Detoks in bilanca silvestrskega dopusta

Se je že začelo: mediji nas preplavljajo z nasveti o razstrupljanju (detoksu). Pričakovano, seveda, saj ni skoraj nikogar, ki med prazniki ne bi jedel preveč oz. drugače kot po navadi. Slabe novice se bolje prodajajo kot dobre, zato v člankih ne boste našli pohval v stilu "O, kako lepo, da ste takoj po novem letu zopet začeli jesti zdravo. Tista dva kilogramčka, ki ste ju pridobili, bosta izginila sama od sebe do konca meseca. Nič ne skrbite, uživajte življenje."

Sem pa se spomnila prve resne oddaje o razstrupljanju, ki so jo pred leti predvajali na kanalu A. Prikazali so skupino Britancev, ki je bila na postu, nekje v Španiji. Tako so s sitom lovili kakec in analizirali vsebino. Govorili so o postu s sokovi in kolonski hidroterapiji ter komentirali spremljevalne simptome, ki nastanejo pri razstrupljevanju. Besedo detox je takrat prvič slišala večina Slovencev, sedaj pa nam je postala tako domača kot regrat in cviček.

Tudi jaz sem prvi delovni dan (po devetih dopustniških dneh!!!) začela z detoksom: odjavila sem se od prejemanja novic kar od treh vodilnih nemških strokovnjakov s področja zdravja in osebne rasti.

V zadnjem času so postali tako agresivni, tako penetrantni, tako ... ah, saj ne vem, kako bi povedala, ampak postali so mi tečni. Seveda se pri vsaki odjavi vprašam, kako naši naročniki na e-revijo razmišljajo o naših vsebinah. Hahahaha, to, da jih pošiljamo prepogosto, sigurno ne, ker jih enkrat do dvakrat na mesec.

Z zunanjo sodelavko Katjo skrbiva za res kakovostne članke, ker si mislim, da so naši bralci podobni meni in ne želijo brati nekih na pamet prevedenih člankov brez dodane vrednosti. Imamo tudi novo zunanjo sodelavko Jasno, ki nas je takoj vidno razbremenila in bo prevzela tudi ustvarjanje e-novic.

No, jaz nisem na detoksu, čeprav sem med prazniki pojedla več sladkarij kot običajno. Ker imam mladega in aktivnega psa, ki potrebuje veliko gibanja, smo se vsak dan dopusta potepali. Sedem dni smo preživeli v planinah v bližini Beljaka in raziskovali okolico. Ne, snega ni bilo ... (vsi me to sprašujejo, čeprav je močno snežilo v severni Koroški).

Pogled iz našega apartmaja in v enem tednu mi ni uspelo narediti nobene lepše fotografije. Je pa bil vsak dan drugačen pogled na dolino - fantastično. 

Naredila sem bilanco, kje vse smo bili. Če bi bilo vreme bolj prijazno, bi naredili še več kilometrov, tako pa smo izvedli te ture:

1. Po obali jezera Afritz (5,7 km) - prijeten sprehod ob nabrežju jezera, samo ena stran jezera močno tangira regionalno cesto (hrup, smrad), zato nismo šli okrog jezera, ampak v obe smeri po eni strani.

2. Arriach, polovica označene poti po gorskih kmetijah (5,5 km) - celotna pot je dolga 12 km, mi pa smo bili že malo pozni in na Silvestrovo nismo želeli hoditi po temi. Okrepčali smo se z doma narejenimi kremšnitami v najboljši restavraciji v vasi. Zanimivo: Arriach je trdno v rokah protestantov (zanimiva zgodovina, preberite kaj več).

3. Pot grajskih gospodov v bližine razvalin gradu Landskron (3,7 km) - prijetna, nezahtevna pot, ki jo lahko povežemo z ogledom razvalin (pozimi je grad zaprt), Opičje gore (Affenberg - sem že bila tukaj, vendar je pozimi to raziskovalno središče zaprto, saj opice seksajo) in kopanjem v Osojskem jezeru (brr, pozimi premrzlo).

4. Pohod od Heiligengeist do Almgasthof Hundsmarhof (malo boljša planinska koča, ki je vedno polna in ima ljubljanske cene). Pohod ni nič posebnega, je kratek, vendar je ravno tisti dan zelo pihalo in smo bili zadovoljni s prehojenimi 5,6 km. Ker v koči, po pol urnem čakanju, nismo mogli niti naročiti, smo odšli. Jedli smo v restavraciji Jedermann in bili navdušeni nad hrano. Pozor, kuhinja dela do 15. ure in nadaljuje zvečer.

V soboto smo želeli v okolici Faackersee narediti še eno turo, dolgo 7 km, vendar je bilo vreme preveč neprijazno. Midva s psičkom Luiem sva to nadoknadila v nedeljo, ko sva se več kot tri ure potepala po Ljubljani in sigurno naredila 7 km.

Skupna bilanca: 34 km. Tukaj nisem štela mini izletov okrog apartmaja, ki prinesejo še najmanj 4 kilometre.

Mogoče se komu ta številka ne zdi visoka, jaz pa sem zelo zadovoljna, saj so to bili zdravi, prijetni in zanimivi kilometri.

Okrog Faaker See, pri opicah in na gradu

Na seznam avstrijskih jezer, ki sem jih obiskala, lahko dodam novo: Faaker See oziroma Baško jezero. Pri krajih raje uporabljam imena, kot jih uporabljajo domačini, ker me neznansko jezi, ko Nemci ali Avstrijci govorijo o Laibachu in ne o Ljubljani.

Faaker See je majhno ledeniško jezero, leži na več kot 500 metrih in je globoko 30 metrov. Če ga primerjam z Weissensee (Belo jezero) in Klopeiner See (Klopinjsko jezero), mi je najmanj všeč. Še manj mi je všeč Ossiacher See (Osojsko jezero).

