Na http://www.24ur.com/ sem našla izjave slavnih o seksu. Moje najljubše so:
Pamela Anderson: ''Vedno mislim, da te obleke naredijo debelega, zato sem raje gola.''
Clark Gable: ''Hudiča, če bi skočil na vsako damo, na katero bi lahko skočil, ne bi imel nič časa za ribarjenje.''
Honore de Balzac: ''Večina mož me spominja na orangutana, ki skuša igrati violino.''
Joan Rivers: ''Za svoje osiromašeno spolno življenje krivim svojo mater. Vse, kar mi je povedala, je, da gre moški na vrh, ženska pa spodaj. Tri leta sva z možem spala na pogradu.''
George Bernard Shaw: ''Zakaj bi upoštevali nasvete glede spolnosti od papeža? Kar koli ve o seksu, tega ne bi smel vedeti.''
Robin Williams: ''Problem je, da je bog dal moškemu možgane, penis in ravno toliko krvi, da je zmanjka za oba organa hkrati.''
Victor Hugo: ''Bog je ustvaril flirt takoj, ko je ustvaril norca.''
Sharon Stone: ''Ženska morda lahko zaigra orgazem, ampak moški lahko zaigrajo celo razmerje.''
Marlene Dietrich: ''V Ameriki je seks obsesija, drugje po svetu je dejstvo."
Sophia Loren: ''Seksapil je 50 odstotkov tistega, kar imaš in 50 odstotkov tistega, kar ljudje mislijo, da imaš.''
Billy Crystal: ''Ženske potrebujejo razlog, da seksajo. Moški potrebujejo samo prostor.''
torek, 21. junij 2011
ponedeljek, 20. junij 2011
Delo: Generacija Y v šoli
Po vsem povedanem nas mora vse zelo zanimati, kako bomo vzgajali generaciji Y in Z. Ipsiloni imajo težave s koncentracijo po 15 minutah, kaj bo šele z Z - bodo potrebovali odmor po petih minutah?
Dobri učitelji so se že prilagodili, slabšim je treba povedati, da naj spremenijo način dela.
V Mladini sem prebrala odličen intervju z Jeretom Aleksejem (star je 18 let). Objavljam nekaj odlomkov:
"Si morda prebral knjigo Marka Bauerleina The Dumbest Generation?
To bo najbrž nekaj takega kot Pobebljena generacija? Nekaj, kar se norčuje iz neumnih Američanov?
Ne, iz neumne ameriške mladine. In sploh ne gre za norčevanje, temveč avtor s pričevanji in statistikami naslika srhljivo sliko, na podlagi katere je dal knjigi podnaslov Ne zaupaj nikomur pod 30. Kombinacija permisivne vzgoje in digitalnega buma naj bi mladostnikom omogočila totalno obsedenost s svojim družabnim življenjem. V času, ki je bil tradicionalno rezerviran za zorenje v vsaj nominalno zrele državljane in racionalne potrošnike, so mladi danes neke vrste prostovoljni sužnji 24-urne multimedijske platforme, ki jo zanimata samo trač in neskončno samoreferenciranje. Včerajšnji kriteriji za polpismenost so današnji kriteriji za pismenost. Večina rezultatov uradnih testov naj bi kazala, da je tvoja generacija najbrž prva, ki je objektivno bolj butasta od generacije svojih staršev ...
Dobro, to je ena teorija. Druga teorija pa je, da je ta generacija postala žrtev tehnološkega zastarevanja šole. Kolikor naj bi bili mladostniki že nesposobni, so očitno zelo sposobni za obvladovanje te svoje 24-urne digitalne platforme. Našli bodo vsak filmček, pa če je še tako obskuren, odlični so pri tvorjenju socialnih mrež, pa če so še tako virtualne ... A jih šola preprosto ne zna več motivirati. Če nekdo cele dneve igra izjemno kompleksne računalniške simulacije, v katerih ima tako rekoč vlogo Boga - kako naj potem privoli v vlogo pasivnega sprejemalca neke ne nujno najbolj bistvene snovi, ki jo pred tablo podaja neki ne nujno najbolj bister učitelj? Veste, za dijaka je pravzaprav strašno neprijetno, ko postane bolj tehnološko razvit od šolskega sistema.
Vem, vem.
Obstaja pa še tretja teorija, ki pravi, da so zastareli sami kriteriji za to, kdo je pameten/izobražen in kdo ne. Mladi so si pač samo izoblikovali neke povsem svoje standarde, ki dajejo prednost funkcionalnosti pred simbolično pomembnostjo. Poglejmo današnji svet. Je danes pomembno, ali imaš doktorat ali diplomo? Ne, to je čedalje manj pomembno, saj smo doživeli divjo inflacijo ne toliko znanja kot akademskih nazivov. In v takšnem okolju so lahko digitalna socialna omrežja izjemno koristna reč. Ne le da so glavna metoda za širjenje tvojih idej, temveč so tudi glavna metoda za kultivacijo zvez in poznanstev. Ki so, kot vemo, v naši družbi alfa in omega uspeha. Seveda je res, da ostanki prejšnje, arhaične družbe mlade vidijo kot neke bedake, ki ne vejo niti tega, kdo je bil Bill Clinton - ampak ti mladi so na neki način idealno prilagojeni družbi, kakršno so dobili.
Okej, veliko resnice je v tem. Ampak glej: eno je to, da je še čisto vsaka stara generacija doslej zase mislila, da je bila 'zadnja prava' ... Nekaj povsem drugega pa je, da je na obsežnem federalnem testu krepko čez 40 odstotkov dijakov najvišjih letnikov ameriških srednjih šol na ABC-pitalico Kdo so bili v drugi svetovni vojni zavezniki ZDA in proti komu? obkrožilo c) Nemčija, Japonska in Italija proti Sovjetski zvezi. Mislim, tu bi pa vsaj jaz osebno potegnil črto!
