Ljubljana - moje najljubše veganske restavracije

Čeprav nisem veganka, z veseljem pojem kaj brezmesnega. Zaradi alergij (na mleko, jajca, gobe) so veganske restavracije pogosto najbolj "varna" izbira.

Zelo sem vesela, da smo v Ljubljani dobili nekaj novih, zelo dobrih veganskih restavracij. Moja definicija "dobrega" je:

1. Uporaba sezonskih, lokalnih, po možnosti ekoloških surovin.
2. Obroki niso pretežno sestavljeni iz ogljikovih hidratov.
3. Raznovrstna, sezonska ponudba.
4. Kulinarična dodana vrednost (da skuhajo bolje kot jaz doma, da so jedi okusne, dobro začinjene, izvirno pripravljene - tehnologija).

Na žalost kar nekaj veganskih restavracij ne izpolnjuje vseh mojih kriterijev. Ja, želim, da so izpolnjeni VSI. Na primer, Loving Hut, Zaživ vegan, Ajdovo Zrno, Organic Garden, Govinda ... padejo predvsem pri kriteriju 2 in 4.

Nisem še obiskala vseh ljubljanskih veganskih restavracij, vendar so trenutno na mojem seznamu tri, ki jih zelo rada obiščem:

Bazilika bistro (na ostalih treh lokacijah še nisem jedla, ker mi je Bistro na Prešernovi najbližje).

Bazilika sicer ni 100% veganska restavracija, vendar se na njihovem jedilniku vsak dan najde kaj veganskega. Zelo mi je všeč sam koncept (sezonsko, lahkotno kuhanje) in raznolikost jedi na dnevno spreminjajočem se jedilniku.

Barbarela arkade

Preden sem jih sama obiskala, sem o njih slišala same pohvale. Moram potrditi: njihov veganski burger je najboljši! Tudi druge jedi so odlične. V vročih dneh sem odkrila njihovo ledeno kavo (z veganskim sladoledom in smetano) ... mljask.

Taman Organic

Ta bistro se kulinarično še razvija. Pozitivno je to, da je njihov kuhar zelo odprt za predloge in kritike - sem osebno preverila (haha). To je kuhar, ki za hrano živi, ki o njej razmišlja in jo čuti. No, vsaj takšen je bil moj vtis. So pa njihove jedi zelo raznovrstne, sezonske in kulinarično izvirne. Komaj čakam na nadaljevanje zgodbe.

Zadnjič smo šle s kolegicami tja na kosilo in tukaj so slike:

Če si boste prvič ogledovali jedilnike veganskih restavracij, se vam bo zdela ponudba skromna. Mogoče vas bo celo strah, da bo hrane premalo, da boste odšli lačni. Ne skrbite, za "preprosto" juho ali solato na jedilniku se, po navadi, skriva bogastvo okusov.

Meni v Baziliki zadostuje samo juha, če nisem preveč lačna. Če pa sem, si v solatnem baru vzamem solato in zapolnim želodček. Tudi v Barbareli je tako, da si naročim samo eno jed in nato še eno, če sem zelo lačna. Veganske restavracije nas naučijo uživati hrano z vsemi čuti.

Marelični srbski nateg

Ta ohladitev mi je prav všeč! Ni mi bilo treba zaliti rožic, lahko sem si obula dolge hlače in jopo. Tudi v kuhinji mi ni bilo treba taktizirati, kaj naj skuham, da ne bo prevroče.

V torek sem bila v mestu in bila presenečena nad turisti. Pa ne nad količimo, ampak nad raznolikostjo narodov, ki nas obiskujejo. Treba se je samo postaviti na eno od ulic v Stari Ljubljani in preplavijo te različne narodnosti. Lepo, da ne rečem svetovljansko. Tako je, Ljubljana postaja svetovljanska. Vi se kar smejte!

Nisem imela časa opazovati obnašanja turistov, čeprav je to strašansko zabavna reč in vam jo toplo priporočam. Usedite se na eno od številnih teras, si naročite pijačo in opazujte dogajanje pred sabo. Veliko boljše kot vsaka žajfnica na TV. Garantirano.

Mudilo se mi je na tržnico, saj sem si zaželela borovnic. Kupila sem ameriške, hkrati pa oprezala še za marelicami. Hmm, od kje so te, domače? Ne, tem se že na daleč vidi, da so jih pobrali nezrele. Nikakor, prodajalec mi ni všeč ... Sploh ne dišijo po marelicah!


Ko sem se že želela odpraviti domov, me je ustavila iztegnjena roka, v njej pa marelica. "Poskusite, gospa!"

Dobro, sem ugotovila. Kaj? Marelice iz Srbije? Hmm ... No dobro, lepe so, zrele, velike, dajte mi dve kili.