Zakaj? Zato, ker nima obalne sprehajalne poti.

Mimo mojega apartmaja je potekala kratka sprehajalna pot, vsa ostala obala pa je v zasebni lastnini in nedostopna. Meni pač veliko pomeni, da se sprehodim ali odkolesarim okrog jezera in uživam v različnih pogledih. Glede tega je Klopinjsko jezero glavni favorit, pa še voda se ogreje do 28 stopinj.

Program za podaljšani vikend na Baškem jezeru je bil:

1. V petek: sprehod ob Faaker See in večerja v gostilni Tschebull (izbira "po nosu").

2. V soboto ogled beljaške tržnice (in nakup živil), nato kosilo na European Street Food Festival in za zaključek dneva obiska "največjega koroškega nakupovalnega centra" Atrio (ker je bil napovedan dež).

3. Ogled Gradu Landskron, opičje gore Affenberg Landskron, kosilo v restavraciji Educare (priporočilo lastnika v apartmaju) in ogled gradu Burgarena Finkenstein.

Povzetek:

Tržnica je simpatično majhna in res zelo kmečka. Nakupila sem štiri ržene hlebce iz krušne peči. Obožujem ta kruh. Nakupovalni center Atrio me ni navdušil, vse to imamo tudi v Ljubljani.

Največje razočaranje je bil European Street Food Festival. Slaba hrana in visoke cene. Edina pozitivna stran tega kulinaričnega razočaranja je ta, da bom sedaj bolj znala ceniti ponudbo na slovenskih prireditvah kot je Odprta kuhinja in Pivo & Burger Fest.

Vse ostale točke programa pa toplo priporočam. Cel vikend je bil bolj oblačen, celo deževen, vendar me to ni oviralo pri ogledih. Celo nasprotno: ker mi ni bilo vroče in ker ni bilo gneče, je bilo vse skupaj zelo nestresno.

Še nekaj fotografij sem izbrala:

Sonca ni bilo, ampak tudi takšni pogledi skozi okno niso slabi, če si na toplem

Okrog jezera je kar nekaj javnih kopališč, drugače pa je obala jezera v zasebni lasti

Več sonca je bilo v nedeljo. Takšno lino za obrambo in preverjanje obiskovalec so imeli pri vhodu v grad Landskorn. Na gradu je "boljša" restavracija, bistro in sokolski center.

Ta pogled me tako spominja na dolino do Ljubljane proti Gorenjski - kot če bi na levem hribčku bila Šmarna gora. Še kdo dobi podobne asociacije?

Z gradu Landskron se vidi tudi Ossiacher See (Osojsko jezero), ki sem ga enkrat samo na hitro obvozila. 

Brez skrbi, ta sokol ni bolan, ampak pravkar skopan. Pri vratih si je skrbno čistil perje in se pripravlja na nastop (predvidevam ...).

Malo sem oklevala, ali si naj grem ogledat japonske makaki opice na Opičjo goro (Affenber, nekaj minut peš od gradu Landskron). Ko pa sem na internetu videla nekaj slik makaki opic, sem se navdušila. Po plačilu vstopnine, s katero se financira ta zasebni raziskovalni center, so nam razložili osnovna varnostna pravila. Najpomembnejše: opic ne glej dolgo v oči.

Potem smo naleteli na ta prizor: opice so pobirale ostanke zajtrka. Dvakrat na dan jim po celem področju razdelijo 170 kg hrane (sadje, oreške, kosmiče). Seveda se najprej najedo najvišji po rangu, nižjim pripadajo ostanki - ki pa jih je še vedno dovolj, zato nobena opica ni podhranjena.

Opice so dobre plezalke, spijo na vrhu drevesa, 30 metrov od tal. S svojih kompaktnim fotoaparatom sem jih le s težavo lovila, ko so se premikale.

Opice se parijo samo enkrat letno in to pozimi, največ novembra in decembra, ko je park tudi zaprt. Samice imajo 12 različnih samcev (v povprečju), ki jih same izberejo. Po 2 - 3 dneh samca zamenja ... Mladički imajo tako do naslednje zime čas, da zrastejo in se okrepijo.

Seveda smo vsi medleli ob mladičkih, ker so takoooo sladki in igrivi.

Da opicam ne bi bilo dolgčas, so jim postavili "aparat", ki izpljune celo jabolko - ampak samo, če pravilno vrtiš ročice in vlečeš vitle. Naša vodnica je povedala, da še nobenemu samcu ni uspelo do konca izpeljati naloge, čeprav se trudijo že 1,5 leta. Ta samica je mojstrica, ki si je priigrala kar dve jabolki.

Opice imajo dovolj prostora, da se lahko umaknejo, če jim obiskovalci gredo na živce. Še posebej samčki, ki so v puberteti (od 4,5 do 8 leta starosti) so radi na obrobju. 

Makaki opice so znane po tem, da dobro plavajo (400 metrov) in potapljajo (2 metra v globino). Ta dan jim ni bilo do plavanja - premrzlo ...

"Je v torbi ostalo še kaj jabolk?"

Osebna nega ...

Tik pred izhodom je sledila še ena kontrola, ali so res vsi koščki odšli iz torbe. 

Burgarena Finkenstein je odličen primer, kako znajo nekateri (= Avstrijci) ruševino izkoristiti v komercialne namene. Celo poletje so na gradu koncerti z odličnimi izvajalci. Lani je tam igral tudi Sašo Avsenik.

Vse platoje so izkoristili za postavitev stolov in klopi.

Še zadnji pogled na Faaker See, potem pa domov.