Ta je seveda res precej huda, ampak v osnovi moram ostati pri prej izraženem stališču. Kako bi vendar sploh lahko bilo drugače v družbi, v kateri ni več nobene resne avtoritete? Šola ni več nobena avtoriteta, saj je večina profesorjev - vsaj pri nas - pač neprimernih za svoj poklic. To je dejstvo, to je nesporno, ne vidim, kako bi temu kdorkoli pameten lahko oporekal. V Sloveniji večina učiteljev uči zato, ker na svojem področju niso bili sposobni najti službe.
Ha ha - vidim, da se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo.
Žal. In v takem sistemu brez avtoritete nobeno povprečje ocen, nobena diploma in nobeno priporočilo ne veljajo nič več. Edino, kar velja, je prijateljstvo - pa četudi virtualno. In - naj mi borci odpustijo - v takem svetu vedeti, kdo se je leta '45 boril proti komu, ima bistveno manjšo funkcionalno vrednost kot pa poznavanje Worda 2010."
Jure je eden od genialnih predstavnikov generacije Y, takšnih imamo v Sloveniji še največ deset. O šolskem sistemu odgovarja tole:
"Marcel te je vprašal, zakaj se mladi glede na situacijo ne upirajo še kaj več - in ti si mu odgovoril: Kako naj se vendar upirajo, če se enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?
Pri tem sem najbrž naredil napako, da sem simptom zamenjal za vzrok.
No, saj to! Ampak zakaj se mladi - kot je opazil tudi Jani Kovačič - enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?
Permisivna vzgoja je odpravila en velik problem - namreč trajnost nesporazuma. Če imaš neke sitne diktatorske starše, potem boš seveda hotel čim prej stran in boš želel biti čim bolj drugačen. Danes, ko so starši neprimerno bolj liberalni in razumevajoči, sta povečini izginila razloga za odhod in za revolt. Starši so prijazni, šimfajo šolo, delajo nam domače naloge, dajejo nam denar, konec koncev je tudi njihova glasba vse prej kot obupna. Zakaj oziroma čemu bi se sploh upirali?
Tako kot ti razlagaš, gre v bistvu za dobro stvar!
Vprašanje, ali res. Ker taka mentaliteta vodi v stagnacijo družbe. Poglejmo, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 20 letih. Ponovno se je okrepil vpliv katoliške cerkve, kapital postaja vse bolj plenilski, politično ni nobene nove izbire razen skrajne desnice. Zmanjkalo nam je vseh možnosti za napredek. V bistvu smo idejno še vedno tam, kjer smo bili pred 20 leti.
Še posebej močan del tvoje knjige je uničujoča kritika našega šolskega sistema. Zdaj, človek pogosto sliši, da je z morilskim pohodom permisivne vzgoje šola postala en sam velik žur - eno samo gladenje in ugodje, tako rekoč orgija. Ampak iz tvojih neusmiljenih odstavkov človek ne dobi takega občutka.
Odrasli, ki ne hodijo v šolo, si pač delajo razne utvare. V prvih par razredih se ti sistem morda res celo malo dobrika - ampak potem šola zelo hitro postane beda. Saj ne more biti drugače. Šolstvo še vedno bazira na učiteljih, ki so pretežno isti, kot so bili pred 20 leti. Po mojem bi moral vsak učitelj, ki je star več kot 45 let, ponovno opraviti vse izpite, ki jih je moral opraviti, da je lahko postal učitelj. Poleg tega bi morali iti na šestmesečno usposabljanje iz uporabe informacijskih tehnologij."
Tako, zdaj vse veste o generaciji Y in razmišljanju o šoli. Želim vam uspešno sobivanje z njimi in čim več GenYjev, dobrih predstavnikov generacije Y. Prepoznali jih boste tako, da vam bodo pri predstavljanju znali dati roko in pri tem gledali v oči. Sara Brezigar svetuje, da se slabih Y čim prej znebite. Ne odlašajte, raje naj bodo doma, kot pa da v podjetju delajo škodo.
Moje mnenje je, da slovenskih Y ne smemo preveč razvajati, drugače jih bodo hitro izrinili sposobnejši in pridnejši (kitajski, indijski) ipsiloni. Prilagajanje - ja, razvajanje - ne.
Dobri učitelji so se že prilagodili, slabšim je treba povedati, da naj spremenijo način dela.
V Mladini sem prebrala odličen intervju z Jeretom Aleksejem (star je 18 let). Objavljam nekaj odlomkov:
"Si morda prebral knjigo Marka Bauerleina The Dumbest Generation?
To bo najbrž nekaj takega kot Pobebljena generacija? Nekaj, kar se norčuje iz neumnih Američanov?
Ne, iz neumne ameriške mladine. In sploh ne gre za norčevanje, temveč avtor s pričevanji in statistikami naslika srhljivo sliko, na podlagi katere je dal knjigi podnaslov Ne zaupaj nikomur pod 30. Kombinacija permisivne vzgoje in digitalnega buma naj bi mladostnikom omogočila totalno obsedenost s svojim družabnim življenjem. V času, ki je bil tradicionalno rezerviran za zorenje v vsaj nominalno zrele državljane in racionalne potrošnike, so mladi danes neke vrste prostovoljni sužnji 24-urne multimedijske platforme, ki jo zanimata samo trač in neskončno samoreferenciranje. Včerajšnji kriteriji za polpismenost so današnji kriteriji za pismenost. Večina rezultatov uradnih testov naj bi kazala, da je tvoja generacija najbrž prva, ki je objektivno bolj butasta od generacije svojih staršev ...
