Vabim vas, da si v ponedeljek, 31.8.2009 ob 18.30 ogledate oddajo Pikasto na TV Pika (ponovitev oddaje je v soboto ob 13.30 uri). Z novinarko Bojano Škodič (ko je bila še na Financah, sem na njeno pobudo napisala dva zelo dobra članka o feng shuiju v poslovnem svetu) sva se pogovarjali o vodi:
- zakaj moramo piti vodo
- kaj je z minerali v vodi, ali so res potrebni
- kaj je čista voda
- element voda v feng shuiju
- lahko pijemo vodo iz pipe
- kaj je narobe z vodo v plastenkah
- kako pridemo do čiste vode
Na koncu sva z merilnikom TDS izmerili prevodnost (čistost) prečiščene vode in vode iz pipe.
Za pogovor so nama namenilih celih 30 minut, kaj je za televizijo fantastična minutaža, zato sva lahko o vodi kar veliko povedali.
petek, 28. avgust 2009
četrtek, 27. avgust 2009
Dopust: Kulinarično presenečenje v Makarski
Danes dopoldne sva se odločila, da se končno premakneva iz hotela in greva na izlet v Makarsko. Nič ambicioznega nisva imela v mislih ker je prevroče, zato sva po prihodu na rivo takoj zasedla strateško mesto v kafiču med domačini (= prva vrsta miz od koder lahko opazuješ mimoidoče). Po dolgem razmišljanju in skepsi sva naročila ledeno kavo. Lansko leto sva namreč na otoku Rabu odkrila, kako v kafičih "delajo" ledeno kavo, čeprav nimajo sladoleda: odprejo tetrapak z že pripravljeno ledeno kavo (kava, voda, mleko), dodajo sladko smetano (ki je na morju vedno "umetna")in postrežejo. Grozljivo zlorabljanje imena ledena kava.
Od takrat sva dosti bolj previdna, ko si želiva privoščiti ta osvežujoči napitek. No, v makarskem kafiču so naju presenetili in prinesli odlično ledeno kavo. Mljask, mljask.
Nadaljevala sva z obhodom po mestnih uličicah, malo pokukala na tržnico in v trgovinice, kjer je, brez skrbi, še vse po starem - trgovci te ob prihodu ne pozdravijo in ne vprašajo, kako ti lahko pomagajo. Bolj so zaposleni s telefoniranjem, deklariranjem, klepetanjem ali vrtanjem po nosu. Nič za to, bova pa kune zapravila kje drugje.
Na hotelski nočni omarici imam pet turističnih vodičev o Dalmaciji in eden je slabši od drugega, sem ugotovila. V treh Makarske kot mesta niso niti omenili, v enem je naštetih nekaj glavnih kulturnih znamenitosti, v drugem pa priporočajo ogleda zasebnega muzeja z zbirko školjk in tri restavracije.
Ime ene od teh restavracij sem si zapomnila in jo prepoznala, ko sva šla zjutraj mimo. Zato vsa opoldne, ko so želodčki zahtevali hrano, zavila tja in se pustila presenetiti. V restavraciji Stari mlin (Prvosvibanjska 43 - na rivi poiščite Zagrebačko banko in zavijete v stransko ulico; po 80 metrih boste na levi zagledali restavracijo) kuhajo res zelo dobro. Na jedilnem listu mogoče izvirni način priprave jedi niti ni tako dobro predstavljen, kot te kasneje presenetijo na krožniku.
Moj dragi mož je naročil tajski riž z morskimi sadeži in prinesli so mu odlično rižoto z ravno dovolj vsega, servirano v velikanski školjki. Tudi porcija je bila ogromna, vendar kar ni mogel nehati jesti. Jaz sem se odločila za domačo tunjo pašteto, popečene kruhke, zelenjavo iz žara in zeliščni krompir. Vse je bilo odlično, da o prezentaciji jedi ne govorim. Cena: samo 180 kun (z dvema pijačama).
V notranjosti restavracije (midva sva sedela na eni izmed treh teras) je galerija, kjer je možno razstavljene izdelke tudi kupiti. Najbolj so me navdušile keramične ribe v obliki mobila, ker so bile tako optimistične. Vzela sem en parček, ki me je še najbolj spominjal na naju. Riba "Dominik" je pobarvana v vijolično, moževo najljubšo barvo ... Kako pa je pobarvana ribica "Helena" boste izvedeli samo, če pridete v ordinacijo, kjer bo ribji parček razstavljen.
