četrtek, 13. avgust 2015

Včasih je začetek boljši kot konec

Se spomnite članka Katera hosta boste? V njem sem objavila aktualno fotografijo z našega vrta, na kateri sta dve hosti: ena rase v loncu, druga v zemlji. Sadiki sem kupila istočasno.


Fotografija iz julija 2015

Danes sem v arhivu našla sliko, kjer sta hosti stari leto in pol. Večja in lepša je tista, ki rase v loncu.


Fotografija iz septembra 2012

Nauk zgodbe:

1. Včasih je začetek boljši kot konec.

2. Za lastnino je potrebno skrbeti (hosta v loncu je čez 3 leta slabše rasla zato, ker je nisem dovolj gnojila).

3. Vsi potrebujemo dodatne vitamine in minerale.

torek, 11. avgust 2015

Intervju: Matere ne morejo vzgajati sinov

Dr. Andrej Perko, učenec dr. Ruglja, je v intervjuju za Ono povedal nekaj pametnih misli - objavljam samo odlomke, celoten intervju je objavljen tukaj:

Človek bere osebne zgodbe v vaši knjigi in se mu milo stori ob njihovem trpljenju. Želel bi si, da bi ti ljudje končno dobili uteho, a potem naletijo na vas in spet morajo trdo delati. 

(Smeh.) Večina ljudi ne želi ozdravitve, temveč lajšanje stisk. Pričakujejo, da bo to zanje naredil terapevt. Nekdo drug torej, ne oni sami. Eh, tukaj je pa problem! Kot sta pravila tako Castaneda kot dr. Rugelj: Ne moreš narediti borcev iz ljudi, ki to niso. Uspe le tistim, ki imajo v sebi moč.

Kruta naravna selekcija.

Kruta... Tako je življenje. Povsod, kamor koli se ozrete. Kaj bi idealizirali! Od vsakega posameznika je odvisno, ali mu bo uspelo ali ne. Seveda tudi od terapevta, a predvsem mora človek sam napraviti ogromno.

Zakaj klasična psihoterapija ni dovolj?

Nedvomno pripomore k uvidom, a ne vpliva na način življenja. Človeka očisti, ta marsikaj spozna, a naprej živi, kot je živel. Problem pa je ravno v načinu življenja, ne v stiski! Stiska je »le« posledica napačnih odločitev in načina življenja kot takega. Le če človek živi zdravo, je fit, tudi strog do samega sebe, si lahko cilje postavlja više in dlje in jih nato tudi doseže. Drugače pač ne. Bistvo težav je – to je govoril že dr. Rugelj, pa ga niso razumeli – v lenobi človeka.

Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.

Kaj pa vem, no. (Smeh.)

Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne. 

To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.


"Mati, ne bom kave ( ... eee ...graha)! Želim palačinke."

Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.

Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!

Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.

ponedeljek, 10. avgust 2015

Trave v vsak vrt!

Si lahko predstavljate, da so nekdaj obstajali vrtovi brez okrasnih trav? Da so sadili sezonske rožice brez okrasnih trav? Na srečo je avantgardna vrtnarka Ruth takrat, ko sem se sama začela ukvarjati z rožicami, v zasaditve že vključevala trave.

Letos jih imam kar nekaj, predvsem penissetum travice se dobro držijo v tej vročini. Trave v zasaditve dodajo eleganco, atraktivnost, dinamiko, pa še zelo hvaležne so, marsikaj prenesejo. Zato je vrt brez trav kot X brez Y (sami vstavite ustrezne besede).








V feng shuiju trave spadajo v element les. Vendar nas je mojster Chan (moj učitelj feng shuija) opozoril, da je treba trave obravnavati tudi glede na obliko. Torej bi trave, ki imajo okroglo obliko, lahko spadale v element kovina. Ali tiste z zelo koničastimi listi in cvetovi v element ogenj. Sama imam s takšnim razvrščanjem velike težave, ker so trave zame zelo značilne predstavnice elementa les: pokončne, pa vendar prilagodljive.

Od človeških lastnosti pa v element les spadajo te:

"Ljudje z elementom les v kitajskem horoskopu imajo sposobnost spreminjanja, menjavanja, uveljavljanja, pogosto gredo preko svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti, so pogumni, odločni, častihlepni, optimistični in prepričani, da bodo na poti premagali vse ovire. Hitro se odločajo, jasno vidijo stvari, so praktični in ustvarjalni, prilagodijo se določeni situaciji, dokler jim je dovoljeno, da rastejo in se razvijajo.

V neuravnoteženih situacijah so lahko nepotrpežljivi in netolerantni, depresivni, čustveno zakrneli, strahopetni, bojijo se začeti, ukazovalni, jezavi, kričijo in nadirajo, se asocialno obnašajo, so sebični, lahko pa tudi oblastni v ljubezenskem odnosu." (Vir: www.fengshui-akademija.si)