Doma sem ugotovila, da so vse marelice poškodovane (od toče). Prodajalec, jugovič stare šole, me je "nategnil" tako, kot so robo nekdaj prodajali (na tržnici): spredaj so razstavljeni lepi izdelki, da ti pa slabe od zadaj. Moram priznati, da takšne tehnike prodaje že dolgo nisem zasledila, ker si je prodajalci na tržnici enostavno ne morejo privoščiti. Zato, ker kmalu ne bi imeli komu prodajati.

Njemu je čisto vseeno, saj mora prodati samo kakšno tono ali dve marelic iz Srbije. Potem bo pa šel.

Marelice so, kljub poškodbam, dobre. Danes smo si v službi naredile smuti iz manga, marelic, limone, borovnic in zelenega čaja. Mljask!

Kolaž slik iz telefona

Se vidi, da so VSI dopustu! Nihče ne bere in ne piše blogov. A veste, da obstajajo ljudje, ki gredo za tri tedne na dopust? V enem kosu ... Zame nekaj nepredstavljivega, ampak verjetno je 21 dni brezdelja zelo zanimivo.

Tokrat objavljam fotografije, ki sem jih naredila s telefonom. Bilo je nekaj prav zanimivih situacij, pa sem izvlekla telefon in naredila te fotografije:

Oni dan so me v restavraciji Harfa (na Viču) presenetili z vegansko tortico. Vau! Ne samo, da je bila lepa, tudi dobra je bila. Še več, šef Boštjan!

Prejšnji teden sem za tri dni pobegnila h Klopinjskemu jezeru. Bilo je božansko, voda je imela 29 stopinj, zato sem lahko dolgo plavala. Kako sem se spočila!!! Slika je nastala na jutranjem izletu okrog jezera (mislim, da znese malo več kot 4 km). 

Moje prevozno sredstvo - kolo s tremi prestavami, ampak podarjenemu (brezplačnemu) konju ne glej v zobe ... Naslednji dan so me bolele nekatere mišice, ker je del proge okrog jezera treba prepeljati po konkretnem klancu.

Doživela sem dve popoldanski nevihti. Prišli sta v 10 minutah, zato se je bilo treba hitro pobrati s plaže. Zadnji dan sem eno uro vedrila kar v veganski restavraciji Loving Hut. Saj mi ni bilo hudo, imajo dobro hrano in pijačo.

Pogled na teraso Lovin Huta - kako lepo je biti na suhem ter ob kavici in sladici opazovati divjanje narave. Kasneje sem šla na sprehod in videla, da se temperatura vode v jezeru ni ohladila niti za eno stopinjo.

V petek zvečer v Stari Ljubljani. Čakala sem na prijateljico, da si izmenjava najnovejše novice. Turistov in domačinov je bilo zmerno veliko, temperature pa prijetne.

Danes na kavici v eni od kavarn v centru Ljubljane. Popolnoma drugačna situacija, bili smo v dolgih hlačah in z jaknami, tako se je ohladilo. Ampak sem uživala v temperaturni spremembi, številni turisti pa verjetno tudi.

Vrt kavarne obvladujejo vrabci. Kako pametni in organizirani so! Takoj, ko gost samo nakaže, da bo zapustil mizo, priletijo vrabci in jo z izredno naglico "počistijo". Najprej so na vrsti ostanki slaščic, nori pa so tudi na sladkor, kot sem presenečena ugotovila. Jaz sem jim lahko ponudila samo kokos (jedli so s prsta), pa niso bili preveč zadovoljni, kljub prepričevanju o koristnosti omega 3 maščobnih kislin za njihovo zdravje ...  

Fotografiranje na ljubljanskem mostu

V soboto sem bila na delavnici Ulične fotografije z Juretom Kravanjo. Bilo je super, lepo vreme, majhna skupina, veliko znanja in zanimivih nalog ...

Uganete na katerem mostu smo bili?

Naš "strogi" učitelj Jure Kravanja - vsi tisti, ki Jureta osebno poznajo, se bodo nasmihali ob pridevniku strogi ...

Fotolov po zimski Ljubljani

V soboto sem se s fotoaparatom odpravila po Ljubljani. Zanimivo mi je bilo mesto, v katerem živim od študentskih časov, raziskovati na takšen način. Drugače ga vidim s kolesa, iz avtobusa ali avtomobila, skoraj vedno se mi mudi ... Na fotoaparatu je bil teleobjektiv, zato sem se lahko zelo približala detajlom, hkrati pa sem bila omejena z ozkim kotom zajema slike.

