Kjer se prepirata dva

Če vsaj malo spremljate politiko, potem veste, kakšno mineštro si je skuhala vladajoča koalicija - neužitno. Vsak od partnerjev je dodal svoje začimbe, kot mu je ustrezalo. Glavni kuhar ni pazil na potek kuhanja, na dodatke, različne kuharje ... zato je nastala gosta, smrdeča čorba.

Ko takole od daleč spremljam dogajanja, se sprašujem, kako je lahko do tega prišlo. Se res ne znajo pogovarjati? Je res, da Cerar pred podpisom sporazuma ni obvestil koalicijskih partnerjev o vsebini? Zakaj ne? Kaj je pričakoval?

V politiki se ne dogaja samo to, kar zvemo preko medijev, ampak se dogajajo tudi zakulisne igre. Mogoče Erjavec in Židan igrata svojo igro, ampak v tem trenutku ju podpiram. Erjavec, s svojim suhim humorjem in že (rahlo) izraženimi ambicijami za mandatarski položaj, je povedal točno to, kar že vsi vemo: FIDES je izglasoval predvsem zvišanje plač tistim, ki že sedaj veliko zaslužijo.

Iz SD pa tudi opozarjajo, da se bodo vsi drugi zdravstveni delavci, ki tudi ogromno delajo in imajo zelo nizke plače, obrisali pod nosom. Ker denarja za vse ni.

Oziroma ga je dovolj, samo "prerazporediti" ga je treba, smo slišali v oddaji Tarča.

Na takšna politična dogajanja poskušam gledati tudi s stališča feng shuija, saj me takšen način malo ohladi. Poudarek je na malo. Če bi imela možnost, bi Kuštrina, Štruklja, Cerarja, Erjavca, Kolar Celarčevo, Koprivnikarja in še koga, poslala na samoten otok. Da se oni malo ohladijo.

No, trenutno bi bilo potrebno spakirati samo dva: Erjavca in Cerarja, ki se kot dva kozoroga tolčeta z verbalnimi rogovi.

Pa sem se danes vprašala: Kdo bo zmagal? Kdo bo poraženec, je itak jasno - mi, davkoplačevalci.

Oba sta, po kitajskem horoskopu, kovina yang. Večkrat sem že omenila, da smo letos v močnem kovinskem letu, ko vlada opica. Ta energija podpira oba politika, predvsem njuna ega. Ko govorita pred kamerami in si pošiljata sporočila, ki si jih očitno ne moreta na (koalicijskem) sestanku, me spominjata na vodilnega opičjega samca, ki se tolče po mišičastih prsih in sporoča: jaz sem tukaj šef, jaz sem najmočnejši, jaz sem jaz.

Namesto kitajskih horoskopov sem za analizo, kdo od samcev je (energijsko) močnejši, uporabila heksagrame iz imperialnega feng shuija. 

Kaj sem ugotovila:

- Če bi se Erjavec in Cerar potrudila, bi lahko dobro sodelovala, saj se njuni števili v števcu povežeta v vsoto 10.
- Erjavec občuti (ni nujno, da je res!), da Cerar na njega izvaja pritisk.
- Cerar je energijsko sicer močnejši, vendar pasiven, kar Erjavca izredno moti, saj je on aktiven. To je, po moje, glavni razlog za njun konflikt.

Nič si ne upam napovedati, kaj se bo zgodilo, ker je preveč neznank. Ampak, predsednik vlade je premalo aktiven, kar počasi moti vse, ne samo koalicijske partnerje. 

Kdaj reči ne?

Mojim normalnim bakterijam in virusom so se včeraj pridružile še črevesne. Danes je že bolje, se pa počutim izčrpano. Zaradi vročine in bolečin sem seveda morala veliko počivati. Vmes sem razmišljala o različnih temah - kar je ena izmed velikih prednosti, ko zboliš ...

Včeraj sem nekje na spletu zasledila, da "če se je celo Cerar razjezil, potem mora biti situacija z begunci res slaba". Vem, na tole zaspano nedeljo, ko smo na srečo spali eno uro dlje, zopet omenjam begunce. Med kuhanjem čaja sem namreč razmišljala, kdaj je dovolj. Da je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih moraš sprejeti, da nekaj prenehaš delati.