Ko sva prispela v hotel, sem nehote slišala pogovor zaposlenih na recepciji. Govorili so o gostji, ki je po treh dneh jezno odpotovala. Ker se ji je zelo mudilo, je o nepravilnostih v hotelu napisala "samo" štiri strani, so dokaj cinično komentirali. Eden pa je zelo pametno pripomnil, da je bolj pomembno kdo piše, kot pa kaj piše.
Ojme, ojme, le kaj bo še s hrvaškim turizmom.
Od takrat sva dosti bolj previdna, ko si želiva privoščiti ta osvežujoči napitek. No, v makarskem kafiču so naju presenetili in prinesli odlično ledeno kavo. Mljask, mljask.
Nadaljevala sva z obhodom po mestnih uličicah, malo pokukala na tržnico in v trgovinice, kjer je, brez skrbi, še vse po starem - trgovci te ob prihodu ne pozdravijo in ne vprašajo, kako ti lahko pomagajo. Bolj so zaposleni s telefoniranjem, deklariranjem, klepetanjem ali vrtanjem po nosu. Nič za to, bova pa kune zapravila kje drugje.
Na hotelski nočni omarici imam pet turističnih vodičev o Dalmaciji in eden je slabši od drugega, sem ugotovila. V treh Makarske kot mesta niso niti omenili, v enem je naštetih nekaj glavnih kulturnih znamenitosti, v drugem pa priporočajo ogleda zasebnega muzeja z zbirko školjk in tri restavracije.
Ime ene od teh restavracij sem si zapomnila in jo prepoznala, ko sva šla zjutraj mimo. Zato vsa opoldne, ko so želodčki zahtevali hrano, zavila tja in se pustila presenetiti. V restavraciji Stari mlin (Prvosvibanjska 43 - na rivi poiščite Zagrebačko banko in zavijete v stransko ulico; po 80 metrih boste na levi zagledali restavracijo) kuhajo res zelo dobro. Na jedilnem listu mogoče izvirni način priprave jedi niti ni tako dobro predstavljen, kot te kasneje presenetijo na krožniku.
Moj dragi mož je naročil tajski riž z morskimi sadeži in prinesli so mu odlično rižoto z ravno dovolj vsega, servirano v velikanski školjki. Tudi porcija je bila ogromna, vendar kar ni mogel nehati jesti. Jaz sem se odločila za domačo tunjo pašteto, popečene kruhke, zelenjavo iz žara in zeliščni krompir. Vse je bilo odlično, da o prezentaciji jedi ne govorim. Cena: samo 180 kun (z dvema pijačama).
V notranjosti restavracije (midva sva sedela na eni izmed treh teras) je galerija, kjer je možno razstavljene izdelke tudi kupiti. Najbolj so me navdušile keramične ribe v obliki mobila, ker so bile tako optimistične. Vzela sem en parček, ki me je še najbolj spominjal na naju. Riba "Dominik" je pobarvana v vijolično, moževo najljubšo barvo ... Kako pa je pobarvana ribica "Helena" boste izvedeli samo, če pridete v ordinacijo, kjer bo ribji parček razstavljen.
Ko sva prispela v hotel, sem nehote slišala pogovor zaposlenih na recepciji. Govorili so o gostji, ki je po treh dneh jezno odpotovala. Ker se ji je zelo mudilo, je o nepravilnostih v hotelu napisala "samo" štiri strani, so dokaj cinično komentirali. Eden pa je zelo pametno pripomnil, da je bolj pomembno kdo piše, kot pa kaj piše.
Ojme, ojme, le kaj bo še s hrvaškim turizmom.
torek, 25. avgust 2009
Dopust: Prvo javljanje iz Dalmacije
Po petnajstih letih sva z možem zopet v Dalmaciji. Veliko se je spremenilo, veliko ostalo isto. Ker je v tem hotelu internet zelo drag, v naslednjem hotelu pa bo brezplačen, bo ta teden blog bolj sameval.
Pripravila sem osnutek za prispevek o spanju, ki ga bom objavila v naslednjih dneh. Mislim, da bo zelo zanimiv, saj tudi na spanje vpliva veliko dejavnikov.
