov (tudi sulfite)? Takoj sem posumila solatno polivko in jo črtala. Kmalu sem izvedela, da alergeni niso samo v polivki.

Ko sem dobila solatni krožnik, sem doživela deja vu - pravi, nemški deja vu, saj sem takšne solate dobivala, ko sem živela v Nemčiji. Hja, saj so tudi lastniki Lesnine Nemci, kaj sem pa pričakovala! Tudi okusi so bili "nemški". Zakaj? Ker so bile vse solate, razen zelene, iz velikih posod (konzerv), torej samo pripeljane v restavracijo. Nič svežega, nič domačega - in seveda, polno konzervansov. Na dolgi poti se takšne solate ne smejo pokvariti.

Meni te pripravljene nemške solate (krompirjeva, korenje, zelje ...) smrdijo po dreku. Po hlevu. Ne vem, zakaj, kaj je v njih, ampak ne morem jih jesti. Ampak, to je stvar okusa (kulinarični standard). Vi se boste sami odločili, kaj boste jedli, mene v tej restavraciji ne bodo več videli.

Slika je simbolična. V restavraciji Lesnina Brdo sem bila tako besna nad slabo kakovostjo solate, da sem pozabila slikati.

To, da je bila zelena solata na mojem krožniku stara, gnila in z rjavim robom, pa je gastronomski standard. Kako lahko nek kuhar, ki kaj da nase, pošlje gostu takšno solato? Hmmm, kaj pa, če v kuhinji, kjer so vse sestavine predpripravljene, kjer je treba samo odpreti posodo, konzervo ali vrečko z zamrznjenimi sestavinami ter jo termično obdelati po v naprej določenih standardih, ne potrebujejo "pravega" kuharja? Takšnega, ki zna samostojno kuhati? Ki ni samo tehnolog za fritezo in mikrovalovko?

Točno za to gre. V nemških kuhinjah, zaradi uporabe predpripravljenih živil (t .i. convince foods), velikokrat ne delajo kvalificirani kuharji - ti so predragi. Kako je pa pri nas?

Utopično bi bilo pričakovati, da stranke ne bodo hodile na velik zrezek s pomfrijem za 4,90 EUR. Kulinarični in gastronomski standardi bodo pri nas še bolj padali, tudi v večjih menzah. Baje so se lastniki Sloresta (tudi tujci) zelo razburjali, ker je v Sloveniji delež delovne sile na en obrok 50%, v Nemčiji pa dosežejo manj kot 20%. Seveda, pri nas delavci v tovarnah še znajo ceniti, kaj je dobra hrana in želijo sveže skuhan golaž in ne iz konzerve.

Zakaj je takšno nižanje kulinaričnih in gastronomskih standardov tema, ki bi jo morali zelo resno obravnavati? Ker takšna hrana slabša naše zdravstveno stanje. Hrana, ki ni sveže pripravljena in vsebuje konzervanse (seveda so vsi dovoljeni in varni ...), je za zdravje manj ugodna kot sveža. Profit bodo pobrali lastniki takšnih gastronomskih obrazov, zdravstvene posledice zaradi takšnega načina prehrane pa bomo nosili vsi Slovenci.

Amsterdam - hrana

Pa si še poglejmo, kaj se da v želodček dobiti v Amsterdamu. Naj takoj potolažim vse obiskovalce tega lepega mesta: najedli se boste, ne glede na smer prehranjevanja ali dieto. No, boste pa morali za spodoben obrok malo globlje seči v žep: od 15 do 25 EUR za glavni obrok.

Vaše polnjenje želodčka v Amsterdamu bo enostavneje, če boste jedli tudi mlečne izdelke in gluten. Jaz jih ne, zato sem morala biti pri iskanju primernih obrokov kar kreativna. Ampak, je šlo. Zanimivo: veliko jedilnih listov je samo v nizozemščini. Na srečo je jezik podoben nemščini, zato mi je uspelo razvozlati posamezne jedi. Detajle o alergenih smo potem razčistili z natakarjem.

