Na Brezjah pri Ruth

Po ogledu dokumentarca Krog, kjer sem jokala ob posnetkih Ruth in po obisku kulinarične delavnice pri Ruthini sestri Mateji, sem se spomnila, da že dolgo nisem bila na Brezju. Povprašala sem svojega vodiča, če bi šel z mano, pa sva šla.

Tokrat je bila moja naloga, da vozim in vodim. Pri vožnji sem se dobro odrezala zaradi navigacije, na (vsaj zame) slabo označeni Brezjanski poti miru pa sem se samo dvakrat izgubila. Ampak, našla sem tako slap Peračica, kot brezjansko cerkev, kjer sem pustila avto. Uf, težko je biti vodja ...

Ruthin grob je prava paša za oči. Mislim, da tako velikega groba še nisem videla. Urejen je čisto v njenem stilu, polnem jasne in skrite simbolike. Lepo!

Ruth v spomin - po brezjanski Poti miru

Ker nimam posajene še niti ene sezonske rožice, sem se včeraj končno odpravila v vrtnarijo v Podvinu (Vrtni center Vrtko). Nameravala sem kupiti samo zemljo, pa so me seveda premamile "euro marjetice" - Euryops athanasiae, ki sem si jih zamislila v letošnjih zasaditvah.

Nato sem se odpeljala na Brezje, saj sem končno želela prehoditi Pot miru, ki jo je Ruth tako oboževala. Pot vodi mimo pokopališča, zato sem obiskala tudi Ruthin grob. Mislim, da je eden najbolj izvirnih grobov v Sloveniji, nisem pa prepričana, ali bi bil Ruth všeč. Mogoče pa, ne vem.

Čudovit dan je bil, topel, pa še vedno dovolj svež za hojo med travniki in pogledom na hribe

Hoste pred vhodom na brezjansko pokopališče. Jih je posadila Ruth?

Grob naše drage prijateljice - pogrešamo te, veš!

V gozdu, na Poti miru, nisem veliko fotografirala, ampak raje uživala v žuborenju potoka in petju ptic. Pritegnili pa so me tile luknjasti listi. Še dobro, da kaj takšnega ne najdem na svojem vrtu ...

Samo 5 metrov visok je slap Peračica, vendar barvno izredno zanimiv.

Še bom prišla v ta konec, saj obstaja veliko različic te poti. S smerokazi so Gorenjci zelo "šparal", zato sem bila srečna, da sem pot končala v Brezjah, kot sem nameravala, in ne kje drugje. 

Vse najboljše, Ruth!

Ruth bi danes praznovala petdeseti rojstni dan. S prijateljico S. sva se že v nedeljo odpravili na Brezje, kjer je Ruth pokopana. Ko sem doma razmišljala, kako bi se Ruth lotila obiska mojega groba, sem dokaj hitro ugotovila: s seboj bi vzela neko zelo inovativno kreacijo (za rojstni dan mi je npr. prinesla šopek iz zelenjave, ker sem prepovedala darila - "Saj to ni darilo, to je zelenjava!") in fotoaparat.

Midve s S. sva bili zelo klasični, saj sva s sabo vzeli svečo in vrtnici. Fotoaparata nisem pozabila in tako je nastala tale fotozgodba, čisto v Ruthinem stilu:

 Presenetila me je majhnost brezjanskega pokopališča. Grobovi, pokriti s snegom, in topli sončni žarki, so delovali zelo spokojno.

Prijateljico S. in mene je Ruth navdušila za tek in rožice. O, kako te pogrešamo!

Polno kreativnih predmetov je položenih na grob, zato je že sedaj nekaj posebnega. 

Pletena košara s svečo bi bila Ruth všeč, samo nekaj zelenja še manjka, bi rekla.

Ruth lahko z vseh strani gleda na svoje priljubljene gore, tudi na Triglav. Prav lepo mesto si je izbrala za zadnji počitek.

Mislila sem, da bom na grobu točila slonje solze, pa ni bilo nič. Zato pa jih sedaj, ko tole pišem. Ruth sigurno sedi na kakšnem nebeškem oblačku in se čudi nad količino solz na zemlji. Rekla bi nam: "Saj sočustvujem z vami, tudi jaz sem v življenju veliko prejokala, vendar je čas za slovo in nov začetek!"