Zakisani košarkaši - in navijači

O koristnih učinkih telesne aktivnosti je treba prepričevati samo tiste, ki nič ne migajo. Vsi ostali pa vemo, kako šport ugodno vpliva na telo in psiho.

Seveda pa ni vsaka telesna aktivnost zdrava. Profesionalni športniki si s svojimi intenzivnimi treningi bolj škodujejo, kot koristijo. Tudi zagnani rekreativni športniki niso nič boljši, saj nekritično uporabljajo nedovoljene substance, hormone, beljakovinske praške ... Groza, kaj vse slišim iz njihovih ust.

Glavni problem je tako že prehrana - preveč beljakovin, premalo zelenjave in sadja. Tudi na izvor živil (rekreativni) športniki premalo pazijo in kupujejo najcenejša, namesto najboljša živila.

Danes smo vsi zelo ponosni na naše košarkaše, ki so včeraj premagali špansko reprezentanco. Za slovenskimi košarkaši sta že dve tekmi. Si predstavljate, kako telo zakisa takšno intenzivno tekanje po igrišču?

Nič boljši pa nismo navijači, ko sedimo na kavču in z nervozno ročico segamo v vrečke s sladkarijami ali čipsom, da o alkoholu niti ne govorim.

Vem, da si kaj veliko tekem ne bom ogledala, mi je pa neznansko všeč vzdušje na ljubljanskih ulicah. Navijači različnih narodnosti so že vizualno zanimivi, da o njihovih navadah in obnašanju niti ne govorim. Res lepa popestritev za Ljubljano (in ostala mesta). Vedno pravim, da Slovenci potrebujemo še več mešanja krvi, da nam to koristi in dviga samozavest. Tokrat so tujci prišli k nam in kot vedno jih bomo dobro pogostili.

Kaj menite, ali pivo zakisa telo?

OR

Moj osebni trener Boštjan zelo vestno spremlja napredek pri vadbi. Sestavi mi različne sklope vaj, ki enkrat zahtevajo moč, drugič gibčnost, tretjič hitrost, četrtič vse troje ... Nikoli mi ni dolgčas. Pri vsaki vaji si zapiše, koliko ponovitev sem naredila ali kako težke uteži sem dvigovala.

Če malo pojamram, da je pretežko, se oglasi s "standardnim" stavkom: "Pa saj si zadnjič že imela 12,5 kg!"

Na vse načine mu poskušam dopovedati, da je bilo zadnjič drugače kot danes. V njegovo evidenco vaj mu zato vztrajno pripisujem kratice, kot:

PL - polna luna (ej, vsi vemo, da se ob polni luni v tkivih nabere voda, zato težje telovadimo)

PMS - pri predmenstrualnem sindromu ni potrebno izgubljati besed: sem tečna in ne nujno tudi bolj močna

M - menstruacija, jasno, da ne gre

M2 - že drugi trening z menstruacijo, opusti upanje

PM - po menstruaciji (halo, saj sploh nimam eritrocitov, kaj mi daješ tako težke vaje ...)

NM - napačen modrček (samo moški ne razumejo, da ne morem narediti 50 sklec, če me tišči modrček)

TT - tečen trener (če ima obute oranžne superge je neizprosen)

Kot zelo dober trener se Boštjan za kratice ne zmeni in sledi svojemu programu. Jaz pa mu moram slediti.

Moje sovražnice - uteži (od 5 do 15 kg). Trenerju sem zabrusila, da ne bi delala vaj za moč, če ne bi vedela, da sem estrogenski tip in mi takšna vadba zelo koristi. 

Danes po treningu pa je k vajam on dopisal kratico - OR. Roka mu je pri tem rahlo zatrepetala, imel je zasanjan pogled in blažen nasmešek na obrazu.

"Ej, Boštja, kaj pomeni OR?", sem ga vprašala.

"Osebni rekordi!" ponosno pove.

Danes sem se na treningu, kljub oznakam M2, NM in srednje TT, izredno dobro izkazala in izboljšala več osebnih rekordov. Ha, obvladam!!!

P.S.
Doma sem malo razmislila in ugotovila, da sem naredila veliko bedarijo. Na naslednjih treningih bom zopet poslušala stare litanije: zadnjič si že delala s 15 kg, to si zadnjič naredila z 10 kg in 12 ponovitvami, vse je v glavi, potrudi se ... Oh, kako ga imam rada!

Prvi šolski dan

Nekateri znajo povedati prav lepe zgodbice o svojem prvem šolskem dnevu, pri meni pa zeva spominska luknja. V bloku, kjer sem živela, je bilo vedno veliko otrok (okrog 25), zato sem vedela, kaj me čaka. Verjetno sem šla s starejšo sestro in drugimi "sotrpini" po hribu navzgor v šolo, tam so nas razporedili po razredih in posedli po klopeh. Veliko sošolcev sem poznala iz vrtca, zato zame prvi šolski dan ni bil nič posebnega.

Bolje se spominjam prvega šolskega dne v petem razredu, kjer so se nam pridružili sovrstniki iz podružničnih šol. Ampak, o tem kdaj drugič.

Mama, kdaj bom pa jaz šel v prvi razred?

Pred nekaj minutami sem obupala in si vklopila gretje. Ponoči sem pozabila zapreti nekaj oken in v pisarnah je bilo "sibirsko" hladnih 20,5 stopinj. Vem, pomehkužena sem, ampak nisem več zdržala. Napisati moram članek za naslednjo e-revijo, kar je težko, če po tipkovnici ne morem premikati prstov.

Tudi za mojo nečakinjo Suzano se je danes začelo nekaj novega - pol leta bo študirala ekonomijo na Danskem. Bravo punca, tako se dela. Jo bom prosila, naj mi pošlje nekaj fotografij.