Nov nateg živilske industrije

Če si želim zvišati krvni tlak in segreti jetra do koleričnega izbruha, moram samo prebrati kakšen članek o prevarah v živilski industriji. Prevarah? V bistvu niso, ker vse delajo legalno. Takoj, ko po večletnih pritiskih predvsem civilne družbe, spremenijo (zaostrijo) zakonodajo pri živilih, se proizvajalci odzovejo.

Takoj najdejo nov obvod, luknjo, prilagoditev ... Hja, nismo samo Balkanci takšni. V bistvu živilski industriji ne sežemo do kolen!

Verjetno ste že slišali, da si večina potrošnikov zavzema za uveljavitev "semaforja" pri označevanju živil. Tako bi že takoj, na prvi pogled, lahko videli, kaj vsebuje živilo. Preveč maščob? Ne, hvala - če se izogibamo maščobam. Preveč sladkorjev? Ne, ne želim tega izdelka. Semaforji, s tremi barvami, bi nam olajšali izbiro. Bi pa živilsko industrijo tudi prisilili, da bi se morala zelo močno prilagoditi. Ali bi kupili izdelek, če bi vse semaforske vrednosti bile rdeče? Hmmm ...

Ampak, živilska industrija mora (od lanskega leta) označevati hranilne vrednosti izdelka. Prej je bilo obvezno samo za prehranska dopolnila. Nekaj preglednosti nam takšno označevanje že nudi. Ampak ... Hja, vedno pride nek "ampak". Novi trik je, da se vrednosti kalorij, maščob, sladkorjev in soli izkazujejo na PORCIJO. Kolikšna je ta porcija, vsak proizvajalec določi sam. 

Zadnjič sem za žurko kupila koruzne tortilje. Seveda me je premamil napil 100 g GRATIS ... Po žurki je v pakiranju ostalo še več kot polovica tortilj, ki sem jih vrgla v smeti - ker niso bile dobre. Kot da bi jedla v rumeno pobarvan, masten stiropor. Tik, preden sem tortilje zabrisala v koš, sem na embalaži zagledala kalorično vrednost. Hmm, 144 kcal za 100 gramov niti ni tako slabo.

Ups, napaka! Ne za 100 g, ampak za PORCIJO, ki je, vsaj Chio tako pravi, 30 gramov. Na žalost nisem stehtala, koliko tortilj je v porciji 30 gramov. Ne veliko. Poješ jih med enim reklamnim blokom. Najbolj perverzno se mi je zdelo pa to, da sem gratis dobila več kot 3 porcije!

To vrečko tortilj bi torej moralo jesti 10 ljudi (tehta 300 gramov), pa še trije bi se lahko pridružili (100 gramov gratis). Sedaj pa si predstavljajte, da pride na žurko 13 ljudi, vi pa pred njih postavite to vrečko in rečete "takšna so priporočila za porcijo, več ne dobite". Čisti nateg.

Realno gledano, z lahkoto poješ 100 gramov takšnih tortilj. Kar pomeni, da iz 144 kcal naenkrat "nastane" 484 kcal. Če tortilje namakaš v omako in zraven piješ pivo ... Pa se čudimo, zakaj je vedno več debelih ljudi. Je kriva tudi živilska industrija, ali smo krivi predvsem sami?

Glutamat je res tako škodljiv

Po tem, ko sem na blogu napisala, da v Šmarjeških Toplicah ne bodo več uporabljali glutamata (glutaminata), sem dobila kar nekaj vprašanj - ali je res tako škodljiv?

Na knjižni polici imam kar nekaj knjig, kjer kritični avtorji obravnavajo dogajanja v nemški živilski industriji, predvsem na področju pripravljene in predpripravljene hrane. Ker vsa ta podjetja delujejo globalno, veljajo vse ugotovitve tudi za nas.

