Otroci: Več dolžnosti, manj pravic

Pravkar sem si na http://www.čmrlj.si/ naročila knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, k temu pa me je vzpodbudil članek v Nedelu, ki ga je napisala Karolina Vrtačnik:

"Ste morda služabniki? Lahko pa, da ste celo starši? Tako bralce provokativno sprašujeta o njihovi vlogi, predvsem pa o avtoriteti, Marko Juhant in Simona Levc, ki sta na podlagi slovenske vzgojne prakse napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, ki bo staršem v pomoč, da bodo spet laže zadihali. Prepričana sta, da nas generacija zdolgočasenih in razvajenih najstnikov pelje v pogubo, vzrok pa je po njunem mnenju v prevelikem poudarjanju otrokovih pravic.

Avtorja imata velike načrte: kot specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso ter logopedinja in svetovalna delavka z dvema desetletjema izkušenj si želita na vzgojnem področju spreobrniti slovensko vzgojno klimo. Pravita, da se pri delu vse pogosteje (Juhant ima v okviru zasebne prakse tudi individualne terapije vedenja) srečujeta s tako razvajenimi otroki, da včasih ostaneta brez besed. Po eni strani vidita trud staršev otrok z motnjami v razvoju, ki mesece in leta vlagajo v to, da bi otrok sam prinesel žlico v usta ali se oblekel. Na drugi strani prvošolčki čakajo kot kipi, da jih starši slečejo, jim obujejo copate in odnesejo torbico v razred, saj vse naredijo namesto njih.

Vzgojno leni starši

Za take imata nič kaj lep opis (pa tudi sicer sta neprizanesljiva in brez dlake na jeziku): fizično pridni, a vzgojno leni starši. Ker so njihovi otroci središče vesolja, ki jih starši nevede oropajo za drobne zmage in življenjske izkušnje, ki sledijo iz porazov, se vzgojni problemi širijo tudi na šolsko polje. Kajti kako še motivirati prvošolčke, ki jim učiteljica obljubi štampiljko za dobro opravljeno delo, če eden izmed njih kot iz topa ustreli, da jih ima doma na desetine in da se za štampiljko res ne splača potruditi? Kaj storiti, ko vam najstnik s popravnimi izpiti reče, da je vse brez veze – od učenja do življenja? Pa v primeru, ko otrok laže, da nimajo domače naloge, da mu je le ne bi bilo treba napisati, mama pa zato popoldne telefonari naokoli in preverja resničnost njegovih trditev?

Kam so šle moje pravice?

Sogovornika sta odgovore na take in podobne vzgojne dileme dajala pred nekaj dnevi v Velenju, kjer sta na OŠ Miha Pintar Toledo staršem odpirala oči. Za Nedelo pa sta spregovorila tudi o razlogih za nastanek knjige Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami.

Brez truda do vsega

Po njunih besedah je jedro sodobnih vzgojnih težav v prenasičenosti otrok z dobrinami, za katere se jim ni treba truditi. Zato v življenju ne znajo več ustrezno odreagirati in so vse bolj zahtevni in nezadovoljni, predvsem pa že zgodaj poslušajo pretežno o pravicah, o dolžnostih pa bolj malo. Levčeva in Juhant sta prepričana, da lahko rast generacije nezadovoljnih najstnikov ustavimo le tako, da imajo otroci v prihodnje več dolžnosti kot pravic.

Trdita, da lahko obveznosti, torej njihove dnevne dolžnosti, opišemo zelo jedrnato: vsak dan morajo opraviti šolsko delo, dokler živijo s starši, aktivno pomagati pri vsakdanjih opravilih, ter redno brati. Starši so jih pri tem dolžni nadzirati.

Da ne bi bilo videti, da gre za nekakšno novodobno špartansko vzgojo, naj zapišem, da sta predavatelja poudarila izjemen pomen ljubezni in dotika. Ljubezen je nujni pogoj za vzgojo, ker daje otroku možnost, da postaja samostojen. Mnogokrat mu je treba z besedami povedati, da ga imamo radi, ga sprejemati takšnega, kot je. Ovrednotiti njegovo delo z besedami (sobo si dobro pospravil ali lahko bi bilo malo bolje, mu kupiti novo kolo, ker je staro prerasel, in ne zato, ker je priden). Naša sporočila morajo biti jasna – prav tako kot naša navodila pri zahtevanih dolžnostih (pospravljanje sobe pomeni to, to in to).