Naj povem, da ponoči spiva z zaprtimi balkonskimi vrati in ob klimatski napravi. Ni šlo drugače. Oh, kako sovražim takšen dopust. Upam, da bo v Dubrovniku bolje.
Na plaži je največ Čehov, pa tudi številne druge narodnosti so zastopane, tako da je vzdrušje zelo mednarodno. Plaža je čudovita (Makarska Riviera), voda fantastična, sence dovolj. Nehote pa se vsiljuje kritična primerjava med destinacijami v Egiptu, Španiji, Turčiji in Tuniziji. Hrvati gladko izgubijo.
Najbolj me motijo zadeve, ki bi jih lahko uredili takoj naslednji dan. Na primer prepovedali sobaricam, da bi že ob 7.30 uri začele pospravljati sobe. Pri tem glasno govorijo in se obnašajo, kot da bi bile same. V Tuniziji se sobarji prikažejo ob 9. uri, delajo samostojno in končajo ob 17. uri. Druga stvar, na primer, so juhe. V hotelu in (še) nobeni restavraciji nisem videla juhe, ki ne bi bila iz vrečke. Kakšna sramota za kuharje, ki ne znajo skuhati poštene juhe. In še 1001 malenkost, ki bi naredile bivanje turistov prijetnejše. Ampak, nas nihče ne vpraša ...
Vreme je za izlete in fotografiranje popolnoma neprimerno. Vroče, vroče, vroče. Dalmacijo bova ponovno obiskala aprila ali maja in si ogledala vse, kar naju zanima.
Pripravila sem osnutek za prispevek o spanju, ki ga bom objavila v naslednjih dneh. Mislim, da bo zelo zanimiv, saj tudi na spanje vpliva veliko dejavnikov.
Naj povem, da ponoči spiva z zaprtimi balkonskimi vrati in ob klimatski napravi. Ni šlo drugače. Oh, kako sovražim takšen dopust. Upam, da bo v Dubrovniku bolje.
Na plaži je največ Čehov, pa tudi številne druge narodnosti so zastopane, tako da je vzdrušje zelo mednarodno. Plaža je čudovita (Makarska Riviera), voda fantastična, sence dovolj. Nehote pa se vsiljuje kritična primerjava med destinacijami v Egiptu, Španiji, Turčiji in Tuniziji. Hrvati gladko izgubijo.
Najbolj me motijo zadeve, ki bi jih lahko uredili takoj naslednji dan. Na primer prepovedali sobaricam, da bi že ob 7.30 uri začele pospravljati sobe. Pri tem glasno govorijo in se obnašajo, kot da bi bile same. V Tuniziji se sobarji prikažejo ob 9. uri, delajo samostojno in končajo ob 17. uri. Druga stvar, na primer, so juhe. V hotelu in (še) nobeni restavraciji nisem videla juhe, ki ne bi bila iz vrečke. Kakšna sramota za kuharje, ki ne znajo skuhati poštene juhe. In še 1001 malenkost, ki bi naredile bivanje turistov prijetnejše. Ampak, nas nihče ne vpraša ...
Vreme je za izlete in fotografiranje popolnoma neprimerno. Vroče, vroče, vroče. Dalmacijo bova ponovno obiskala aprila ali maja in si ogledala vse, kar naju zanima.
petek, 21. avgust 2009
Rožice: Okužila sem tudi sestro
Svoji sestri sem za rojstni dan podarila lepo darilo: dve koriti in lonec s posajenimi rožicami. Dolgo sem se ukvarjala s kombinaciji, saj je moja sestra na tem področju začetnica. Premalo zaliva, rožice pa dobijo močno popoldansko sonce. Gnojila, ki ga je dobila z rožicami, je porabila bolj malo, vendar se mi zdi rezultat za prvo leto kar dober. Fotografije je naredila nečakinja, ki se je ravno letos navdušila nad fotografiranjem.
Po različnih variantah sem se odločila za tole - malo romantično in preprosto za vzdrževanje
Na listek sem ji napisala imena rož, saj sem vedela, da se bodo radovedni sosedi prišli pozanimat o teh vaških, netipičnih kombinacijah. Moja sestra si je vse skupaj poenostavila in vse, njej neznane rožice, opisala kot "ljubljanske".
