Skoraj na vrhu Svete Katarine

Po sedmih letih je bil čas za nakup novega kompaktnega fotoaparata (trotlčka), ki ga uporabljam predvsem pri feng shui svetovanjih. Tehnologija se je v tem času zelo spremenila, na boljše, seveda. Odločitev o nakupu ni bila lahka, na koncu sem se odločila za Sony Cyber-shot, predvsem zaradi svetlobno močnega objektiva, ki mi bo prav prišel v temnih proizvodnih halah in novogradnjah.

Na poti na Sveto Katarino sem fotoaparat prvič preizkusila. Ima toliko gumbov in nastavitev, da se bom morala resno lotiti branja navodil. Zaenkrat "obvladam" samo zeleno avtomatiko.

Fotoaparat me je navdušil, tudi hiter je, pogrešala sem samo večjo kontrolo - kam naj ostri, kakšna naj bo zaslonka ... Aparat vse to omogoča, samo poglobiti se moram v njegovo delovanje. Vseeno se trotlčki ne morejo primerjati z zrcalno-refleksnimi fotoaparati; ti so še vedno pravo orodje za resno fotografiranje.

Še to: na pot smo se odpravili prepozno, zato nismo prišli čisto do vrha. Ne, ni bilo krivo pogosto ustavljanje in škljocanje s fotoaparatom ...

Izhodišče izleta

Pot je dobro označena, zelo dobro prehodna in razgibana

Ob poti je veliko ciklam, ki božansko opojno dišijo

Kot vedno še dokaz, da sem bila tam - senčni selfi.

Pogled s parkirišča pri Slavkovem domu

Daša z lačnimi očmi preverja, ali sem naročila tudi nekaj za njen želodček. Ja, sem.

Na izletu v italijanskem Gradežu

Skoraj bi pozabila objaviti fotografije z nedeljskega izleta v Gradež. Moj popotniški nos me je odpeljal tja in ni se zmotil. Mestece me je presenetilo in hkrati navdušilo. Takoj v pristanišču so me pritegnili številni barvno zelo močni detajli. Sama plaža in sprehajališče je bilo (barvno) dolgočasno.

Gradež/Grado nudi za vsakogar nekaj: sprehod ob peščeni obali, po sprehajališču, ki je tlakovano s kamnito oblogo,  trgovine, igrala, veliko zanimivih restavracij. Moj kulinarični nos me je pripeljal do Ristorante Pizzeria Alla Pace da Marco, na P. Duca E'Aosta 20 - izredno prijazna postrežba, pridelujejo tudi svojo zelenjavo in imajo zelo dobro belo hišno vino. Sem bom zagotovo še prišla.

Neverjetno! Si predstavljate, da si me je nekdo dovolil fotografirati? Kaj pa zasebnost???

Izlet sem zaključila pri Devinskem gradu, ki sem si ga tokrat ogledala samo od zunaj, saj je že bil zaprt. Ampak, se bom vrnila, sker je zelo zanimiv.

Nedeljski lov za soncem

S prijateljico sva se v nedeljo iz meglene in oblačne Ljubljane odpravile na fotolov - za soncem. Glede na vremensko napoved je bil najin cilj jasen: obala. Na mojo pobudo sva se odpravili po pešpoti od Portoroža do Pirana in našli dovolj lepih motivov. Uživajte ... in se naužijte sonca, ker ga bo v naslednjih dneh bolj malo, stresa pa veliko.

Za kosilo sva sedeli na terasi in se greli na soncu kot dve mački, potem pa že v mraku in s polno luno končali v Portorožu, ki naju je presenetil z lepo okrasitvijo. V parku pred hotelom Kempinski so stojnice, kjer ponujajo izvirne primorske jedi in ne smrdi po čevapčičih - kot v Ljubljani. Vse skupaj je majhno in intimno, zato je vredno obiska. Kupila sem jabolčni zavitek, ki so ga polili z pomarančami aromatiziranim olivnim oljem. Božansko!