V eni od teh knjig je celo poglavje posvečeno samo glutamatu. Grozljivo, kako škodljiv je. Zanimivo mi je bilo to, da ga v nizkih dozah nujno potrebujemo in da ga najdemo v živilih (v naravni obliki). Seveda pa se pojavi problem, ko ga tudi v stokratnih dozah zaužijemo v obliki prehranskih dodatkov. Samo zato, da nas pošteno nategnejo - dvakrat. Najprej v denarnici, nato pa še zdravstveno. Glutamat namreč omogoča, da v izdelkih uporabijo manj kakovostne surovine, ki so seveda cenejše. Nam zaračunajo polno ceno, kot da bi v konzervi ali vrečki res bilo pol kile mesa in ne samo 60 gramov, bogato začinjenih z glutamatom.

Številne študije, od leta 1960 naprej, so pokazale, kako škodljiv je glutamat za zdravje. Sindrom kitajskih restavracij so poimenovali reakcije na glutamat v hrani. Spekter simptomov je zelo širok, od "enostavnih" (glavobol, žeja, suha usta, vrtoglavica, otrplost v tilniku, tresenje, krči, rdečica na koži, potenje, srbečica, driska, srčna aritmija) do zelo močnih (migrene, neznosne bolečine, depresije), ki ne nastopijo nujno takoj, lahko tudi čez en dan.

Iz kitajskih restavracij se je glutamat razširil v našo hrano in še vedno ga veliko uporabljajo. Letna svetovna proizvodnja je  1,5 milijonov ton (1500000000 kg)! Glutamat povzroča tudi odvisnost (od hrane z glutamatom), zaradi njega se hitreje redimo, dela pa nas tudi bolj neumne - povečan vpliv na nastanek Alzheimerjevo bolezen (in verjetno na druge avtoimunske bolezni) je že dokazan.

Gluten je v vseh teh letih že izgubil nekaj sijaja, kljub enormnim prizadevanjem živilske industrije, da s študijami dokaže neškodljivost čudežnega praška. Zato boste na embalaži našli glutamat pod različnimi imeni:

• glutaminska kislina (E620)
• natrijev glutamat (E621)
• kalijev glutamat (E622)
• kalcijev glutamat (E623)
• magnezijev glutamat (E624)
• amonijev glutamat (E625
• kvasni ekstrakt (izvleček)
• začimba
• fermentirana pšenica
• aroma

Oznako kvasni ekstrakt uporabljajo tudi v ekoloških živilih, zato skrbno berite sestavine, če se želite izogniti glutamatu. Če jeste v restavracijah in menzah, ste pa tako obsojeni na glutamatski "napad".

Eden prvih člankov v naši spletni trgovini Avita je bil o glutamatu. Še vedno je aktualen: Glutaminat – »nepogrešljiv« prehranski dodatek.

Se sprašujete, zakaj je glutamat še vedno dovoljen, če je tako škodljiv? No, kaj mislite, zakaj?

Burek in kino

Ko tole pišem, mi več ne curlja iz nosa zaradi alergijske reakcije. Samo mišice me bolijo, ker sem včeraj bila na treningu. In nekaj vezivnih tkiv, ker sem danes bila na rolfingu. Po dveh urah hoje me namreč začne boleti križ, zato sem morala ukrepati in iti na "centriranje". Z rolfingom namreč vplivamo na dolžino vezivnih tkiv - podaljšamo tiste, ki so prekratke - in tako izboljšamo težišče telesa. Vse skupaj občasno zelo boli, takrat je treba pošteno zastokati, da se maser vezivnega tkiva loti nežneje.

Malo me je zaneslo, nisem niti želela pisati o mojem okostju, ampak o filmu Višja sila, ki sem si ga včeraj ogledala s prijateljicami. Tokrat smo srečanje kluba "Tetke iz Murgel" imele kar v Kinodvor. Po filmu je sledila še poglobljena debata in pregled ostalih tem. Skratka, bilo je zelo, zelo dobro.

Ogled filma toplo priporočam. Kot sem že večkrat napisala, so sodobni moški pravi revčki, ker jih ženske ne potrebujemo (več). Vsaj v prvinskem smislu ne. Ne potrebujemo jih za varnost, za oskrbo s hrano ali v statusne namene. Govorim o ženski v (varnem) zahodnem svetu. Ampak, priznam: nekje na vojnem območju, v Ukrajini, ali Egiptu, bi si še kako želela imeti ob sebi primerno moško zaščito.

