Po Ruthinih stopinjah

Včeraj je minilo tri leta od smrti Ruth Podgornik Reš. Po eni strani je kar srhljivo, kako hitro se navadimo, da nekoga (fizično) ni (več med nami). Ruth nam je zapustila toliko veselja in dobre energije, da bo vedno z nami. Ko me je na projekciji filma o njenem grškem ultramaratonu povabila na radovljiški oder, da bi nekaj povedala, sem bila zelo presenečena. Bilo je čisto v njenem stilu, prišla je tik pred začetkom projekcije, ko sem že sedela na sedežu in mi prišepnila, kaj ima v načrtu.

No, ni bilo čisto v njenem stilu - ker me drugače niti ne bi opozorila ... Saj to pa ja vsakdo zna, kaj (pametnega) povedati pred nekaj sto obiskovalci, je bila Ruth prepričana. To pa res ni težko ...

Prvih nekaj minut projekcije sem seveda tuhtala, kaj naj povem. Pa sem ugotovila, da res ni težko govoriti o Ruth, povedati je treba samo resnico: da je znala navduševati.

Navdušila nas je za buče, rožice in tek. Če ne bi tako prehitro umrla, bi prišle na vrsto še druge teme, sem prepričana.

Ruth me je tudi navdušila za pisanje bloga, od 1.1.2016 pa jo bom kopirala na še enem področju: pisanju knjig. Tako je, takoj po novem letu začnem s pisanjem svoje prve knjige. Komaj čakam!

Na Siol so ravno ob tretji obletnici pripravili zanimiv intervju z Mihom Podgornikom, Ruthinim sinom. Mislim, da ji ni podobna samo papiga, ampak tudi Miha.

"Osvajanje najlažjih poti me ni nikoli zanimalo in se mi ne zdi smiselno. Treba je izkusiti tudi kaj težjega v življenju. Šele takrat se nam stvari, ki so lahko zelo banalne in nepomembne, nam pa se zdijo pomembne, pokažejo v pravi luči."

Danes na TV: kako je Miha, sin Ruth Podgornik Reš, pretekel Špartatlon

Prepričana sem, da bo dokumentarec zelo zanimiv, zato komaj čakam, da si ga ogledam!

Kdaj: 11.3.15 ob 20.30

Kje: RTV Slo 2

V filmu spremljamo Miha Podgornika, ki je v spomin svoji tragično preminuli mami Ruth Podgornik Reš pretekel Špartatlon (246 kilometrov dolgo pot od Aten do Šparte). Film je na nek način nadaljevanje zapisa Ruth 246,8, hkrati pa nova zgodba in poklon vsem, ki so premagali eno najzahtevnejših tekaških preizkušenj na svetu.

Krog govori o tem, da prave stvari življenja ne umrejo s smrtjo. Krog je zgodba o spominu, pogumu in izpolnitvi obljube. Govori o Mihi in Pii Podgornik, otrocih tragično preminule Ruth Podgornik Reš, ki se podajata po materinih tekaških sledeh. Najprej izpolnita obljubo in skupaj pretečeta ulični maraton v Amsterdamu, nato pa se Miha loti še zahtevnejšega podviga, slovitega grškega Špartatlona, ki so mu kos samo najbolje pripravljeni tekači.

Snemalna ekipa je Miho spremljala od priprav v okolici rodnih Mošenj do njegovega spopada z zahtevnimi hribi Peleponeza. Tu se Miha sooči z istimi upi in bolečinami kot pred nekaj leti njegova pokojna mama, katere duh ga spremlja na vsakem koraku. A s trmo in vztrajnostjo, kljub težavam s prebavo, na kilometrih, ko glava in misli ne sledijo več nogam, nadaljuje in končno sklene krog: zaključi zgodbo, polno spominov, z zavedanjem, da smrt ni konec, temveč ponovni začetek.

Jesensko-zimske zasaditve v Murglah

Danes sem izvedela, da so vrtnarijo Reš kupili drugi vrtnarji, vendar samo za vzgojo sadik. Sem kar malo žalostna, sedaj se je dokončno zaključilo Ruthino obdobje.

Letos sem pri zasaditvah naredila zelo veliko napako, za katero bi me Ruth povlekla za ušesa. Vedno je govorila, da moramo v zemljo dodati tudi počasi topno gnojilo - če so dnevi manj vroči in zalivamo redkeje, dobivajo rožice hrano ravno preko počasi topnega gnojila. In kakšno je bilo letošnje poletje??? Koliko smo zalivali???

Konec julija so bile rožice majhne, neugledne, izčrpane ... Šele konec avgusta sem ugotovila, kaj je narobe. Ampak, takrat je bilo že prepozno. Zato letošnjih zasaditev niti nisem veliko fotografirala.