Začela sem pri parlamentu, se odpeljala na nebotičnik ter preko tržnice in stare Ljubljane zaključila sprehod. V fotografski šoli smo dobili nalogo, da naj iščemo motive na temo "paralele". Nisem imela nobenih novih idej, naredila sem nekaj standardnih posnetkov na to temo.

Metelkova - dve podobi ene ulice

Končno sem izbrala nekaj fotografij s fotografske delavnice o ulični fotografiji, ki sem jo obiskala oktobra letos. Mentor Jure Kravanja nas je odpeljal na Metelkovo. Najprej smo se z zakonitostmi fotografiranja arhitekture spoznavali v "lepem" delu Metelkove, kjer so muzeji. Ja, tudi v Ljubljani imamo muzejsko četrt, če še niste vedeli.

V drugem delu, ko nas je že pošteno zeblo, pa smo šli v umetniški del Metelkove, ki je izredno težaven za fotografiranje, ker je preveč poln in pisan.

Če koga zanima: na Metelkovi (kulturni center KULT3000 - nasproti kavarne v Slovenskem etnografskem muzeju) pravkar poteka razstava Jureta Kravanje, kako je on skozi objektiv videl ta prostor. Ko boste videli njegove fotografije, vam bo jasno, zakaj ima mojstrski naziv (jaz pa ne).

No, naj v svoj zagovor povem, da je Jure Metelkovo obiskal večkrat, predvsem poleti. Odločil se je za uporabo širokokotnega objektiva, zato so motivi na njegovih fotografijah predstavljeni drugače, boljše, zanimivejše.

 

Zelenjava in muzej? Že večkrat videno (v tujini), vendar je bilo tam rastlinje v dosti boljšem stanju. A res ne zmoremo neke ideje speljati do konca kot je treba? Je nekaj kolov in bolne bučke dovolj za slovensko obliko "umetnosti"?

Z malo razmišljanja in pridnosti bi v soboto dopoldne izginile tudi takšne "inštalacije"

V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja je izredno prijetno vzdušje in dobila sem domači sok iz črnega grozdja. Vredno obiska!

 

Naš mentor nas je vzpodbujal, da naj iščemo refleksije - v njegovih fotografijah so pogosto prisotne

 

Opoldne smo odšli na "drugo stran" Metelkove, ki je z estetskega vidika grda, vsaj meni. Problem je prevelika nasičenost in umazanija.

 

V tem delu je tako smrdelo po urinu, da sem fotografirala hitro in s čim manj dihanja. Na srečo smo hitro odšli na novo lokacijo - železniško postajo.

 

 

Upam, da se bo muzejska ploščad priljubila tudi Slovencem, da ne bomo samo v tujih mestih obiskovali muzejev, na domače pa pozabili.



Flamenko v Ljubljani

Bila je zadnja avgustovska sobota in prijatelj D. me je povabil v slovensko-rusko družbo, da si bomo skupaj ogledali plese flamenka. O flamenku ne vem prav veliko, samo to, da je ples, ki zanesljivo krepi samozavest in izboljšuje samopodobo. Ne verjamete? Oglejte si fotografije, pa boste razumeli!

Gledalcev je bilo kar nekaj, sonce je ob 11. uri že močno pripekalo, zato je bilo fotografiranje kar težavno. S sabo sem vzela malega Nikona, ki je počasnejši. Hej, res nisem vedela, da se bodo gospe tako hitro vrtele! Namig: ko fotografiramo hitre zadeve (ples, šport), jih moramo tudi dobro poznati, da lahko predvidimo situacije. Dober in hiter objektiv pa je tako najpomembnejši, še posebej, če fotografiramo v športnih dvoranah.

Gospo v modri obleki sem takole lovila v objektiv:

Zaman, nisem je ostro dobila z obrazom proti meni.

Plesalke so najprej plesale v skupini, potem pa solo. Kako so se zabavale in uživale, pravi festival ženskosti (bi zanesljivo rekel Šimleša).

Še ena skupinska:

Potem pa so zaplesale v dvoje (rdeča zadeva v dekolteju je pahljača):

Čas je bil za okrepčilo. Med različnimi tapasi sem izbrala ocvrte olive. Olive so izkoščičili in jih napolnili z mesom, potem pa spanirali in ocvrli. Kako je to dobro! V ozadju je polenta s pekočo špansko klobasico.

Na koncu pa še veliki finale z različnimi plesnimi kombinacijami. Midva s fotoaparatom sva bila že utrujena od tekanja za hitrimi motivi.

Kaj naj rečem? Bila je zanimiva izkušnja, naslednjič se bom preizkusila s fotografiranjem športa, samo primerne žrtve moram najti. Vsi so tako sramežljivi in se ne želijo slikati ...