Na Nizozemskem ne boste mogli uiti ocvrtemu krompirčku. Ta je sicer prišel iz juga, ampak Nizozemci so ga očitno dobro posvojili, saj skoraj ni obroka, kjer ne bi bil priložen. Opazila sem, da ločijo belgijski in "navaden" ocvrt krompirček. Prvi je debel, drugi tanek; meni so bile bolj všeč debele rezine krompirja, pravilno ocvrte, vedno sveže, hrustljave in okusne.

Trgovina s sadjem in zelenjavo v Haarlemu. V Sloveniji velikokrat trdimo, da so živila v tujini bolj kakovostna. Hmmm ... kaj je s tem mišljeno? Za izgled hrane mogoče to drži, ampak okus sadja in zelenjave z naših vrtov se ne more primerjati s temi nizozemskimi. Že na videz so bili paradižniki, paprika, sadje ... premalo zreli. Lepi, ampak po okusu ... no, ja. 

Kitajska restavracija v bližini glavne železniške postaje. Malo mi je žal, ker si je nisem pobliže ogledala, ampak, mudilo se je naprej, v pomorski muzej.

Moj sopotnik je pravkar kupil dve nizozemski specialiteti: Bitterballen (ocvrte mesne kroglice) in Kroket (mesne krokete). V Kitajski četrti (seveda jo ima tudi Ansterdam!) sva našla mesnico, kjer so malico kupovali predvsem domačini. Obe jedi sta bili odlični.

Kitajske restavracije v Kitajski četrti še niso bile odprte, vendar me slike niso prepričale, da bi jih obiskala kasneje. Mogoče jim delam krivico, vendar so slike kričale "Uporabljamo glutamat in veliko drugih ojačevalcev okusa, ki nimajo z avtentično kitajsko kuhinjo nobene zveze!". 

Tako iznajdljivi so bili Amsterdamčani pri izrabi prostora.

V Amsterdamu ne vozi samo Uber, ampak tudi Uber Eats!

Privlačna tabla za vrt kavarne pri cerkvi Oude Kerk.

Ali veste, da so palačinke na Nizozemskem zelo priljubljene? Nisem jih poskusila, zaradi alergije na mleko, ampak jih zelo pohvalijo.

Vhod v lokal s palačinkami pa je takšen. Nizozemci so res pragmatičen narod ...

Sladica, fotografirana skozi izložbo: sladki kruhov puding. Vabljivo, a ne? Na splošno so tradicionalne nizozemske jedi zelo težke, kalorične in mastne. Sodobna kulinarika je seveda drugačna in v večini restavracij postrežejo manj kalorične jedi.

Ta restavracija, kjer očitno nudijo predvsem sir, je bila zaprta. Ampak, terasa lokala se mi je zdela tako simpatična!

Sir, ah, sir. Obstajajo trgovine, kjer je vse posvečeno siru. Čisto vse.

Na poti v pomorski muzej sva zavila še v OBA. Ne veste, kaj je OBA? To je glavna amsterdamska knjižnica, ki leži med glavno železniško postajo, centrom NEMO in pomorskim muzejem. Moj vodič je iz zadnjega, sedmega nadstropja, kjer je kavarna in restavracija, obljubljal prelep pogled na mesto. 

Takole se je videlo. Moj vodič je super!!!

V samopostrežni restavraciji sva našla dve vrsti tajskih enolončnic. Suhe sestavine so že pripravljene v skledi, ti pa si jih sam preliješ z vročo juho.

Celo pecivo brez mleka so imeli - kokosovo. 

Med kosilom je začelo deževati in  Amsterdam sva lahko občudovala skozi močno deževje. Na srečo sva bila na suhem. Sicer pa je za Nizozemce značilno, da ne nosijo dežnikov. Po takšnem nalivu so bili mokri, tako po obleki kot po čevljih. Se mi zdi, da so se samo malo otresli in odšli naprej. Dežnike smo očitno nosili samo turisti. Hvala, z veseljem ga nosim in ostanem suha!

Ko si cel dan ogleduješ mesto, kombiniraš, opazuješ, načrtuješ, primerjaš ... se krvni sladkor hitreje zniža. Sama sem se že davno nazaj navadila, da pojem kosilo, takšno konkretno kosilo, ne samo jabolka ali sendviča. Ta slika je nastala pozno popoldne, ko sva omagala v bližini Rembrandtovega muzeja. Neee, ne gre več, potrebujeva odmor.