Danski film Višja sila je dober po različnih kriterijih. Dobra je sama zgodba, slikovni prikaz (npr. kako so vključili meglo in slabo vreme), igralci, dialogi, dramatika ... Mene so navdušila brutalno odprta vprašanja v njunem prvem prepiru. Čisto v skandinavsko-protestantskem stilu. Ostale tetke so me takoj zabile, da so bili pa zato odgovori zelo neiskreni. Ja, ampak če bi isto zgodbo posneli Španci ali Italijani (s katoliško mentaliteto), bi bil film popolnoma drugačen, sem vztrajala.

Konec filma me je malo zmedel, moram preveriti, ali so ga drugi takoj razumeli. Ena od tetk je povedala, kaj je režiser želel prikazati z zadnjimi kadri, in se kar strinjam. No, mogoče mi je včeraj zvečer alergijska reakcija že upočasnila dotok krvi do možganov in nisem mogla dobro slediti zgodbi. Pred kinom me je namreč pograbila grozna lakota (posledica jutranjega treninga, ker se je močno pospešil metabolizem), imel sem samo 10 minut časa, zato sem šla po burek, v znameniti lokal na Miklošičevi.

Slika je simbolična ...

Če še ne veste, zaradi krize so se morali bureki & co. poceniti. Mislim, da sem nazadnje plačala 2,20 ali celo več. Včeraj je burek stal 2,00 evra. Ampak, bilo je zadnjič, da sem bila pri njih. Zato, ker je burek zanič. V njem je izredno malo mesa, sam zrak in nekaj povprečnega testa. Če se bodo lastniki kdaj čudil, zakaj je propadel njihov lokal, si lahko preberejo mojo razlago: ker ste začeli varčevati pri surovinah in je vaš burek postal podpovprečen.

Saj čisto razumem. Prodajno ceno so morali spustiti, zato so pritisnili na dobavitelja in ta jim je ponudil nižjo ceno, vendar za slabši burek.

Ravno včeraj sem prebrala na nemškem spletu, kako so primerjali normalne izdelke in tiste iz diskontov. Npr. torteline s sirom lahko v isti tovarni proizvaja en dobavitelj, dobavlja pa jih "normalnim" trgovinam in diskontom. Seveda so tortelini s sirom v diskontu (Lidl, Aldi, Peny) dosti cenejši. Ampak, narejeni so iz manj kakovostnih surovin. Ugotovili so, da so dražji tortelini polnjeni s plemenitim sirom, diskontni z navadnim. Pri diskontnem izdelku so uporabili jajca iz valilnic, pri dražjem jajca iz proste reje. Bilo je še nekaj razlik pri moki in dodatkih, vendar sem pozabila kakšne, zato o tem ne morem pisati. A, že vem, cenejša hrana ima praviloma več dodatkov kot so ojačevalci okusa, barvila, konzervansi ...

Ko kupujemo hrano, ne smemo nikoli, ampak res nikoli dvomiti o tem: živilska industrija najprej poskrbi za svoj dobiček, čisto na koncu pa pride naše zdravje. Zato bodo proizvajalci hrane naredili samo tisto, k čemer jih zavezujejo zakoni. In ničesar več. Uporabili bodo vsak trik in izčrpali vsako najmanjšo možnost, da bodo izdelke proizvedli ceneje. Hkrati pa bodo poskrbeli, da bodo izdelki všečni kupcem in jih bodo dobro prodajali.

Pri naslednjem nakupu hrane torej ne bo dileme o kakovosti in ceni: dobili boste točno to, kar boste plačali.

P.S.
Po sobotnem obisku Koloseja mi je postalo jasno, zakaj ta kinokompleks posluje z izgubo. Cel (povprečen) film sem poslušala glasne komentarje, pogovarjanje, riganje, grickanje kokic in ostalih "dobrot", ki so mi po eni uri strašansko smrdele, da o brcanju v naslonjalo stola ne govorim.