Ko je prišla jesen, se dolgo nisem lotila zasaditve jesensko-zimskih loncev Kar čakala sem, in čakala ... Na srečo so konec oktobra prišli vrtnarji, ki so pred hišo odstranili javorje, in mi dali zagon. Pred več kot petimi leti sem izbrala napačno sorto javorjev, ki so želeli zrasti 3,5 metra. Kar je za majhno zemljišče pred hišo občutno preveč. Ni se jih dalo rešiti, zato so končali na kompostu. Posadila sem tri, zato jim je bilo že zelo tesno. Ja, takšne napake delam. A vi pa ne?

Čez zimo bom razmišljala, kaj bom posadila na njihovo mesto. Seveda bom upoštevala smernice iz feng shuija, tako kot vedno.

Pred hišo, tam kjer imajo naši poslovni prostori "obraz", sem posadila takšne kombinacije:

Moj dragi nečak mi je iz obrežja reke Mure prinesel te lepe kamne. Ker mora biti gredica posajena v elementu zemlja, je kamnov natanko 8 - to je število, ki predstavlja ta element. 

Vidite prazno gredico, čisto na koncu hiše? Čaka na zasaditev ... Moram priznati, da mi je celotna podoba zelo všeč, še posebej prenovljen podest. 

Uf, to je bilo debate okrog te zasaditve. Na koncu je zmagal moj predlog, s tem, da sem travo malo postrigla, da stoji pokončno. Zelo elegantna kombinacija - in zelo mi je všeč.

Pred vhodom moram vedno upoštevati lisičjo barvo vrat in rastline v desnem loncu prilagoditi njim.

Tudi psička Daša meni, da je tale kombinacija zelo lepa!

Ruth v spomin - po brezjanski Poti miru

Ker nimam posajene še niti ene sezonske rožice, sem se včeraj končno odpravila v vrtnarijo v Podvinu (Vrtni center Vrtko). Nameravala sem kupiti samo zemljo, pa so me seveda premamile "euro marjetice" - Euryops athanasiae, ki sem si jih zamislila v letošnjih zasaditvah.

Nato sem se odpeljala na Brezje, saj sem končno želela prehoditi Pot miru, ki jo je Ruth tako oboževala. Pot vodi mimo pokopališča, zato sem obiskala tudi Ruthin grob. Mislim, da je eden najbolj izvirnih grobov v Sloveniji, nisem pa prepričana, ali bi bil Ruth všeč. Mogoče pa, ne vem.

Čudovit dan je bil, topel, pa še vedno dovolj svež za hojo med travniki in pogledom na hribe

Hoste pred vhodom na brezjansko pokopališče. Jih je posadila Ruth?

Grob naše drage prijateljice - pogrešamo te, veš!

V gozdu, na Poti miru, nisem veliko fotografirala, ampak raje uživala v žuborenju potoka in petju ptic. Pritegnili pa so me tile luknjasti listi. Še dobro, da kaj takšnega ne najdem na svojem vrtu ...

Samo 5 metrov visok je slap Peračica, vendar barvno izredno zanimiv.

Še bom prišla v ta konec, saj obstaja veliko različic te poti. S smerokazi so Gorenjci zelo "šparal", zato sem bila srečna, da sem pot končala v Brezjah, kot sem nameravala, in ne kje drugje. 

Kako praznuje Ruth

Moja draga prijateljica Ruth Podgornik Reš bi danes imela rojstni dan. Vedno nas je znala navdihniti za nove ideje in to na simpatičen in duhovit način. Zelo jo pogrešam.

Navdihnila me je tudi za pisanje bloga. Seveda so njeni prstki dosti bolj pridno pritiskali na tipkovnico. Bila je neverjetno angažirana in hitra. Poleg tega, da je znala dobro pisati, da o njenih fotografijah ne govorim.

Ogledala sem si statistiko na njenem blogu: obiskalo ga je skoraj 3,5 milijona bralcev. V letu 2012 je objavila 427 prispevkov - jaz pa 152.

Danes je "tam zgoraj" naredila presno tortico (npr. borovnice in kokos) in posebno bogat zeleni smuti, poln kopriv in ostalih, meni nagravžnih sestavin. Naj se tudi sveti Peter malo kremži ... Sem namreč 100% prepričana, da je vse svoje nebeške "sostanovalce" že okužila z bučami, rožicami, zdravo prehrano, tekom, branjem ... in romantičnim gledanjem zvezd. Ruth, imam prav, a ne?

Alešev blog za roželjubce

Roželjubci, takoj prenehajte delati, kar pač počnete, in si oglejte nov blog Aleša Pesana "Med cvetočimi peprogami". Ja, to je tisti Aleš iz Celja, ki nam je pred nekaj meseci zaupal, da razmišlja o pisanju bloga. V svoji prvi objavi je takole opisal svoje motive:

Dragi ljubitelji rožic!