Podjetniki dobro poznamo takšne odločitve - kdaj ukiniti nek izdelek ali storitev, kdaj preseliti proizvodnjo, kdaj koga odpustiti, kdaj zamenjati dobavitelja ... Velikokrat je "oditi/opustiti" dosti težje, kot "začeti".

Tudi v politiki se je težko odločiti, kdaj udariti po mizi, in kdaj nadaljevati z diplomacijo. Če bi NATO prej bombardiral Beograd - bi se vojna prej končala? Ali bi morali nekaj bomb odvreči tudi nad Zagreb? Seveda je, poleg časa, kdaj se takšen napad zgodi, pomembno tudi kdo ga izvede. In kako. Je moral NATO zato, ker so predolg čakali z odločitvijo o "vmešavanju" v vojno dveh suverenih držav, bombardirati Beograd? Bi bil, če bi to izvedli dve leti prej, na nekem manj naseljenem ozemlju, učinek slab?

Zakaj tole pišem? Želim se navezati na trenutno situacijo z begunci. Drzna hipoteza: bi politiki, če bi bili mejni prehodi v bližini Ljubljane, reagirali drugače, bolj odločno, bi sprejemali drugačne odločitve? Mislim, da si vsi mi, ki nismo v Brežicah ali Rigoncah, ne morem predstavljati, v kakšnih razmerah ljudje tam živijo. Zato bomo vsi z velikih interesom spremljali, kako se bo "razjezil" Miro Cerar.

V zasebnem življenju imamo podobne dileme: kdaj reči tisti dokončni "ne". Ne, ne boš me več zatiral, poniževal, oviral, pretepal ... Tisti, ki smo se ločili, vemo, da je točno določeni trenutek, ko se zaveš, da je partnerske zveze konec. Pri poslovnih odločitvah se lahko poigraš s številkami, ki ti povedo, da je konec. V partnerski zvezi, ko gre za čustva, navezanost, lojalnost, pa je težje. Kdaj oditi?

Na spletu sem našla zgodbe (ameriških) moških, ki so se v točno določenem momentu zavedali, da je njihovega zakona konec:

1. "Ko sem se s prijateljem pogovarjal pri zajtrku in je o svoji ženi govoril v superlativih - kako ga podpira. Moja žena je delala ravno nasprotno, z mano je ravnala nespoštljivo, bila je nezainteresirana in zaničevala me je."

2. "Ko sem za BMW ustvarjal film o njihovih avtomobilih, so mi posodili popolnoma nov športni kabrio. Z njim sem se hitro vozil po alpskih cestah in užival kot že dolgo ne: glasna glasba, odprta streha, prižgano gretje. Srečen sem, sem si mislil. Potem pa me je prešinilo: če bi bila moja žena z mano, bi takoj zahtevala, da naj vozim počasneje, da naj dvignem streho, utišam glasbo."

3. "Trenutek razodetja je prišel, ko mi je žena rekla, da je OK, če se bom srečeval z drugimi, sem znorel. Ona me bo pa čakala, da pridem nazaj."

4. "Po dveh letih partnerske terapije, ko sem obupano iskal orodje, da popravim svoj zakon, mi je postalo jasno, da se prepirava vedno o istih stvareh. Ugotovil sem, da je smisel terapija v tem, da najdem pogum in zapustim zastrupljeno zvezo."

5. "Gledali smo ognjemet za praznik 4. julija. Z ženo vsa se prepirala o tem, koliko hot dogov lahko poje najin sin. To je pravica vsakega Američana, da na ta praznik poje toliko hot dogov kot želi, sem se šalil. Ne veš, kaj je notri, kako je nezdrav, poln nitritov, ki povzročajo raka, je odgovorila žena. Saj je samo hot dog, je bil moj odgovor. Ko sva nemo opazovala ognjemet in sem videl eksplozije raket, sem si mislil, da je pravkar eksplodiral tudi najin zakon."

Podobne zgodbe poznamo tudi mi, a ne? Samo priznamo si jih ne. Ampak, to je že druga tema, namreč o strahu.