Tako je izgledala zasaditev konec julija
Rožice v koritih so si dobro opomogle po toči. Izpuliti je bilo treba samo belo angelonijo v drugem koritu. Tudi tukaj se vidi, kako pomembno je redno dognojevanje.
Po različnih variantah sem se odločila za tole - malo romantično in preprosto za vzdrževanjeNa listek sem ji napisala imena rož, saj sem vedela, da se bodo radovedni sosedi prišli pozanimat o teh vaških, netipičnih kombinacijah. Moja sestra si je vse skupaj poenostavila in vse, njej neznane rožice, opisala kot "ljubljanske".
Tako je izgledala zasaditev konec julija - premalo gnojila, zato zasaditev ni bujna
Rožice v koritih so si dobro opomogle po toči. Izpuliti je bilo treba samo belo angelonijo v drugem koritu. Tudi tukaj se vidi, kako pomembno je redno dognojevanje.V mislih že sestavljam kombinacijo za naslednje leto. Ker so rožice dobro preživele, je tudi moja sestra motivirana za nove zasaditve. Ah ja, v jeseni bo potrebno tudi nekaj posaditi ...
sreda, 19. avgust 2009
Zdravje: Priljubljene japonke so katastrofa za noge
Tale zanimiv članek so objavili na http://lifestyle.enaa.com/ :
"Kaj imajo skupnega obuvala s kot svinčnik tanko visoko peto in udobne japonke? Oboje so katastrofa za noge, odgovarjajo ameriški ortopedi.
Naj so japonke še tako praktične, visoke pete pa še tako zapeljive, ne eno in ne drugo ni primerno za vsakdanjo rabo, opozarjajo znanstveniki z ameriške univerze Auburn v ameriški zvezni državi Alabama. Stopalo, ki je tako po dolžini kot širini ukrivljeno, se mora namreč prilagoditi ploski površini japonke, ne da bi bil pritisk od prednjega dela do pete kakorkoli omehčan. Sčasoma se v stopalu pojavi bolečina, dokler stopalo oziroma peta ne postaneta trajno deformirana, v skrajnem primeru pa se lahko bolečina pojavi tudi v zgornjem delu nog. Gre za simptome, s katerimi se ortopedi srečujejo pri strastnih ljubiteljicah visokih pet.
Omenjeni znanstveniki, specializirani za raziskave gibanja, so 40 študentov poslali na več določenih poti z različnimi ovirami. Enkrat z japonkami, drugič s klasično obutvijo. Medtem ko so študenti tekli, korakali, se plazili in plezali, so računalniki merili sile, ki so pritiskale na njihova stopala. Kamere pa so beležile dolžino njihovih korakov in premike v sklepih.
Izkazalo se je, da so študenti z japonkami delali zelo kratke korake, pri čemer so se njihove pete komaj dotaknile tal. "S prsti na nogah so se oprijemali japonk, zaradi česar se je preostanek stopala slabo spuščal proti tlom. Namesto tega so ga močneje ukrivljali, kar je velika obremenitev za kosti in mišice," je dejal vodja študije Justin Shroyer.
Pri japonkah je najbolj zahrbtna nevednost njihovih ljubiteljev. "Kdor se odloči za visoke pete, vzame težave v zakup. Na drugi strani večina ljudi misli, da so japonke za noge povsem primerne, v resnici pa tlakujejo pot k zdravniku," pravijo znanstveniki."
Na mojih nogah ne boste videli japonk, nosim pa druge natikače in sandale, ki jih lahko skoraj vedno uvrstim v kategorijo "prijazne za noge". Tudi izbiranja oblačil za potovanje se lotim najprej pri čevljih. Kaj bom na potovanju (dopustu) počela? Kakšno bo vreme? Bom morala veliko hoditi?
Kot so v študiji ugotovili, so japonke neprimerne za vsakdanjo uporabo. Na Japonskem jih Japonke nosijo občasno, saj japonke nadomeščajo copate (izjema so konkubine, ki v japonkah z visoko peto prehodijo par korakov).
Kot vse na Japonskem pa je tudi pri japonkah red, saj uporabljajo posebne japonke za stranišče. Največji greh, ki ga lahko naredi turist v japonski restavraciji je, da si za obisk stranišča ne obuje WC-japonk (in se jih ne sezuje, ko pride do mize).