Trajalo je kar nekaj časa, preden je nastal tale zapis. Zakaj sem se odločil, da delim z Vami svoje izkušnje o rožicah? Po izobrazbi nisem vrtnar, a moje druženje z rožami traja že kar dobra tri desetletja, tam nekje od sredine osnovne šole. Še leto nazaj nisem čutil nobene posebne potrebe po tem, da bi pisal blog o rožah. A...? Lanski konec decembra je kot strela z jasnega udarila novica o usodnem snežnem plazu. Nam vsem draga Ruth je za vedno ostala v belem objemu gora. Težko, težko gredo na list tele besede. Življenje je res nepredvidljivo.

Usoda je zarisala velikansko praznino med ljubitelje rožic. Kaj vse nas je Ruth naučila, kaj vse je delila z nami... Dan za dnem smo se veselil njenih objav. Zelo pogrešam Ruth, vse klepete o rožicah, zasaditvah, druženja na predavanjih in nenazadnje potikanj po Nemčiji in Holandiji, ko smo bili na lovu za rastlinskimi novostmi.

Aleš Pegan, avtor novega bloga za roželjubce

Letošnje leto je drugačno, čudno, kot da bi izgubili orientacijo, v zraku visi neka praznina. Včasih se mi zdi, da še rože ne rastejo, kot so včasih. Tako smo preživeli eno najbolj vročih poletij, v moji glavi pa se je vedno bolj porajala zamisel o pisanju bloga. Nekaj me je vseskozi gnalo naprej, nek notranji glas me je vedno bolj nagovarjal, naj pišem.

Ruth je bila del nas in bo z nami živela naprej. Njena genialnost in veličina bosta ostali nepremagljivi in nenadomestljivi. Mogoče bo kakšna moja objava zapolnila drobceni delček praznine, ki ostaja za njo.
Vesel bom, če se boste podali z mano med cvetoče preproge rož. Veselil se bom vseh vaših komentarjev, vprašanj, še bolj pa  fotografij vaših rožic. Vem, da tudi Vaše domove odevajo slapovi cvetja.

------------

Alešu želim lepe in zdrave rožice, predvsem pa veliko užitkov pri fotografiranju in pisanju bloga. Tudi sama sem letos opazila, da je na vrtu drugače, da so celo rožice začutile, kako pogrešamo Ruth. Alešev blog nam lahko zapolni to praznino. Ste opazili, da bo na svojem blogu objavil tudi vaše fotografije? Hitro poglejte v arhiv in mu pošljite vaše najboljše letošnje zasaditve.

Murgelske sezonske rožice se predstavljajo

Tako, pa se je začelo! Težave s komarji, namreč. Kljub komarnikom, se je včeraj enemu uspelo izmuzniti v stanovanje. In to kakšnemu! Bil je tako vztrajen, kot najboljši ljubimec - in to do pol dveh zjutraj. Takrat sva končala najino "ljubezensko" razmerje: on je slavno umrl, jaz pa sem osamljena šla v posteljo.

Ob malo višjih temperaturah bodo komarji ponoreli in letos jih bo res veliko, saj imajo dovolj vode za razmnoževanje.

Moje rožice pa so prvo noč preživele brez zaščite. Joj, s kakšnimi težavami se ukvarjam na začetku junija ...

Tako, tukaj so fotografije letošnjih zasaditev. Pri nekaterih kombinacijah sem negotova - kako dobrodošla bi bila Ruthina potrditev. Poskusila sem vnesti čim več elementa ognja (rdeča barva), vendar je bilo težko. Ruth je vedno trdila, da v kombinacijah potrebujemo belo barvo za osvežitev in kontrast. Prav moje kombinacije so dokaz, da to še kako drži.

Vse najboljše, Ruth!

Ruth bi danes praznovala petdeseti rojstni dan. S prijateljico S. sva se že v nedeljo odpravili na Brezje, kjer je Ruth pokopana. Ko sem doma razmišljala, kako bi se Ruth lotila obiska mojega groba, sem dokaj hitro ugotovila: s seboj bi vzela neko zelo inovativno kreacijo (za rojstni dan mi je npr. prinesla šopek iz zelenjave, ker sem prepovedala darila - "Saj to ni darilo, to je zelenjava!") in fotoaparat.

Midve s S. sva bili zelo klasični, saj sva s sabo vzeli svečo in vrtnici. Fotoaparata nisem pozabila in tako je nastala tale fotozgodba, čisto v Ruthinem stilu:

 Presenetila me je majhnost brezjanskega pokopališča. Grobovi, pokriti s snegom, in topli sončni žarki, so delovali zelo spokojno.

Prijateljico S. in mene je Ruth navdušila za tek in rožice. O, kako te pogrešamo!