Dobro, to je ena teorija. Druga teorija pa je, da je ta generacija postala žrtev tehnološkega zastarevanja šole. Kolikor naj bi bili mladostniki že nesposobni, so očitno zelo sposobni za obvladovanje te svoje 24-urne digitalne platforme. Našli bodo vsak filmček, pa če je še tako obskuren, odlični so pri tvorjenju socialnih mrež, pa če so še tako virtualne ... A jih šola preprosto ne zna več motivirati. Če nekdo cele dneve igra izjemno kompleksne računalniške simulacije, v katerih ima tako rekoč vlogo Boga - kako naj potem privoli v vlogo pasivnega sprejemalca neke ne nujno najbolj bistvene snovi, ki jo pred tablo podaja neki ne nujno najbolj bister učitelj? Veste, za dijaka je pravzaprav strašno neprijetno, ko postane bolj tehnološko razvit od šolskega sistema.
Vem, vem.
Obstaja pa še tretja teorija, ki pravi, da so zastareli sami kriteriji za to, kdo je pameten/izobražen in kdo ne. Mladi so si pač samo izoblikovali neke povsem svoje standarde, ki dajejo prednost funkcionalnosti pred simbolično pomembnostjo. Poglejmo današnji svet. Je danes pomembno, ali imaš doktorat ali diplomo? Ne, to je čedalje manj pomembno, saj smo doživeli divjo inflacijo ne toliko znanja kot akademskih nazivov. In v takšnem okolju so lahko digitalna socialna omrežja izjemno koristna reč. Ne le da so glavna metoda za širjenje tvojih idej, temveč so tudi glavna metoda za kultivacijo zvez in poznanstev. Ki so, kot vemo, v naši družbi alfa in omega uspeha. Seveda je res, da ostanki prejšnje, arhaične družbe mlade vidijo kot neke bedake, ki ne vejo niti tega, kdo je bil Bill Clinton - ampak ti mladi so na neki način idealno prilagojeni družbi, kakršno so dobili.
Okej, veliko resnice je v tem. Ampak glej: eno je to, da je še čisto vsaka stara generacija doslej zase mislila, da je bila 'zadnja prava' ... Nekaj povsem drugega pa je, da je na obsežnem federalnem testu krepko čez 40 odstotkov dijakov najvišjih letnikov ameriških srednjih šol na ABC-pitalico Kdo so bili v drugi svetovni vojni zavezniki ZDA in proti komu? obkrožilo c) Nemčija, Japonska in Italija proti Sovjetski zvezi. Mislim, tu bi pa vsaj jaz osebno potegnil črto!
Ta je seveda res precej huda, ampak v osnovi moram ostati pri prej izraženem stališču. Kako bi vendar sploh lahko bilo drugače v družbi, v kateri ni več nobene resne avtoritete? Šola ni več nobena avtoriteta, saj je večina profesorjev - vsaj pri nas - pač neprimernih za svoj poklic. To je dejstvo, to je nesporno, ne vidim, kako bi temu kdorkoli pameten lahko oporekal. V Sloveniji večina učiteljev uči zato, ker na svojem področju niso bili sposobni najti službe.
Ha ha - vidim, da se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo.
Žal. In v takem sistemu brez avtoritete nobeno povprečje ocen, nobena diploma in nobeno priporočilo ne veljajo nič več. Edino, kar velja, je prijateljstvo - pa četudi virtualno. In - naj mi borci odpustijo - v takem svetu vedeti, kdo se je leta '45 boril proti komu, ima bistveno manjšo funkcionalno vrednost kot pa poznavanje Worda 2010."
Jure je eden od genialnih predstavnikov generacije Y, takšnih imamo v Sloveniji še največ deset. O šolskem sistemu odgovarja tole:
"Marcel te je vprašal, zakaj se mladi glede na situacijo ne upirajo še kaj več - in ti si mu odgovoril: Kako naj se vendar upirajo, če se enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?
Pri tem sem najbrž naredil napako, da sem simptom zamenjal za vzrok.
No, saj to! Ampak zakaj se mladi - kot je opazil tudi Jani Kovačič - enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?
Permisivna vzgoja je odpravila en velik problem - namreč trajnost nesporazuma. Če imaš neke sitne diktatorske starše, potem boš seveda hotel čim prej stran in boš želel biti čim bolj drugačen. Danes, ko so starši neprimerno bolj liberalni in razumevajoči, sta povečini izginila razloga za odhod in za revolt. Starši so prijazni, šimfajo šolo, delajo nam domače naloge, dajejo nam denar, konec koncev je tudi njihova glasba vse prej kot obupna. Zakaj oziroma čemu bi se sploh upirali?
Tako kot ti razlagaš, gre v bistvu za dobro stvar!
Vprašanje, ali res. Ker taka mentaliteta vodi v stagnacijo družbe. Poglejmo, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 20 letih. Ponovno se je okrepil vpliv katoliške cerkve, kapital postaja vse bolj plenilski, politično ni nobene nove izbire razen skrajne desnice. Zmanjkalo nam je vseh možnosti za napredek. V bistvu smo idejno še vedno tam, kjer smo bili pred 20 leti.
Še posebej močan del tvoje knjige je uničujoča kritika našega šolskega sistema. Zdaj, človek pogosto sliši, da je z morilskim pohodom permisivne vzgoje šola postala en sam velik žur - eno samo gladenje in ugodje, tako rekoč orgija. Ampak iz tvojih neusmiljenih odstavkov človek ne dobi takega občutka.
Odrasli, ki ne hodijo v šolo, si pač delajo razne utvare. V prvih par razredih se ti sistem morda res celo malo dobrika - ampak potem šola zelo hitro postane beda. Saj ne more biti drugače. Šolstvo še vedno bazira na učiteljih, ki so pretežno isti, kot so bili pred 20 leti. Po mojem bi moral vsak učitelj, ki je star več kot 45 let, ponovno opraviti vse izpite, ki jih je moral opraviti, da je lahko postal učitelj. Poleg tega bi morali iti na šestmesečno usposabljanje iz uporabe informacijskih tehnologij."