Naročila sva pivo in krompirček. Oboje je bilo odlično.

"A greva naprej?"

"Pusti me, da do konca spijem najdražjo pivo v svojem življenju."

Manj denarja kot v restavracijah bo stal obrok v t. i. et cafe. To so kavarne, ki strežejo tudi hrano. Ponudba je zelo raznolika in še posebej za kosilo so dobra alternativa. Nizozemci za kosilo ne pojedo veliko, zato je tudi v restavracijah ponudba manjša (imajo celo dve jedilni karti). 

Kazen je morala biti: ker nisva šla v Rembrandtov muzej sva plača drago pivo (pol litra 7 EUR - saj ni bilo tako drago ...)

V bližini glavne železniške postaje, na začetku najstarejšega dela Amsterdama, je nekaj gostiln, ki so videti, kot da bi tam bile že dolgo. 

Naslednji prispevek pa bo o amsterdamskih kanalih. O, kako so zanimivi!

Hrana za vojake na meji

Na POP TV so objavili zanimivo novico, vsaj zame: vojaki na terenu so lačni! V državi, kjer vsako leto zavržemo 80 kg hrane na prebivalca, je lakota (kogarkoli) nesprejemljiva. Vsi vemo, koliko več kalorij porabimo, če se gibljemo; v hladnem vremenu so kalorijske potrebe še večje. Predvsem nam manjka hrana, ki nas ogreje.

Tole so objavili na POP TV:

"V Sindikatu vojakov Slovenije (SVS) so včeraj opozorili na neustrezno prehranjevanje vojakov pri patruljiranju ob zeleni meji.

Kot so zapisali, imajo vojaki količinsko prešibke suhe obroke za do 16 ur in več patruljiranja. Poleg tega nimajo niti enega toplega obroka na dan in imajo prepoved odhoda na toplo malico v restavracijo, medtem ko se policisti iz skupnih mešanih tandemov vojak ­ policist nemoteno prehranjujejo v restavracijah, opozarjajo v sindikatu."

Si predstavljate, da lahko v vaši firmi nekateri gredo na toplo malico, vi pa dobite prepoved in na  mrazu žvečite suh obrok?

"Prepričani so, da je vojakom, ki delajo 16 in več ur, treba zagotoviti najmanj en topel obrok in predvsem zadostne količine hrane. Kot so sporočili, so se namreč vojaki v stiski obrnili na njih in jim potožili o neustreznem prehranjevanju. V sindikatu so zato apelirali na pristojne, da uredijo prehranjevanje vojakov, vsaj tako, kot imajo to urejeni njihovi kolegi policisti v istih razmerah.

Če gre vojak na teren zjutraj ob 7. uri in se vrne ob 19. uri, mu pripadata zajtrk in malica. Če pa opravlja naloge v nočnem času, mu pripada nočni dodatek."

Skuhane hrane vojakom na terenu ne morejo razdeliti v dveh urah in pol, zato dobijo le suh obrok, pravijo v generalštabu SV. Če se sprašujete, zakaj jo morajo razdeliti v 2,5 ure, še niste slišali za HACCP sistem. 

Najbolj pa sem se zgrozila (kot svetovalka in borka za zdravo prehrano), kaj dobijo za jesti vojaki, ki patruljirajo ob zeleni meji. Saj ni problem ob takšnem jedilniku zdržati teden ali dva. vendar vsi vemo, da bodo vojaki na meji patruljirali več mesecev, če ne let. Kakšno bo njihovo zdravje s takšno prehrano?

Zajtrk

Vir: 24ur.com

- kruh

- topljeni sir

- suha salama

- jabolko

- čokolada

- sok 0,3 litra

Kosilo

- dve žemlji

- jabolko

- kos sira

- salama

- čokolada

- voda 0,5 litra

Nočni dodatek

- mleko

- jabolčni zavitek

Seveda se boste vprašali, kaj me moti. Že na prvi pogled se vidi, da dobijo predvsem ogljikove hidrate (enostavne, po katerih so hitro lačni), veliko maščob (skoraj samo nasičene - slabo), količina sladkorjev pa je tudi fascinantna. V enem tednu pojedo toliko sladkorja, kot jaz v pol leta ali Savina Atai v dveh letih! Popolnoma nič zelenjave, samo dve jabolki - srčno upam, da so dobrega okusa in ne "stiroporskega", kot ga imajo jabolka z javnih razpisov (kjer je pomembna samo nabavna cena).