Polno kreativnih predmetov je položenih na grob, zato je že sedaj nekaj posebnega. 

Pletena košara s svečo bi bila Ruth všeč, samo nekaj zelenja še manjka, bi rekla.

Ruth lahko z vseh strani gleda na svoje priljubljene gore, tudi na Triglav. Prav lepo mesto si je izbrala za zadnji počitek.

Mislila sem, da bom na grobu točila slonje solze, pa ni bilo nič. Zato pa jih sedaj, ko tole pišem. Ruth sigurno sedi na kakšnem nebeškem oblačku in se čudi nad količino solz na zemlji. Rekla bi nam: "Saj sočustvujem z vami, tudi jaz sem v življenju veliko prejokala, vendar je čas za slovo in nov začetek!"

Šport: Ruth na Trans Slovenija

Ko to pišem, Ruth Podgornik Reš ravno teče zadnje kilometre na drugi etapi ultra maratona Trans Slovenija.

Točno vem, kako težko ji je, saj sem bila včeraj njena spremljevalka na prvi etapi od Rogaške Slatine do Kostanjevice na Krki. Upam, da ji je danes malo manj vroče, včeraj so bili zadnji kilometri na razbeljenem asfaltu peklensko naporni.

Ampak, brez skrbi, po pol ure počitka je že kot srnica skakljala po sobi in izgledala presenetljivo spočita. No, Raje je na blogu omenil, da je ponoči slabo spala in zjutraj dobila krče.

Ojoj, Raje omenja, da je danes zelo soparno! In zopet ne more jesti, kar se je zgodilo tudi včeraj. Jaz sem jo ves čas silila, da pije vsaj vodo in druge pijače. Ruth je takoj opazila, da sem ji prinesla prečiščeno vodo iz reverznoosmozne naprave in bila ji je zelo všeč. Imela sem 10 litrov, od tega sem 1,5 litra spila jaz, pol litra sem dala nemškemu tekmovalcu, liter je Ruth uporabila za hlajenje, ostalo pa spila - torej 7 litrov!

Takoj po tekmi me je poslala na recepcijo sprosit banjico za nožne bazične kopeli, danes pa "zahteva" že kopalno kad, piše Raje. Super, Ruth, tako se boš lahko dobro razkisala in nabrala moči za naslednje tri etape.

Še nekaj fotografij:
(po pravici povedano, bila sem preveč zaposlena, da bi lahko fotografirala)

Enemu od tekačev se je pridružil vaški pes in ga spremljal nekaj kilometrov. 

Ja, to je Ruth, vedno dobro razpoložena in optimistična. Mislim, da sem sliko naredila na 50. kilometru ...

Tako je izgledalo v mojem avtomobilu proti koncu tekme - flaše z vodo prazne, ostalo je veliko "suhe" hrane in sadja.

Pomlad: Juhuhu, pomlad je tu!

Pisala mi je Helena K., bivša urednica priloge Deloindom, ki mi je omogočila, da sem lahko v treh letih napisala preko 60 člankov o feng shuiju in zdravem načinu življenja. V tem času sem se veliko naučila o pisanju člankov, najbolj všeč pa mi je bilo to, da me urednica ni omejevala s prostorom. Tako so se včasih člankih raztezali čez 5 strani, ker so bili vmes še oglasi in slike ... Ah,kje so tisti časi!

Gospa Helena me je povprašala, kaj je z mesečnimi novicami (juhuhu, vsaj eden je opazil, da smo marčevske izspustili), zato sem ji za lažje čakanje poslala povezavo na blog. In čakala na komentar.

Baje mi beseda kar dobro teče, moram pa paziti na tipične napake, ki vam jih seveda ne bom izdala.

Ko tole pišem, se v našem atrijskem vrtu marsikaj dogaja. Vrabci so pri sosedih odkrili dodaten vir hrane (Murgelski ptiči so zelo lepo rejeni, saj jih pozimi vsi hranimo), kos se je odločil za osvežilno kopel (v kotu vrta ima vedno skledo s prečiščeno in energizirano vodo, da se lahko okopa in odžeja), kosovka v drugem kotu prebavlja črve in se z mislimi že pripravlja na gradnjo gnezda. Čebele so odkrile cvetove skimije, grlice pa mislijo samo na seks (vsaj samček).

Tudi mene je zagrabila spomladanska mrzlica, zato sem jutri z Ruth Podgornik Reš dogovorjena za svetovanje o zasaditvi rožic. Ste že kupili njeno najnovejšo knjigo, kjer sta objavljeni dve "moji" fotografiji? Letos bo, kot še vedno nihče ne verjame, zasaditev špartanska. Kako je bilo lani, si oglejte v spletnem albumu, tokrat z julijsko podobo rožic.