Tako, zdaj vse veste o generaciji Y in razmišljanju o šoli. Želim vam uspešno sobivanje z njimi in čim več GenYjev, dobrih predstavnikov generacije Y. Prepoznali jih boste tako, da vam bodo pri predstavljanju znali dati roko in pri tem gledali v oči. Sara Brezigar svetuje, da se slabih Y čim prej znebite. Ne odlašajte, raje naj bodo doma, kot pa da v podjetju delajo škodo.
Moje mnenje je, da slovenskih Y ne smemo preveč razvajati, drugače jih bodo hitro izrinili sposobnejši in pridnejši (kitajski, indijski) ipsiloni. Prilagajanje - ja, razvajanje - ne.
petek, 17. junij 2011
Delo: Generacija Y za poznavalce
V prejšnjem prispevku smo povezali različne generacije z elementi iz feng shuija. Lahko pa gremo še globje oziroma širše.
Predavateljica Sara Brezigar je na seminarju opozorila, da poznamo različne pripadnike generacije Y. Najhujši so baje britanski Y, zelo drugačni pa kitajski in indijski Y, ker so tam tradicionalne družinske vrednote še vedno zelo močne. V Evropi so najbolj uporabni skandinavski Y, zelo močni so Y na jugu Evrope.
Zakaj je tako? Lahko poiščem razlago s pomočjo feng shuija? Seveda!
Spomnila sem se, da lahko Evropo (in svet) razdelimo po elementih. V Skandinaviji in VB vlada element voda, Benelux je mešanica kovine in vode, Nemci so po vertikali voda (sever), kovina, zemlja, ogenj (jug), vzhod Evrope je les, jug Evrope ogenj.
Ker so ipsiloni ogenj, jim gre na severu Evrope "najslabše" - kontrolira jih element voda. V protestantski Skandinaviji so najbolj pridni, v VB se čuti vpliv priseljencev (s sabo prinesejo ogenj in les) in liberalnejša vera. V centralni Evropi se znajo najbolje tržiti (pokazati, kaj znajo). Tam, kjer je veliko kovine, dobijo največ denarja oz. jim je pomemben denar . Na jugu Evrope pa so v svojem elementu - ognju, podpirata jih krščanska vera in njihova razvejana družina.
Podobno analizo sem naredila tudi za ostale generacije. Zanimivo je, da so tradicionalisti v Evropi težko zaslužili denar (selitev v Ameriko), da so se Baby-boomerji najbolje počutili v Severni Evropi (ABBA), da smo X najbolj močni na vzhodu Evrope, največ denarja pa dobijo v centralni Evropi.
Kaj pa nova generacija Z? Pripadala bo elementu zemlja, torej bodo želeli samo zbirati in grabiti, naredili bodo vse, da se bo ohranila navidezna harmonija. Ta generacija očitno še ne bo "rešila" sveta, ampak naslednja (recimo ji A), ki bo pripadala elementu kovina. Povezujemo ga tudi z vojnami, sovraštvom, nasilnimi spremembami. Če bosta tudi Z in A "vladala" 20 let, potem se bodo najkasneje okrog leta 2040 začele drastične spremembe.
Takrat bom stara približno 70 let in bom najbolj potrebovala mir in dobro penzijo. Kaj bom pa dobila?
Predavateljica Sara Brezigar je na seminarju opozorila, da poznamo različne pripadnike generacije Y. Najhujši so baje britanski Y, zelo drugačni pa kitajski in indijski Y, ker so tam tradicionalne družinske vrednote še vedno zelo močne. V Evropi so najbolj uporabni skandinavski Y, zelo močni so Y na jugu Evrope.
Zakaj je tako? Lahko poiščem razlago s pomočjo feng shuija? Seveda!
Spomnila sem se, da lahko Evropo (in svet) razdelimo po elementih. V Skandinaviji in VB vlada element voda, Benelux je mešanica kovine in vode, Nemci so po vertikali voda (sever), kovina, zemlja, ogenj (jug), vzhod Evrope je les, jug Evrope ogenj.
Ker so ipsiloni ogenj, jim gre na severu Evrope "najslabše" - kontrolira jih element voda. V protestantski Skandinaviji so najbolj pridni, v VB se čuti vpliv priseljencev (s sabo prinesejo ogenj in les) in liberalnejša vera. V centralni Evropi se znajo najbolje tržiti (pokazati, kaj znajo). Tam, kjer je veliko kovine, dobijo največ denarja oz. jim je pomemben denar . Na jugu Evrope pa so v svojem elementu - ognju, podpirata jih krščanska vera in njihova razvejana družina.
Podobno analizo sem naredila tudi za ostale generacije. Zanimivo je, da so tradicionalisti v Evropi težko zaslužili denar (selitev v Ameriko), da so se Baby-boomerji najbolje počutili v Severni Evropi (ABBA), da smo X najbolj močni na vzhodu Evrope, največ denarja pa dobijo v centralni Evropi.
Kaj pa nova generacija Z? Pripadala bo elementu zemlja, torej bodo želeli samo zbirati in grabiti, naredili bodo vse, da se bo ohranila navidezna harmonija. Ta generacija očitno še ne bo "rešila" sveta, ampak naslednja (recimo ji A), ki bo pripadala elementu kovina. Povezujemo ga tudi z vojnami, sovraštvom, nasilnimi spremembami. Če bosta tudi Z in A "vladala" 20 let, potem se bodo najkasneje okrog leta 2040 začele drastične spremembe.
Takrat bom stara približno 70 let in bom najbolj potrebovala mir in dobro penzijo. Kaj bom pa dobila?
četrtek, 16. junij 2011
Delo: Generacija Y in feng shui
O generaciji Y sem doslej napisala tole:
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/zivljenje-pisani-miks.html
in
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/delo-na-pomoc-prihaja-generacija-y.html
Preberite si oba članka, da boste lažje razumeli tale prispevek.
