Danes dopoldne sva se odločila, da se končno premakneva iz hotela in greva na izlet v Makarsko. Nič ambicioznega nisva imela v mislih ker je prevroče, zato sva po prihodu na rivo takoj zasedla strateško mesto v kafiču med domačini (= prva vrsta miz od koder lahko opazuješ mimoidoče). Po dolgem razmišljanju in skepsi sva naročila ledeno kavo. Lansko leto sva namreč na otoku Rabu odkrila, kako v kafičih "delajo" ledeno kavo, čeprav nimajo sladoleda: odprejo tetrapak z že pripravljeno ledeno kavo (kava, voda, mleko), dodajo sladko smetano (ki je na morju vedno "umetna")in postrežejo. Grozljivo zlorabljanje imena ledena kava.
Od takrat sva dosti bolj previdna, ko si želiva privoščiti ta osvežujoči napitek. No, v makarskem kafiču so naju presenetili in prinesli odlično ledeno kavo. Mljask, mljask.
Nadaljevala sva z obhodom po mestnih uličicah, malo pokukala na tržnico in v trgovinice, kjer je, brez skrbi, še vse po starem - trgovci te ob prihodu ne pozdravijo in ne vprašajo, kako ti lahko pomagajo. Bolj so zaposleni s telefoniranjem, deklariranjem, klepetanjem ali vrtanjem po nosu. Nič za to, bova pa kune zapravila kje drugje.
Na hotelski nočni omarici imam pet turističnih vodičev o Dalmaciji in eden je slabši od drugega, sem ugotovila. V treh Makarske kot mesta niso niti omenili, v enem je naštetih nekaj glavnih kulturnih znamenitosti, v drugem pa priporočajo ogleda zasebnega muzeja z zbirko školjk in tri restavracije.
Ime ene od teh restavracij sem si zapomnila in jo prepoznala, ko sva šla zjutraj mimo. Zato vsa opoldne, ko so želodčki zahtevali hrano, zavila tja in se pustila presenetiti. V restavraciji Stari mlin (Prvosvibanjska 43 - na rivi poiščite Zagrebačko banko in zavijete v stransko ulico; po 80 metrih boste na levi zagledali restavracijo) kuhajo res zelo dobro. Na jedilnem listu mogoče izvirni način priprave jedi niti ni tako dobro predstavljen, kot te kasneje presenetijo na krožniku.
Moj dragi mož je naročil tajski riž z morskimi sadeži in prinesli so mu odlično rižoto z ravno dovolj vsega, servirano v velikanski školjki. Tudi porcija je bila ogromna, vendar kar ni mogel nehati jesti. Jaz sem se odločila za domačo tunjo pašteto, popečene kruhke, zelenjavo iz žara in zeliščni krompir. Vse je bilo odlično, da o prezentaciji jedi ne govorim. Cena: samo 180 kun (z dvema pijačama).
V notranjosti restavracije (midva sva sedela na eni izmed treh teras) je galerija, kjer je možno razstavljene izdelke tudi kupiti. Najbolj so me navdušile keramične ribe v obliki mobila, ker so bile tako optimistične. Vzela sem en parček, ki me je še najbolj spominjal na naju. Riba "Dominik" je pobarvana v vijolično, moževo najljubšo barvo ... Kako pa je pobarvana ribica "Helena" boste izvedeli samo, če pridete v ordinacijo, kjer bo ribji parček razstavljen.
Ko sva prispela v hotel, sem nehote slišala pogovor zaposlenih na recepciji. Govorili so o gostji, ki je po treh dneh jezno odpotovala. Ker se ji je zelo mudilo, je o nepravilnostih v hotelu napisala "samo" štiri strani, so dokaj cinično komentirali. Eden pa je zelo pametno pripomnil, da je bolj pomembno kdo piše, kot pa kaj piše.
Ojme, ojme, le kaj bo še s hrvaškim turizmom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar