Midve s S. sva bili zelo klasični, saj sva s sabo vzeli svečo in vrtnici. Fotoaparata nisem pozabila in tako je nastala tale fotozgodba, čisto v Ruthinem stilu:
Presenetila me je majhnost brezjanskega pokopališča. Grobovi, pokriti s snegom, in topli sončni žarki, so delovali zelo spokojno.
Prijateljico S. in mene je Ruth navdušila za tek in rožice. O, kako te pogrešamo!
Polno kreativnih predmetov je položenih na grob, zato je že sedaj nekaj posebnega.
Pletena košara s svečo bi bila Ruth všeč, samo nekaj zelenja še manjka, bi rekla.
Ruth lahko z vseh strani gleda na svoje priljubljene gore, tudi na Triglav. Prav lepo mesto si je izbrala za zadnji počitek.
Mislila sem, da bom na grobu točila slonje solze, pa ni bilo nič. Zato pa jih sedaj, ko tole pišem. Ruth sigurno sedi na kakšnem nebeškem oblačku in se čudi nad količino solz na zemlji. Rekla bi nam: "Saj sočustvujem z vami, tudi jaz sem v življenju veliko prejokala, vendar je čas za slovo in nov začetek!"