Približno na sredini seminarja o vodenju generacije Y sem začela iz možgančkov dobivati zanimive impulze. Takšne, feng-shuijevske. Te lastnosti, ki so značilne za generacijo Y, spadajo v element ogenj (delovanje na vse strani, srčnost, čustvenost, sebičnost). Bi lahko tudi druge generacije uvrstila v elemente?
Tradicionalisti so kovina, jasno. Baby-boom so voda (povezana je s spolnostjo in raziskovanjem "globin"). Kaj pa moja generacija, smo les? Ja, seveda!
Tako dobimo naslednjo shemo:
Ker zelo dobro poznam elemente, predvsem pa njihove medsebojne odnose, mi je s to razdelitvijo postalo vse jasno. Kmalu bo tudi vam, ko si bomo ogledali nekaj primerov:
1. Odnos Baby-boom in generacija Y
V zasebnem in poslovnem življenju opažam, da se ti dve generaciji zelo dobro razumeta. Tudi udeleženci na seminarju so poročali, da je harmonija med BB in Y večja, kot med X in Y. Če uporabimo feng shui je jasno, zakaj: BB je voda, ki gasi ogenj (generacijoY).
Mojo generacijo Y izčrpavajo, saj ogenj za svoj obstoj potrebuje les. Jaz ga nimam prav veliko, zato mi Y gredo na živce. Ampak, šla sem na seminar, spoznala "sovražnika" in sedaj sem pripravljena!
Zanimiv je tudi odnos tradicionalistov in Y - kot opažam, se še bolje razumejo kot z BB in sicer zato, ker Y (ogenj) nadzira tradicionaliste (kovino).
2. Generacija Y in odnos do bogastva (materialnega, nematerialnega)
Če generacijo Y spravimo v shemo kitajskega horoskopa, potem imajo v področju bogastvo element kovina. Ipsiolonom denar veliko pomeni, lahko pa živijo tudi skromno, če bi to bilo potrebno (dokler imajo starše in stare starše, jim ni treba). Moj nasvet: tudi če bi radi v službi vsak mesec povišico, jim je ni potrebno dati. Kovina je povezana s pravičnostjo (npr. sodišče) in diplomacijo, odbiranjem, sortiranjem in jasnostjo. To je čarobna formula, kako se z njimi pogovarjati o denarju.
V področju kariera je element zemlja, ki zbira energijo (iz različnih virov jo vleče nase). Na delovno mesto bi Y bili radi sprejeti veličastno, kot kralji, ki so si tudi domišljali, da se vse vrti okrog njih. Zanimivo je, da Y zelo zanima, kako je urejeno njihovo delovno mesto - zdaj vem, zakaj: element zemlja je povezan z bliščem in bogastvom. Ker so na delovnem mestu sami, brez staršev, morajo priti do energije na drug način ... Z zemljo je povezana tudi harmonijo, zato si želijo okolje brez konfliktov. Ja, dragi moji, na delovnem mestu pa res ni nobenih konfliktov, sploh ne.
Kontrola in samokontrola je v elementu voda: na ipsilone se ne splača trdo pritiskati, ampak jih na mehki način preplaviti, zaobiti, kot to naredi voda.
Se nadaljuje ...
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/zivljenje-pisani-miks.html
in
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/delo-na-pomoc-prihaja-generacija-y.html
Preberite si oba članka, da boste lažje razumeli tale prispevek.
Približno na sredini seminarja o vodenju generacije Y sem začela iz možgančkov dobivati zanimive impulze. Takšne, feng-shuijevske. Te lastnosti, ki so značilne za generacijo Y, spadajo v element ogenj (delovanje na vse strani, srčnost, čustvenost, sebičnost). Bi lahko tudi druge generacije uvrstila v elemente?
Tradicionalisti so kovina, jasno. Baby-boom so voda (povezana je s spolnostjo in raziskovanjem "globin"). Kaj pa moja generacija, smo les? Ja, seveda!
Tako dobimo naslednjo shemo:
- tradicionalisti - kovina
- Baby-boom - voda
- generacija X - les
- generacija Y - ogenj
- generacija Z - zemlja
Ker zelo dobro poznam elemente, predvsem pa njihove medsebojne odnose, mi je s to razdelitvijo postalo vse jasno. Kmalu bo tudi vam, ko si bomo ogledali nekaj primerov:
1. Odnos Baby-boom in generacija Y
V zasebnem in poslovnem življenju opažam, da se ti dve generaciji zelo dobro razumeta. Tudi udeleženci na seminarju so poročali, da je harmonija med BB in Y večja, kot med X in Y. Če uporabimo feng shui je jasno, zakaj: BB je voda, ki gasi ogenj (generacijoY).
Mojo generacijo Y izčrpavajo, saj ogenj za svoj obstoj potrebuje les. Jaz ga nimam prav veliko, zato mi Y gredo na živce. Ampak, šla sem na seminar, spoznala "sovražnika" in sedaj sem pripravljena!
Zanimiv je tudi odnos tradicionalistov in Y - kot opažam, se še bolje razumejo kot z BB in sicer zato, ker Y (ogenj) nadzira tradicionaliste (kovino).
2. Generacija Y in odnos do bogastva (materialnega, nematerialnega)
Če generacijo Y spravimo v shemo kitajskega horoskopa, potem imajo v področju bogastvo element kovina. Ipsiolonom denar veliko pomeni, lahko pa živijo tudi skromno, če bi to bilo potrebno (dokler imajo starše in stare starše, jim ni treba). Moj nasvet: tudi če bi radi v službi vsak mesec povišico, jim je ni potrebno dati. Kovina je povezana s pravičnostjo (npr. sodišče) in diplomacijo, odbiranjem, sortiranjem in jasnostjo. To je čarobna formula, kako se z njimi pogovarjati o denarju.