Mene bi takšen obrok "ubil" v treh dneh. Ali kdo ve, kako je v vojski z alergiki na mleko ali gluten. Dobijo njim prilagojene suhe pakete? 

Še nekaj je zaskrbljujoče: v 12 urah bi naj vojak spil samo 0,8 litra tekočine, od tega 0,3 litra soka. A se delajo norca iz sodobnih prehranjevalskih smernic? Si v generalstabu SV mislijo, da je voda v reki Kolpi pitna? Ali pa, da se bodo vojaki že sami znašli in potrkali pri domačinih ter jih prosili za požirek vode?

Zdaj se bodo seveda začele pojavljati misli v glavah vseh, ki so služili vojaški rok v JLA. Mi smo pa takrat dobili to, takrat pa smo naredili takole, mi smo tudi morali XY dni jesti to ... V redu, gospodje, vsaka vam čas, ampak živimo v 21. stoletju, v sodobni državi, ki je sposobna poskrbeti za vse, samo za vojake na terenu ne. Kako bomo lahko pričakovali od njih, da nas varujejo, če jim ne damo osnovnega - kakovostnih obrokov? Že stari slovenski pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci.

Zakaj sem se tako razjezila? Ker je pristop k prehrani vojakov še en dokaz, kako papir vse prenese (imamo nacionalni program o zdravju, kjer je zdrava prehrana zelo poudarjena), v konkretni situaciji pa se obnašamo kot da ne bi ničesar vedeli o zdravju in vplivu prehrane na (ohranjanje) zdravja. No, eni očitno ne ...

V prejšnjem prispevku sem govorila o odgovornosti. Kdo bo odgovarjal, če bodo vojaki nosili trajne zdravstvene posledice zaradi nepravilne prehrane, ko so več mesecev (let) s suhimi paketi varovali našo mejo? A nismo na nek način krivi mi vsi? Ker smo preveč tiho?

Kako smo v Izraelu ostali živi

Pravkar sem prebrala e-novice iz nemške šole za imperialni feng shui. Očitno smo si vsi kolegi enotni: nova perioda 9, ki bo zelo hitra in zato naporna, se zelo odločno približuje. Vse poteka hitro, občutek imamo, da samo capljamo za dogodki in nalogami, povsod nastajajo spremembe. Ampak, perioda 9 šele zajema sapo (začela se bo decembra 2016)!

Naslednje leto se bom res poglobila v periodo 9 in pripravila nekaj splošnih nasvetov za preživetje. Nočem dramatizirati, ampak šlo se bo za vse ali nič. V bistvu mi je kar malo žal, da ne bom živela v periodi 1. Kajti, tisto oziroma tisti, ki bodo preživeli periodo 9, bodo "čisti", prečiščeni, modrejši, zelo verjetno tudi srečnejši.

Ampak, vzeti moramo periodo, ki nam je namenjena. Bo pa hudo.

Še vedno prebavljam vtise iz Jerusalema. Pa ne prleškega, ampak izraelskega. Namreč, prejšnji teden sem se za 4 dni odpravila v Izrael. Če vsaj malo spremljate najnovejše dogodke v tej deželi, potem veste, da so spopadi vsak dan hujši. Po 1. 10. je namreč nehal veljati mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci. Izbruhnili so nemiri, sedaj pa se stopnjujejo in vsak dan je bolj krvavo.

Ravno to, kar deželo dela zanimivo in posebno - multikulturnost - jo tudi uničuje. Mi smo se spopadom izognili, razen zadnji dan so bili 500 metrov od našega hotela 4 mrtvi. Pa da ne bo kdo tega razlagal moji mami ...! Zato smo predčasno pobrisali iz Jerusalema v Tel Aviv in se potolažili z dobrim kosilom na plaži.

