Kje so vsi?

V soboto je bilo v Ljubljani res depresivno, megleno-deževno vreme. Ampak, ne za naju z Dašo! Pogumno sva se odpravili v Tivoli. Kako lepo si ga je bilo ogledovati v skoraj popolni samoti. S tistimi, s katerimi smo se srečali, smo se skoraj zarotniško pozdravili - hja, to smo mi, tisti, ki nismo iz sladkorja ... Zanimivo, srečala sem samo en par, ki po Tivoliju NI sprehajal psa, in nekaj otrok se je sankalo.

S sabo sem imela samo telefon, ampak upam, da mi je uspelo zajeti depresivno januarsko vzdušje - ki se hitro spremeni, če se moraš s psom igrati po zasneženem terenu, potem pa ga peljati še v Tivolski grad na počitek.

Daša se zelo rada "drgne" po tleh, pa naj bo to trava, pesek, blato ali sneg. Predvidevam, da se na takšen način hladi ali popraska. Sneg ima še posebej rada, zato je bilo v Tivoliju veliko "drgnjenja". 

Enkrat jaz čakam njo, drugič ona mene ...

"Hmm, se tam kaj premika? Bo končno prišel psiček s katerim se bom lahko igrala? Ker tale Helena je že utrujena ..."

"Dovolj imaš fotografiranja, pridi že, čakajo naju nove dogodivščine!"