V področju kariera je element zemlja, ki zbira energijo (iz različnih virov jo vleče nase). Na delovno mesto bi Y bili radi sprejeti veličastno, kot kralji, ki so si tudi domišljali, da se vse vrti okrog njih. Zanimivo je, da Y zelo zanima, kako je urejeno njihovo delovno mesto - zdaj vem, zakaj: element zemlja je povezan z bliščem in bogastvom. Ker so na delovnem mestu sami, brez staršev, morajo priti do energije na drug način ... Z zemljo je povezana tudi harmonijo, zato si želijo okolje brez konfliktov. Ja, dragi moji, na delovnem mestu pa res ni nobenih konfliktov, sploh ne.
Kontrola in samokontrola je v elementu voda: na ipsilone se ne splača trdo pritiskati, ampak jih na mehki način preplaviti, zaobiti, kot to naredi voda.
Se nadaljuje ...
torek, 14. junij 2011
Otroci: Več dolžnosti, manj pravic
Pravkar sem si na http://www.čmrlj.si/ naročila knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, k temu pa me je vzpodbudil članek v Nedelu, ki ga je napisala Karolina Vrtačnik:
"Ste morda služabniki? Lahko pa, da ste celo starši? Tako bralce provokativno sprašujeta o njihovi vlogi, predvsem pa o avtoriteti, Marko Juhant in Simona Levc, ki sta na podlagi slovenske vzgojne prakse napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, ki bo staršem v pomoč, da bodo spet laže zadihali. Prepričana sta, da nas generacija zdolgočasenih in razvajenih najstnikov pelje v pogubo, vzrok pa je po njunem mnenju v prevelikem poudarjanju otrokovih pravic.
Avtorja imata velike načrte: kot specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso ter logopedinja in svetovalna delavka z dvema desetletjema izkušenj si želita na vzgojnem področju spreobrniti slovensko vzgojno klimo. Pravita, da se pri delu vse pogosteje (Juhant ima v okviru zasebne prakse tudi individualne terapije vedenja) srečujeta s tako razvajenimi otroki, da včasih ostaneta brez besed. Po eni strani vidita trud staršev otrok z motnjami v razvoju, ki mesece in leta vlagajo v to, da bi otrok sam prinesel žlico v usta ali se oblekel. Na drugi strani prvošolčki čakajo kot kipi, da jih starši slečejo, jim obujejo copate in odnesejo torbico v razred, saj vse naredijo namesto njih.
Vzgojno leni starši
Za take imata nič kaj lep opis (pa tudi sicer sta neprizanesljiva in brez dlake na jeziku): fizično pridni, a vzgojno leni starši. Ker so njihovi otroci središče vesolja, ki jih starši nevede oropajo za drobne zmage in življenjske izkušnje, ki sledijo iz porazov, se vzgojni problemi širijo tudi na šolsko polje. Kajti kako še motivirati prvošolčke, ki jim učiteljica obljubi štampiljko za dobro opravljeno delo, če eden izmed njih kot iz topa ustreli, da jih ima doma na desetine in da se za štampiljko res ne splača potruditi? Kaj storiti, ko vam najstnik s popravnimi izpiti reče, da je vse brez veze – od učenja do življenja? Pa v primeru, ko otrok laže, da nimajo domače naloge, da mu je le ne bi bilo treba napisati, mama pa zato popoldne telefonari naokoli in preverja resničnost njegovih trditev?
Sogovornika sta odgovore na take in podobne vzgojne dileme dajala pred nekaj dnevi v Velenju, kjer sta na OŠ Miha Pintar Toledo staršem odpirala oči. Za Nedelo pa sta spregovorila tudi o razlogih za nastanek knjige Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami.
Brez truda do vsega
Po njunih besedah je jedro sodobnih vzgojnih težav v prenasičenosti otrok z dobrinami, za katere se jim ni treba truditi. Zato v življenju ne znajo več ustrezno odreagirati in so vse bolj zahtevni in nezadovoljni, predvsem pa že zgodaj poslušajo pretežno o pravicah, o dolžnostih pa bolj malo. Levčeva in Juhant sta prepričana, da lahko rast generacije nezadovoljnih najstnikov ustavimo le tako, da imajo otroci v prihodnje več dolžnosti kot pravic.
Trdita, da lahko obveznosti, torej njihove dnevne dolžnosti, opišemo zelo jedrnato: vsak dan morajo opraviti šolsko delo, dokler živijo s starši, aktivno pomagati pri vsakdanjih opravilih, ter redno brati. Starši so jih pri tem dolžni nadzirati.
Da ne bi bilo videti, da gre za nekakšno novodobno špartansko vzgojo, naj zapišem, da sta predavatelja poudarila izjemen pomen ljubezni in dotika. Ljubezen je nujni pogoj za vzgojo, ker daje otroku možnost, da postaja samostojen. Mnogokrat mu je treba z besedami povedati, da ga imamo radi, ga sprejemati takšnega, kot je. Ovrednotiti njegovo delo z besedami (sobo si dobro pospravil ali lahko bi bilo malo bolje, mu kupiti novo kolo, ker je staro prerasel, in ne zato, ker je priden). Naša sporočila morajo biti jasna – prav tako kot naša navodila pri zahtevanih dolžnostih (pospravljanje sobe pomeni to, to in to).
Brez drila ne bo sprememb
Če bi starši vzgajali na podlagi njunih izkušenj, sta prepričana sogovornika, bi otroci za delo dosegli notranjo motivacijo. A ne sami od sebe, za to je potreben tako imenovani dril! Tako kot otroka naučimo rednega čiščenja zob z večletnim ponavljanjem, je tudi pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev pri nekaterih potrebna izjemna vztrajnost. Zato Levčeva in Juhant ne zagovarjata modela, po katerem se sorojence vzgaja enako. Ker so različni, moramo pristopati k vsakemu drugače oziroma z drugo mero vztrajnosti. A trud bo poplačan in povrnjen, govorita tudi iz lastnih starševskih izkušenj, saj imata vsak dva otroka.