Na potovanju sem naredila nekaj zanimivih fotografij, čeprav je bilo vreme zelo vlažno, pri 30 stopinjah, zato je bila vidljivost slaba. S sabo sem vzela "samo" popotniški objektiv 18-200 mm in nisem obžalovala. Sopotnik Mitja, ki se bolj resno ukvarja s fotografijo, je s sabo nosil fotografski nahrbtnik s 15 kg fotografske opreme.

Bom svoje poročila začela od zadaj, z najbolj prijetnimi slikami - kosilom na plaži. Hrana je v restavracijah kar draga, zato smo na potepu po Izraelu iskali različne restavracije s hitro prehrano. Presenetljivo: še najboljše in najceneje smo jedli v trgovskih centrih, tudi na bencinskih črpalkah ni slabo. V enem od trgovskih centrov sem pojedla najboljši kebab v svojem življenju (še sedaj se mi cedijo sline, če pomislim na to bogato in popolno mešanico mesa, zelenjave in začimb), pa tudi fantastično solato s piščancem ob Mrtvem morju, prav tako odlično začinjeno.

Moje "tolažilno" kosilo v Tel Avivu me je stalo 30 EUR (pogrinjek, glavna jed, malo izraelsko pivo, lepa terasa z razgledom, odlična družba). Ampak, splačalo se je. Praznovali smo, dobesedno, da smo ostali živi.

Pogrinjek za katerega ne vem, ali smo ga naročili, ali ne, pa tudi tega ne vem, koliko je stal, ker računa nismo razumeli ... Ampak, vse je bilo zelo dobro. 

Kruh pečejo sami in bil je izredno okusen, že v kuhinji so ga polili s kakovostnim, lepo dišečim olivnim oljem. 

Moja glavna jed: mesne kroglice (mislim, da so bile iz jagnjetine, mogoče je bila dodana govedina), polite s kremo iz čičerike, spodaj so bili dušeni jajčevci in paprika. Vse skupaj so prekrili s plastjo kruha s sezamom in zapekli v pečici. Slastno!!!

Sopotnika sta naročila solato, na vrhu je mlad sir. Glede na njuna zamaknjena obraza, je bila solata dobra!

Moja solata, lahko pa si kot prilogo dobil tudi krompir ali riž.

Triki za vroče dni

Danes pa imam težave s pisanjem. Pa ne zato, ker ne bi imela idej, ampak zato, ker ne vem, s kakšnimi temami vas naj "posiljujem" v teh vročih dneh. Niti o seksu in športu - po navadi so to najbolj brane teme na spletu - ne morem pisati. Kdo pa se bo v tej vročini stiskal ali skakal za žogo???

Moj termometer v pisarni trenutno kaže 25 stopinj, brez uporabe klimatske naprave. Ni slabo, a ne?

Telesno temperaturo si dodatno hladim z vodo, ki sem ji dodala lističe mete in na rezine narezane eko limone. Ne varčujte s surovinami, da boste lahko še najmanj trikrat dolili vodo, ko boste izpraznili vrč z aromatizirano vodo. Nič bolj se ne boste ohladili, kvečjemu prehladili, če boste vodi dodali ledene kocke.

Meta in limone delujejo yin, zato nas ohladijo in odžejajo.

O hrani tokrat ne bom ničesar povedala, ker sem o tem pisala prejšnja leta. Bom pa o pivu, ki je zvečer, ko smo že utrujeni in siti vročine, edina prava alternativa. No, poleg sladoleda. Če imate kakšne recepte za izdelavo sladoleda brez mlečnih izdelkov in brez strojčka za izdelavo sladoleda, mi obvezno sporočite.

Tudi rožice na vrtu so žejne, zato jih pridno zalivam. Koprive se še junaško držijo, prav tako batate. Če niste izbrali dobre zemlje, ali pa ste rožice posadili v premajhne posode, jih morate v teh vročih dneh zalivati dvakrat. Največji učinek boste dosegli, če boste zalivali zjutraj. Zvečer je zemlja tako vroča, da veliko vode takoj izhlapi.

