Hoja ni zahtevna - če ni snega in ledu, kot danes. Zato sem malo drsela, občasno zacvilila in se lovila s pohodnimi palicami. Daša je bila velika frajerka in pohod suvereno zmogla. Je pa domov prišla utrujena, saj že več ur spi.
Tudi svoje mišice že čutim, pa hrbet in roke ... Ojojoj, hitro bo treba ponoviti izlet, da si naberem malo kondicije.
To, kar sem pojedla na koči na Mrzlici, me je rahlo razočaralo. Obupno sladek čaj, zraven košček zažganega peciva, pa tudi jabolčno-skutni zavitek je bil presuh. Na ostalo hrano pa bi morali čakati več kot eno uro!
Šele doma sem opazila, da se v kotu vidim tudi jaz.
Vrh Mrzlice ni v koči, ampak nekaj metrov stran. Ker sem bila že malo utrujena, sem raje dremala v ležalniku, kot pa šla na vrh.
Daša se je celo pot valjala po snegu. Ne vem, ali se je tako hladila, ali praskala, ali označevala teren - ali vse troje ...
Iiii, lep dan! Mi smo se pa ravno dogovarjali, da bi bil že čas, da skočimo na Mzlico. Nič posebna, a vedno privlačna. Čaja še nisem pila, enkrat davno kavo, a ne bi ponovila :), sem preveč izbirčna..
OdgovoriIzbrišiPrijeten teden!
Prebrala sem, da je koča na Mrzlici najbolj obiskana v tem delu Slovenije. Zato me čudi, da nimajo boljše hrane in niso bolje organizirani. Največji minus pa so tako odbili z veliko tablo, na kateri je pisalo, da je vstop psom v kočo in na TERASO prepovedan. Seveda sem prepoved ignorirala in se z Dašo usedla ravno na teraso.
IzbrišiLepa nedelja v dobri družbi,bravo za ignoriranje:)
OdgovoriIzbriši