Še nekaj o dotiku: strokovnjakoma je žal, da telesna bližina tako hitro obvelja za spolni delikt. Kajti otroci ga potrebujejo! V puberteti, ko ne obvladajo sveta, jim bolj kot vse pomaga topel objem, za fante morda ravsanje z očkom, za učenca trenutek, ko ga učiteljica med testom pomirjujoče potreplja po rami.
Rešitev je v lastništvu problema
In še odgovor na eno od vzgojnih dilem z začetka članka: če vam otrok laže, da nima domačih nalog, poskrbite, da bo to postalo njegov problem, in ne vaš. Dokler se on igra, vi pa razmišljate, koga boste poklicali danes in preverili obveznosti, je njegova domača naloga vaš problem. On ga nima. Namesto da vi poizvedujete, kaj je za nalogo, mu povejte, da bo računalnik spet dobil v uporabo denimo po šesti uri popoldne, ko bo domača naloga napisana in jo bo pregledal eden od staršev. To ga bo motiviralo bolj, kakor če mu računalnik prepoveste za več dni, kajti sam se bo odločil, da naredi nalogo pravočasno. V nasprotnem primeru bo za čas trajanja kazni pač izbral drugo dejavnost, problem pa bo ostal – in to na vaših ramenih.
Če boste prevzeli kakšno njuno vzgojno modrost iz nove knjige, ki je na trgu manj kot mesec dni, pričakujte nasprotovanje in upiranje tako pri otrocih kot morda v okolici. Kajti kdor zahteva več od večine, zdaj velja za nemodernega starša, ki skoraj muči otroka, če od njega pričakuje, da prevzame del družinskih bremen. Avtorja tolažita starše, da vzgojne napake delamo vsi, tudi onadva sta jih. A naj vas tolaži dvoje: da tudi če imate mulastega najstnika, lahko še vedno zaživite z njim v polnem odnosu, ter da ste najboljši takšni, kot ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh. »Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci,« ne zmanjka hudomušnosti sogovornikoma.
Brez torb v predsobi
Simona Levc, mama dveh najstnikov, se spominja, kako ju je navadila umikati vedno odvrženi torbi iz predsobe. Najprej je vsako popoldne, ko je prišla iz službe, večkrat zaklicala navodilo, naj pospravita torbi, a odziva navadno ni bilo in je čez čas pospravila sama, ob tem pa natresla še nekaj očitkov. Ko je sinovoma jasno ubesedila, kaj zahteva od njiju (ko se vrneta s treninga, odnesita torbi takoj vsak v svojo sobo), in vztrajala več tednov, je trud obrodil sadove: otroka je namreč pocukala izza računalnika, izza mize, od učenja..., kjerkoli sta pač bila, ko se je vrnila iz službe, in zahtevala, da pospravita. Sprevidela sta, da ne bo odnehala, in zdaj raje pravočasno pospravila, da jima ni bilo treba prekinjati ljubših opravil.
Servis za poredne otroke
Tak napis ima za šalo na majici Marko Juhant, čeprav morda ni daleč od resnice: ko starši sami ne zmorejo več, se jim pogosto pridruži pri individualni obravnavi. Pa ne tako kot v televizijski seriji Mali vragci, kjer otroci postanejo angelčki, dokler teče kamera, nato pa je spet vse po starem: Juhant dela s starši in otroki pri njih na domu tako dolgo, da se spremenijo oboji, da tudi starši postanejo tako vztrajni, da ponotranjijo novi način vzgoje, saj drugače vsi zelo radi zdrsnejo nazaj v stare vzorce."
"Ste morda služabniki? Lahko pa, da ste celo starši? Tako bralce provokativno sprašujeta o njihovi vlogi, predvsem pa o avtoriteti, Marko Juhant in Simona Levc, ki sta na podlagi slovenske vzgojne prakse napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, ki bo staršem v pomoč, da bodo spet laže zadihali. Prepričana sta, da nas generacija zdolgočasenih in razvajenih najstnikov pelje v pogubo, vzrok pa je po njunem mnenju v prevelikem poudarjanju otrokovih pravic.
Avtorja imata velike načrte: kot specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso ter logopedinja in svetovalna delavka z dvema desetletjema izkušenj si želita na vzgojnem področju spreobrniti slovensko vzgojno klimo. Pravita, da se pri delu vse pogosteje (Juhant ima v okviru zasebne prakse tudi individualne terapije vedenja) srečujeta s tako razvajenimi otroki, da včasih ostaneta brez besed. Po eni strani vidita trud staršev otrok z motnjami v razvoju, ki mesece in leta vlagajo v to, da bi otrok sam prinesel žlico v usta ali se oblekel. Na drugi strani prvošolčki čakajo kot kipi, da jih starši slečejo, jim obujejo copate in odnesejo torbico v razred, saj vse naredijo namesto njih.
Vzgojno leni starši
Za take imata nič kaj lep opis (pa tudi sicer sta neprizanesljiva in brez dlake na jeziku): fizično pridni, a vzgojno leni starši. Ker so njihovi otroci središče vesolja, ki jih starši nevede oropajo za drobne zmage in življenjske izkušnje, ki sledijo iz porazov, se vzgojni problemi širijo tudi na šolsko polje. Kajti kako še motivirati prvošolčke, ki jim učiteljica obljubi štampiljko za dobro opravljeno delo, če eden izmed njih kot iz topa ustreli, da jih ima doma na desetine in da se za štampiljko res ne splača potruditi? Kaj storiti, ko vam najstnik s popravnimi izpiti reče, da je vse brez veze – od učenja do življenja? Pa v primeru, ko otrok laže, da nimajo domače naloge, da mu je le ne bi bilo treba napisati, mama pa zato popoldne telefonari naokoli in preverja resničnost njegovih trditev?
Kam so šle moje pravice?