To pride iz fotoaparata, če slikaš pri vročem opoldanskem soncu. Uboge rožice, kako šele one trpijo.

Burek in kino

Ko tole pišem, mi več ne curlja iz nosa zaradi alergijske reakcije. Samo mišice me bolijo, ker sem včeraj bila na treningu. In nekaj vezivnih tkiv, ker sem danes bila na rolfingu. Po dveh urah hoje me namreč začne boleti križ, zato sem morala ukrepati in iti na "centriranje". Z rolfingom namreč vplivamo na dolžino vezivnih tkiv - podaljšamo tiste, ki so prekratke - in tako izboljšamo težišče telesa. Vse skupaj občasno zelo boli, takrat je treba pošteno zastokati, da se maser vezivnega tkiva loti nežneje.

Malo me je zaneslo, nisem niti želela pisati o mojem okostju, ampak o filmu Višja sila, ki sem si ga včeraj ogledala s prijateljicami. Tokrat smo srečanje kluba "Tetke iz Murgel" imele kar v Kinodvor. Po filmu je sledila še poglobljena debata in pregled ostalih tem. Skratka, bilo je zelo, zelo dobro.

Ogled filma toplo priporočam. Kot sem že večkrat napisala, so sodobni moški pravi revčki, ker jih ženske ne potrebujemo (več). Vsaj v prvinskem smislu ne. Ne potrebujemo jih za varnost, za oskrbo s hrano ali v statusne namene. Govorim o ženski v (varnem) zahodnem svetu. Ampak, priznam: nekje na vojnem območju, v Ukrajini, ali Egiptu, bi si še kako želela imeti ob sebi primerno moško zaščito.

Danski film Višja sila je dober po različnih kriterijih. Dobra je sama zgodba, slikovni prikaz (npr. kako so vključili meglo in slabo vreme), igralci, dialogi, dramatika ... Mene so navdušila brutalno odprta vprašanja v njunem prvem prepiru. Čisto v skandinavsko-protestantskem stilu. Ostale tetke so me takoj zabile, da so bili pa zato odgovori zelo neiskreni. Ja, ampak če bi isto zgodbo posneli Španci ali Italijani (s katoliško mentaliteto), bi bil film popolnoma drugačen, sem vztrajala.

Konec filma me je malo zmedel, moram preveriti, ali so ga drugi takoj razumeli. Ena od tetk je povedala, kaj je režiser želel prikazati z zadnjimi kadri, in se kar strinjam. No, mogoče mi je včeraj zvečer alergijska reakcija že upočasnila dotok krvi do možganov in nisem mogla dobro slediti zgodbi. Pred kinom me je namreč pograbila grozna lakota (posledica jutranjega treninga, ker se je močno pospešil metabolizem), imel sem samo 10 minut časa, zato sem šla po burek, v znameniti lokal na Miklošičevi.

Slika je simbolična ...

Če še ne veste, zaradi krize so se morali bureki & co. poceniti. Mislim, da sem nazadnje plačala 2,20 ali celo več. Včeraj je burek stal 2,00 evra. Ampak, bilo je zadnjič, da sem bila pri njih. Zato, ker je burek zanič. V njem je izredno malo mesa, sam zrak in nekaj povprečnega testa. Če se bodo lastniki kdaj čudil, zakaj je propadel njihov lokal, si lahko preberejo mojo razlago: ker ste začeli varčevati pri surovinah in je vaš burek postal podpovprečen.

Saj čisto razumem. Prodajno ceno so morali spustiti, zato so pritisnili na dobavitelja in ta jim je ponudil nižjo ceno, vendar za slabši burek.

Ravno včeraj sem prebrala na nemškem spletu, kako so primerjali normalne izdelke in tiste iz diskontov. Npr. torteline s sirom lahko v isti tovarni proizvaja en dobavitelj, dobavlja pa jih "normalnim" trgovinam in diskontom. Seveda so tortelini s sirom v diskontu (Lidl, Aldi, Peny) dosti cenejši. Ampak, narejeni so iz manj kakovostnih surovin. Ugotovili so, da so dražji tortelini polnjeni s plemenitim sirom, diskontni z navadnim. Pri diskontnem izdelku so uporabili jajca iz valilnic, pri dražjem jajca iz proste reje. Bilo je še nekaj razlik pri moki in dodatkih, vendar sem pozabila kakšne, zato o tem ne morem pisati. A, že vem, cenejša hrana ima praviloma več dodatkov kot so ojačevalci okusa, barvila, konzervansi ...

