Sem pa sem med gledanjem dokumentarca tudi pošteno jokala. Pa ne, ker bi se mi Miha tako smilil; on je progo pretekel zelo suvereno. Jokala sem se takrat, ko se je na ekranu pojavila Ruth - kar je bilo večkrat. Verjetno se neznansko zabava, ko nas gleda od tam zgoraj, kako obujamo spomine in jo še vedno zelo, zelo pogrešamo.
Imam pa druge, malo večje skrbi: postajam v kitajskem letu koze gorska koza? Ali natančneje povedano - hribovska koza???
V zadnjih petih dneh sem osvojila dva hriba - ha, kako dobro se sliši! V nedeljo najprej Mrzlico, danes pa Limbarsko goro. Obakrat me je spremljala Daša, privoščili pa sva si tudi vodiča, ki naju je zelo razvajal, predvsem pa pazil, da nisva zašli ... po kakšni bližnjici ...
Daša počiva na Limbarski gori
Če se bo kdo od bralcev bloga muzal nad mojimi (višinskimi) podvigi, se naj spomni, da se v mojih žilah pretaka kri prleško-prekmurskih prednikov. Zato so moje nogice ustvarjene za hojo okrog Panonskega morja in na bližnjo vzpetino, ne pa za hribe in gore.
Ni dvoma o tem, kateri čevlji ... ehmmm copati so moji, a ne?
Dašine nogice pa očitno niso od muh, danes se je na vrhu Limbarske gore hotela še igrati in poditi za priboljški. Ko tole pišem, me bolijo mišice na nogah, ampak samo malo, toliko, da jih čutim. Kako je z Dašo, ne vem, ker sem jo danes popoldne oddala lastniku. Kako je bila srečna! Potem pa želela, da grem z njo in preživim nekaj dni v njenem "brlogu", kjer bi z mano delila priboljške in s skrbnim lizanjem skrbela za mojo higieno. Ni kaj, punca zna dajati in vrniti usluge.
Daša se je po izletu najprej malo posladkala z oreški in rozinami ...
... potem pa se takole nastavila toplemu murgelskemu soncu.
