Vikend v Sevnici in okolici

Če že slavna Sevničanka Melania ne pride v domači kraj, jo moram jaz nadomeščati. Od kar sem zadnjič bila v Sevnici, ni nič novega, razen, da se je povečal obisk sevniškega gradu. Od domačinov sem izvedela, da tast in tašča Donalda Trumpa prodajata svojo hišo v Sevnici. Popolnoma ju razumem. Si predstavljate, da bi prišla domov zalivat rože in pokosit travo, pa bi ju ugrabili, ker bi imela s sabo samo 12 varnostnikov? Kakšen škandal bi se zgodil. Kakšna blamaža za Slovenijo!

Zato je res bolje, da hišo prodata in ostaneta poleg svojega slavnega zeta. Bela hiša se ne more primerjati s hišo v Sevnici, tudi, če je blizu vrtnarije ...

Načrt za soboto v Sevnici je bil:
- obisk vrta Rifnik (www.rifnik.si), kjer so imeli dan odprtih vrat;
- ogled Arheološkega parka Rifnik;
- ogled Slivniškega jezera;
- kosilo v domači gostilni;
- nazaj v Sevnico;
- peka bananinega kruha;
- pozno popoldansko kolesarjenje od reki Savi.

Realizirala sem vse, razen ogleda Arheološkega parka Rifnik, ker je začelo deževati. Tudi Slivniško jezero sem videla samo od daleč, v dežju. Kosilo je bilo super (spodaj boste izvedeli, zakaj), bananin kruh božanski, kolesarjenje ob Savi odlično. Priporočam.

Seveda sem ogled sevniškega gradu izpustila, to je za turiste. (hehehe)

Dan odprtih vrat v vrtu Rifnik:

Na poti do Slivniškega jezera - v dežju: 

Med iskanjem domače gostilne je nehalo deževati:

Pa sva jo našla! Že zunaj mi je bilo jasno, da gostilna, ki ima tako lepe rožice, ne more slabo kuhati. Ta korelacija se je kmalu potrdila v praksi ...

Na poti proti Sevnici (čez Planino): 

Del ceste je makedamski, vendar vseeno priporočam pot, ker pelje skozi zanimive kraje. V Sevnici pa nisva šla na tortico Melania, ampak sva spekla bananin kruh. Mljask, mljask, kako je bil dober! Recept bom objavila kmalu.

Na Rifnik, na sonce

V nedeljo sem si zaželela sonca. V takšnih trenutkih se zahvalim vsem bogovom za internet in informacije, ki jih najdemo tam. Vremenska napoved je bila jasna: sonce bo na SV. Že dolgo me je mikal Rifnik, pa še sama ne vem, zakaj. Tako sva se z Dašo opremile za vse mogoče vremenske razmere in se odpeljale soncu nasproti.

Na Rifnik vodi več poti, vse pa imajo eno značilnost: so zelo strme. Z Dašo sva se odločili za srednjo pot in avto pustili približno 20 minut pod vrhom. Počasi sva se, mimo kmetij, prebijali na vrh. Kot velikokrat v Sloveniji, je pot bolj slabo označena. Ko sva prišli do ogabne brunarice z informacijami (ogabne zato, ker ne paše v tisto okolje), je bilo označb konec. No, bile so označbe in sicer "Privatna lastnina!", "Prepovedan prehod!" in "Pozor, hud pes!". Hmmm .... Da hud pes res obstaja, sva kmalu izvedeli, na srečo je bil pripet. 

Zato sva odšli v drugo smer in upali, da lahko po levem pobočju prideva na vrh Rifnika. In res, po navodilih prijaznega gospoda, ki nama dovolil celo prehod čez njegov vinograd, sva se kmalu znašli na pravi poti - to je tista, po kateri bi hodili, če bi se na Rifnik povzpeli od gradu. 

Kmalu sva bili na vrhu in se prepustili raziskovanju. Izlet toplo priporočam, še posebej vzpon po južni strani je prijeten in nezahteven.

Na poti domov sva se ustavili še pri Žovneškem jezeru in si od daleč ogledali grad Žovnek. Hmmm, grad mi ni bil všeč, zelo klavstrofobično deluje. Jezero je trenutno brez vode in zelo žalostno zgleda, pa tudi sprehajalnih poti okrog jezera nisem videla. Sem pa si zelo dobro predstavljala, kaj bi npr. Škoti ali Irci naredili iz takšnega območja: v jezero bi naselili pošast, na grad strahove in zaračunali 22 EUR za ogled. Selfi z obema atrakcijama bi že bil vračunan ...

Tukaj so še fotografije z Rifnika:

V dolini še meglice ...

... zgoraj pa sonce.

Cela pobočja so polna praproti; moje srčece je kar zaigralo od veselja.

Pogled na grad Rifnik

V tej koči je kratka predstavitev izkopanin.

Takšen lep nakit so našli pri izkopavanjih, pa tudi številne druge predmete, ki so razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Celje.

Pogled z Rifnika na sever.

Ostanki nekdanjih stavb - gledale so proti jugu in s tem izkoriščale naravno toploto (pozimi).

Najboljši alarm, ki ga je mogoče imeti - kako so se goske razburjale, ko sva šli mimo njih!

Še zadnji pogled v dolino, pa domov.