Ko kupujemo hrano, ne smemo nikoli, ampak res nikoli dvomiti o tem: živilska industrija najprej poskrbi za svoj dobiček, čisto na koncu pa pride naše zdravje. Zato bodo proizvajalci hrane naredili samo tisto, k čemer jih zavezujejo zakoni. In ničesar več. Uporabili bodo vsak trik in izčrpali vsako najmanjšo možnost, da bodo izdelke proizvedli ceneje. Hkrati pa bodo poskrbeli, da bodo izdelki všečni kupcem in jih bodo dobro prodajali.

Pri naslednjem nakupu hrane torej ne bo dileme o kakovosti in ceni: dobili boste točno to, kar boste plačali.

P.S.
Po sobotnem obisku Koloseja mi je postalo jasno, zakaj ta kinokompleks posluje z izgubo. Cel (povprečen) film sem poslušala glasne komentarje, pogovarjanje, riganje, grickanje kokic in ostalih "dobrot", ki so mi po eni uri strašansko smrdele, da o brcanju v naslonjalo stola ne govorim.

Opatija, rukola in jaz

A mi lahko nekdo pove, zakaj JAZ vedno dobim gnilo rukolo??? Za dva dni sem se odpravila v Opatijo na dopust. Moje želje so bile: spati, se sprehajati, iti v savno in nekaj dobrega pojesti. Vse, razen zadnjega, se je uresničilo. V mojem super hotelu ne znajo kuhati oziroma je bila vsa hrana hladna in postana, v edini zunanji restavraciji, ki sem jo obiskala, pa so mi postregli s porumenelo in gnilo rukolo. Zakaj jaz? Sem bila v prejšnjem življenju rukolažderec?

Seveda imam (slikovne) dokaze!

Ampak, najprej nekaj lepših fotografij:

Pogled iz hotelske sobe, ko je sonce zahajalo.

Srček mi je zaigral ob pogledu na sonce - pihala je tudi burja, zato ni bilo vse idealno.

Kar pridno sem fotografirala, zato bom kmalu objavila še več slik, tokrat pa samo "rukolaste". Picerijo Roko so na internetu tako hvalili, da sem jo "morala" obiskati. Imeli so tudi nekaj sezonskih jedi, kar me je zelo navdušilo, na primer rižoto z bučami, brušeto z bučo, bučno juho. Baje so pice fantastične, vendar nisem bila razpoložena za tako veliko porcijo glutena. 

Zato sem naročila zelenjavo na žaru, sezonsko solato in kruhke iz krušne peči. 

Zelenjava je bila brezhibno pečena na žaru, odlično, brez pripomb.

V porciji sezonske solate sem dobila veliko porcijo rukole, ki je bila gnila, rumena, posušena - in neoprana. Tudi paprika je že videla boljše čase. Vse skupaj sem poslala nazaj v kuhinjo in si zaželela sveže solate. Bodo razumeli problem?

Kruhki z mediteranskimi začimbami so bili fantastični. Mljask, mljask, moj nos si je zapomnil njihov vonj, zato sem zopet postala lačna.

Dobila sem novo solato, vendar zopet z rukolo (na sliki v ozadju je, ker sem jo takoj odstranila s krožnika). No, nekdo v kuhinji si pa veliko upa. Vendar se nisem razburjala, omamili smo me dišeči kruhki ...

Ker je tudi v hotelu škripalo s hrano, sem razmišljala: je v glavni sezoni bolje, ali slabše? Kaj pa v pred in po sezoni? V bistvu bi moralo biti čisto vseeno, gost je gost.