Brez drila ne bo sprememb

Če bi starši vzgajali na podlagi njunih izkušenj, sta prepričana sogovornika, bi otroci za delo dosegli notranjo motivacijo. A ne sami od sebe, za to je potreben tako imenovani dril! Tako kot otroka naučimo rednega čiš­čenja zob z večletnim ponavljanjem, je tudi pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev pri nekaterih potrebna izjemna vztrajnost. Zato Levčeva in Juhant ne zagovarjata modela, po katerem se sorojence vzgaja enako. Ker so različni, moramo pristopati k vsakemu drugače oziroma z drugo mero vztrajnosti. A trud bo poplačan in povrnjen, govorita tudi iz lastnih starševskih izkušenj, saj imata vsak dva otroka.

Še nekaj o dotiku: strokovnjakoma je žal, da telesna bližina tako hitro obvelja za spolni delikt. Kajti otroci ga potrebujejo! V puberteti, ko ne obvladajo sveta, jim bolj kot vse pomaga topel objem, za fante morda ravsanje z očkom, za učenca trenutek, ko ga učiteljica med testom pomirjujoče potreplja po rami.

Rešitev je v lastništvu problema

In še odgovor na eno od vzgojnih dilem z začetka članka: če vam otrok laže, da nima domačih nalog, poskrbite, da bo to postalo njegov problem, in ne vaš. Dokler se on igra, vi pa razmišljate, koga boste poklicali danes in preverili obveznosti, je njegova domača naloga vaš problem. On ga nima. Namesto da vi poizvedujete, kaj je za nalogo, mu povejte, da bo računalnik spet dobil v uporabo denimo po šesti uri popoldne, ko bo domača naloga napisana in jo bo pregledal eden od staršev. To ga bo motiviralo bolj, kakor če mu računalnik prepoveste za več dni, kajti sam se bo odločil, da naredi nalogo pravočasno. V nasprotnem primeru bo za čas trajanja kazni pač izbral drugo dejavnost, problem pa bo ostal – in to na vaših ramenih.

Če boste prevzeli kakšno njuno vzgojno modrost iz nove knjige, ki je na trgu manj kot mesec dni, pričakujte nasprotovanje in upiranje tako pri otrocih kot morda v okolici. Kajti kdor zahteva več od večine, zdaj velja za nemodernega starša, ki skoraj muči otroka, če od njega pričakuje, da prevzame del družinskih bremen. Avtorja tolažita starše, da vzgojne napake delamo vsi, tudi onadva sta jih. A naj vas tolaži dvoje: da tudi če imate mulastega najstnika, lahko še vedno zaživite z njim v polnem odnosu, ter da ste najboljši takšni, kot ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh. »Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci,« ne zmanjka hudomušnosti sogovornikoma.

Brez torb v predsobi

Simona Levc, mama dveh najstnikov, se spominja, kako ju je navadila umikati vedno odvrženi torbi iz predsobe. Najprej je vsako popoldne, ko je prišla iz službe, večkrat zaklicala navodilo, naj pospravita torbi, a odziva navadno ni bilo in je čez čas pospravila sama, ob tem pa natresla še nekaj očitkov. Ko je sinovoma jasno ubesedila, kaj zahteva od njiju (ko se vrneta s treninga, odnesita torbi takoj vsak v svojo sobo), in vztrajala več tednov, je trud obrodil sadove: otroka je namreč pocukala izza računalnika, izza mize, od učenja..., kjerkoli sta pač bila, ko se je vrnila iz službe, in zahtevala, da pospravita. Sprevidela sta, da ne bo odnehala, in zdaj raje pravočasno pospravila, da jima ni bilo treba prekinjati ljubših opravil.

Servis za poredne otroke

Tak napis ima za šalo na majici Marko Juhant, čeprav morda ni daleč od resnice: ko starši sami ne zmorejo več, se jim pogosto pridruži pri individualni obravnavi. Pa ne tako kot v televizijski seriji Mali vragci, kjer otroci postanejo angelčki, dokler teče kamera, nato pa je spet vse po starem: Juhant dela s starši in otroki pri njih na domu tako dolgo, da se spremenijo oboji, da tudi starši postanejo tako vztrajni, da ponotranjijo novi način vzgoje, saj drugače vsi zelo radi zdrsnejo nazaj v stare vzorce."