"Kaj imajo skupnega obuvala s kot svinčnik tanko visoko peto in udobne japonke? Oboje so katastrofa za noge, odgovarjajo ameriški ortopedi.
Naj so japonke še tako praktične, visoke pete pa še tako zapeljive, ne eno in ne drugo ni primerno za vsakdanjo rabo, opozarjajo znanstveniki z ameriške univerze Auburn v ameriški zvezni državi Alabama. Stopalo, ki je tako po dolžini kot širini ukrivljeno, se mora namreč prilagoditi ploski površini japonke, ne da bi bil pritisk od prednjega dela do pete kakorkoli omehčan. Sčasoma se v stopalu pojavi bolečina, dokler stopalo oziroma peta ne postaneta trajno deformirana, v skrajnem primeru pa se lahko bolečina pojavi tudi v zgornjem delu nog. Gre za simptome, s katerimi se ortopedi srečujejo pri strastnih ljubiteljicah visokih pet.
Omenjeni znanstveniki, specializirani za raziskave gibanja, so 40 študentov poslali na več določenih poti z različnimi ovirami. Enkrat z japonkami, drugič s klasično obutvijo. Medtem ko so študenti tekli, korakali, se plazili in plezali, so računalniki merili sile, ki so pritiskale na njihova stopala. Kamere pa so beležile dolžino njihovih korakov in premike v sklepih.
Izkazalo se je, da so študenti z japonkami delali zelo kratke korake, pri čemer so se njihove pete komaj dotaknile tal. "S prsti na nogah so se oprijemali japonk, zaradi česar se je preostanek stopala slabo spuščal proti tlom. Namesto tega so ga močneje ukrivljali, kar je velika obremenitev za kosti in mišice," je dejal vodja študije Justin Shroyer.
Pri japonkah je najbolj zahrbtna nevednost njihovih ljubiteljev. "Kdor se odloči za visoke pete, vzame težave v zakup. Na drugi strani večina ljudi misli, da so japonke za noge povsem primerne, v resnici pa tlakujejo pot k zdravniku," pravijo znanstveniki."
Na mojih nogah ne boste videli japonk, nosim pa druge natikače in sandale, ki jih lahko skoraj vedno uvrstim v kategorijo "prijazne za noge". Tudi izbiranja oblačil za potovanje se lotim najprej pri čevljih. Kaj bom na potovanju (dopustu) počela? Kakšno bo vreme? Bom morala veliko hoditi?
Kot so v študiji ugotovili, so japonke neprimerne za vsakdanjo uporabo. Na Japonskem jih Japonke nosijo občasno, saj japonke nadomeščajo copate (izjema so konkubine, ki v japonkah z visoko peto prehodijo par korakov).
Kot vse na Japonskem pa je tudi pri japonkah red, saj uporabljajo posebne japonke za stranišče. Največji greh, ki ga lahko naredi turist v japonski restavraciji je, da si za obisk stranišča ne obuje WC-japonk (in se jih ne sezuje, ko pride do mize).
Posebni (plastični) copati za stranišče, dobijo se tudi japonkeVeste, odkod takšna obsesija s copati? Nekdaj so Japonci uživali sede ob nizki mizici, stranišča pa so bila "čučkalice" (trikotna odprtina v tleh), kot smo jih vajeni iz južnejših držav. Seveda je bilo okrog trikotnika zelo težko vzdrževati čistočo, zato je bilo upoštevanje pravila o zamenjavi japonk zelo pomembno za zdravje družine.
Tradicionalni japonski zajtrk v kjotskem hotelu
Večerja v japonskem wellness hotelu na pacifiški obali - dobili smo kimone in posebne nogavice za japonke
Dobili smo tudi japonke, ki smo jih nosili v sobi; po hotelu smo uporabljali (skupinske) copate
Posebne nogavice za japonke
Če boste kdaj obiskali Japonsko (ki sploh ni tako draga, kot se rado predstavlja), boste lahko na javnih straniščih izbrali med japonskim (čučkalico) in modernim straniščem. Pred kabinami z japonskimi stranišči ni nikoli gneče, kar je dokaz, da tudi domačini raje uporabljajo straniščno školjko.
Naročite se na:
Objave (Atom)