Z letošnjo sezono tudi v Opatiji niso bili zadovoljni, bila je ena najslabših v zadnjih desetih letih. Vsi vedo, da bi morali nekaj narediti, ampak čakajo, da bo to storil nekdo drug. Predlagam, da začnejo z jedilniki. Ko sem se sprehajala po Lungomare, sem lahko na tablah ob restavracijah prebirala jedilne liste. Bilanca: v 95% primerih so še vedno enaki kot pred tridesetimi leti. Ponujajo jedi z žara, ribe in morske sadeže, pet vrst solat in tri sladice. Dolgčas ...

Pa zaključimo s čim lepšim: dekle z galebom je že zaščitni znak Opatije. Tudi meni je zelo všeč, vendar jo je kar težko fotografirati.

Plesen nas počasi ubija

Se spomnite starih filmov in romanov (Karl May) o raziskovalcih egipčanskih grobnic? Ko so odprli vrata grobnice, je najmanj eden takoj umrl. Dolgo nisem vedela, zakaj, potem pa nekje prebrala, da se je to res dogajalo in da so umrli zaradi plesni, ki se je razvila v grobnicah. No, v grobnici, kjer je bilo vlažno in toplo, so bile plesni zelo srečne, zato so se lahko razvile v vsej svoji lepoti. Ne, nisem se zatipkala, od danes vem, da je plesen lahko lepa - puhasta, nežna, zanimiva. In smrtonosna.

Tudi naši predniki so umirali od plesni. Bilo je je dovolj tako v skromnih bajtarskih hišah, kot v gradovih. Ker ni bilo hladilnikov, se je veliko plesni razvilo v žitih, da o mesu, zelenjavi in posušenem sadje ne govorim. In seveda na stenah hiš - ampak, o tem kdaj drugič. Naši predniki so morali biti glede plesni zelo odporni, drugače so hitro umrli.

Od danes tudi vem, da je v posušenem paradižniku veliko plesni. Naredila sem namaz iz posušenih paradižnikov ter ga dala v hladilnik. Že po treh dneh sem na površini opazila plesen. Dva kozarčka sem morala vreči v smeti, tretji je v redu, saj sem paradižnikov namaz polila z oljem. Maščobe so bile že od nekdaj dobro sredstvo za konzerviranje, spomnimo se na prleško specialiteto "meso v tünki".

Opazila sem, da se je na površini razvila puhasta kepica, ki je kar klicala po fotografiranju. Na fotoaparatu sem imela tudi pravi objektiv, zato je nastalo tole:

Seksi škodljiva lesen

Ker je moja glavna sestavina za hitro kosilo pristala v košu za smeti, sem morala improvizirati. Popekla sem že skuhano in ohlajeno polento, zraven pa dodala por. Bilo je fantastično dobro, zelo yang - energijsko me je ogrelo, pa še vizualno je bilo privlačno:

Seksi dobro kosilo

Zaračunavanje embalaže v restavracijah

Kaj pridobi restavracija, če gost hrano pride iskat in jo poje doma?

1. Ne zaseda prostora, ne uničuje inventarja.

2. Natakarju se ni potrebno ukvarjati z njim.

3. Ne umaže posode in pribora.

Restavracija ima torej same koristi od takšnega gosta. Zakaj pa je potrebno potrebno doplačati za embalažo, v katero zapakirajo naročeno hrano?

Danes sem bila v Mercatorjevem hipermarketu v Šiški. Iz čiste nostalgije sem si zaželela mesnih kanelonov, zato sem odšla v samopostrežno restavracijo in si v plastično embalažo naložila en kos. Na blagajni pa presenečenje: za embalažo sem morala doplačati 0,40 EUR. Ker kanelon stane 2,20 EUR, sem za embalažo plačala skoraj 20% vrednosti hrane.

Je embalaža iz Mercatorjeve restavracije res vredna 0,40 EUR?

Se vam zdi to pravično? Meni se ne zdi.

Ko sem na to opozorila blagajničarko, se je, kot ponavadi, izgovorila na šefova navodila. Ja, potem pa povejte šefu o mojih protiargumentih. Ne verjamem, da bo odprla usta, zato jim bom sama napisala pismo. Bomo videli, kaj bodo odgovorili.

Embalažo so mi zaračunali tudi v tratoriji Azur, v Harfi pa, poleg dobre hrane, obvladajo kalkulacije in embalaže ne zaračunajo.