Brez truda do vsega
Po njunih besedah je jedro sodobnih vzgojnih težav v prenasičenosti otrok z dobrinami, za katere se jim ni treba truditi. Zato v življenju ne znajo več ustrezno odreagirati in so vse bolj zahtevni in nezadovoljni, predvsem pa že zgodaj poslušajo pretežno o pravicah, o dolžnostih pa bolj malo. Levčeva in Juhant sta prepričana, da lahko rast generacije nezadovoljnih najstnikov ustavimo le tako, da imajo otroci v prihodnje več dolžnosti kot pravic.
Trdita, da lahko obveznosti, torej njihove dnevne dolžnosti, opišemo zelo jedrnato: vsak dan morajo opraviti šolsko delo, dokler živijo s starši, aktivno pomagati pri vsakdanjih opravilih, ter redno brati. Starši so jih pri tem dolžni nadzirati.
Da ne bi bilo videti, da gre za nekakšno novodobno špartansko vzgojo, naj zapišem, da sta predavatelja poudarila izjemen pomen ljubezni in dotika. Ljubezen je nujni pogoj za vzgojo, ker daje otroku možnost, da postaja samostojen. Mnogokrat mu je treba z besedami povedati, da ga imamo radi, ga sprejemati takšnega, kot je. Ovrednotiti njegovo delo z besedami (sobo si dobro pospravil ali lahko bi bilo malo bolje, mu kupiti novo kolo, ker je staro prerasel, in ne zato, ker je priden). Naša sporočila morajo biti jasna – prav tako kot naša navodila pri zahtevanih dolžnostih (pospravljanje sobe pomeni to, to in to).
Brez drila ne bo sprememb
Če bi starši vzgajali na podlagi njunih izkušenj, sta prepričana sogovornika, bi otroci za delo dosegli notranjo motivacijo. A ne sami od sebe, za to je potreben tako imenovani dril! Tako kot otroka naučimo rednega čiščenja zob z večletnim ponavljanjem, je tudi pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev pri nekaterih potrebna izjemna vztrajnost. Zato Levčeva in Juhant ne zagovarjata modela, po katerem se sorojence vzgaja enako. Ker so različni, moramo pristopati k vsakemu drugače oziroma z drugo mero vztrajnosti. A trud bo poplačan in povrnjen, govorita tudi iz lastnih starševskih izkušenj, saj imata vsak dva otroka.
Še nekaj o dotiku: strokovnjakoma je žal, da telesna bližina tako hitro obvelja za spolni delikt. Kajti otroci ga potrebujejo! V puberteti, ko ne obvladajo sveta, jim bolj kot vse pomaga topel objem, za fante morda ravsanje z očkom, za učenca trenutek, ko ga učiteljica med testom pomirjujoče potreplja po rami.
Rešitev je v lastništvu problema
In še odgovor na eno od vzgojnih dilem z začetka članka: če vam otrok laže, da nima domačih nalog, poskrbite, da bo to postalo njegov problem, in ne vaš. Dokler se on igra, vi pa razmišljate, koga boste poklicali danes in preverili obveznosti, je njegova domača naloga vaš problem. On ga nima. Namesto da vi poizvedujete, kaj je za nalogo, mu povejte, da bo računalnik spet dobil v uporabo denimo po šesti uri popoldne, ko bo domača naloga napisana in jo bo pregledal eden od staršev. To ga bo motiviralo bolj, kakor če mu računalnik prepoveste za več dni, kajti sam se bo odločil, da naredi nalogo pravočasno. V nasprotnem primeru bo za čas trajanja kazni pač izbral drugo dejavnost, problem pa bo ostal – in to na vaših ramenih.
Če boste prevzeli kakšno njuno vzgojno modrost iz nove knjige, ki je na trgu manj kot mesec dni, pričakujte nasprotovanje in upiranje tako pri otrocih kot morda v okolici. Kajti kdor zahteva več od večine, zdaj velja za nemodernega starša, ki skoraj muči otroka, če od njega pričakuje, da prevzame del družinskih bremen. Avtorja tolažita starše, da vzgojne napake delamo vsi, tudi onadva sta jih. A naj vas tolaži dvoje: da tudi če imate mulastega najstnika, lahko še vedno zaživite z njim v polnem odnosu, ter da ste najboljši takšni, kot ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh. »Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci,« ne zmanjka hudomušnosti sogovornikoma.
Brez torb v predsobi
Simona Levc, mama dveh najstnikov, se spominja, kako ju je navadila umikati vedno odvrženi torbi iz predsobe. Najprej je vsako popoldne, ko je prišla iz službe, večkrat zaklicala navodilo, naj pospravita torbi, a odziva navadno ni bilo in je čez čas pospravila sama, ob tem pa natresla še nekaj očitkov. Ko je sinovoma jasno ubesedila, kaj zahteva od njiju (ko se vrneta s treninga, odnesita torbi takoj vsak v svojo sobo), in vztrajala več tednov, je trud obrodil sadove: otroka je namreč pocukala izza računalnika, izza mize, od učenja..., kjerkoli sta pač bila, ko se je vrnila iz službe, in zahtevala, da pospravita. Sprevidela sta, da ne bo odnehala, in zdaj raje pravočasno pospravila, da jima ni bilo treba prekinjati ljubših opravil.
Servis za poredne otroke
Tak napis ima za šalo na majici Marko Juhant, čeprav morda ni daleč od resnice: ko starši sami ne zmorejo več, se jim pogosto pridruži pri individualni obravnavi. Pa ne tako kot v televizijski seriji Mali vragci, kjer otroci postanejo angelčki, dokler teče kamera, nato pa je spet vse po starem: Juhant dela s starši in otroki pri njih na domu tako dolgo, da se spremenijo oboji, da tudi starši postanejo tako vztrajni, da ponotranjijo novi način vzgoje, saj drugače vsi zelo radi zdrsnejo nazaj v stare vzorce."
Naročite se na:
Objave (Atom)