Zdravje: Telesni vonj - smrdi ali diši?

Ena izmed večjih napak, ki jih imam, je dober voh. Moj mož ni dober "vohljač", se je pa že navadi, da se, v za njega čisto normalnih okoliščinah, začenjam pritoževati.

Poleti je zelo hudo: smrdijo drugi in jaz. V moj zagovor lahko rečem, da mi je mož "predpisal" neke super ameriške antioksidante, ki vsebujejo žveplo. Zato že nekaj ur po tuširanju grdo smrdim. Ne vem, če te vonjave vohajo tudi drugi, ne bom jih spraševala, ker se itak ne da ničesar narediti. Večkrat na dan se pod pazduho umijem in obupujem. Torej, ko me srečate, me objemajte samo tik po tuširanju.

Na neprijeten telesni vonj drugih pa tudi nimam vpliva. Pri enih (moški tukaj krepko vodijo) se zavoha, da se že nekaj časa niso umivali. Ojoj, kako smrdi dva dni star pot, pomešan s pivom, čebulo in mesom. Smrdijo tudi kolesarji po celodnevni turi, ki imajo oblečene sintetične športne majice. Ko se zvečer peljem iz službe, jih vedno nekaj srečam in upam, da bodo hitro odpeljali mimo mene.

V bistvu me najbolj razjezijo smrdeči natakarji. Velikokrat so njihove uniforme iz sintetičnega materiala, ki še pospešuje nastanek neprijetnih vonjav. Dišečih deodorantov ne smejo uporabljati, kar se čisto strinjam, saj sem pred kratkim namesto hrane na krožniku vonjala natakarjevo vodico po britju. Fuj, fuj - nikoli več! Natakarjem torej ostane umivanje in nevtralni (strupeni) deodorant.

Seveda so še drugi poklici, kjer je močan telesni vonj nezaželjen, npr. kozmetičarka, zobozdravnik, frizer ...

Pujsi imajo zelo dobro razvit vonj, zato so jih nekdaj uporabljali za iskanje tartufov

Kaj lahko naredimo? Na telesni vonj vpliva prehrana, to vemo. Veganci imajo zelo blag telesni vonj, mesojedci močnega, še posebej, če imajo radi svinjino in veliko čebule. Tudi česen, ki vsebuje žveplene spojine, nas "nadišavi". Smrdimo lahko zaradi nakopičenih strupov - takrat pomaga post, klistiranje s kavo (pomaga čistiti jetra, jetra pa čistijo strupe), savna, telesna aktivnost, bazične kopeli. Manj smrdimo, če oblečemo naravne materiale, ampak to že sami veste.

Sem zelo občutljiva na substance, ki jih dajem v telo, zato me moj mož zelo rad uporabi za poskusnega zajčka. Če bom pozitivno ocenila nek izdelek, ga bo prenašalo 99% njegovih pacientov. Antioksidanti, po katerih smrdim kot pokvarjeno jajce (žveplene spojine), mi zelo ustreza. Zato stojično prenašam smrad in upam, da bo enkrat izginil ...

Trenutno pa mi več težav povzročajo hormoni, ampak o tem bom kdaj drugič, ker še raziskujem, kam so izginili moji testosteroni.

Murgle: Konec zgodbe o kosjih mladičkih

V Murglah vsak dan vidim mlade kose in domišljam si, da so to "naši", iz našega gnezda. Včasih se pojavi ata kos z mladičem na našem vrtu, in takrat vem, da sta domača. Zadnjič pa sem celo videla dva samostojna kosja mladička, ki sta se kopala v ptičji skledi.

Vem, da še nisem povedala, kako se je končala zgodba s petimi kosjimi mladiči iz druge "serije" gnezdenja. Kot sem predvidevala, so iz gnezda izginili čez vikend. Bila sem kar malo žalostna, saj se mi niso zdeli dovolj veliki za odhod iz varnega gnezda. Ampak, bilo jih je preveč, niso imeli prostora in zelo vroče jim je bilo.

V Murgle sva z Dominikom prišla v soboto. Spomnim se, da sva naredila nekaj malenkosti v vrtu, vendar ne veliko, saj je bilo kar mrzlo. Gnezdo je seveda bilo prazno. Prejšnji dan je bila močna nevihta in mali nebogljeni mladički so se mi prav smilili zunaj na mrazu. Zakaj so morali tako hitro zapustiti gnezdo?

Kmalu sem ugotovila, da morajo biti mladički nekje v bližini, saj sta ata in mama kos sedela vsak na svojem drevesu in se drla. Kosi oddajajo posebne opozorilne znake, glede na bližino nevarnosti. Meni se je zdelo, da se ves čas zelo opozorilno oglašata in nič mi ni bilo jasno.

V Murgle sva prišla tudi v nedeljo in ata kos je s šrvi v kljunčku skrivnostno zgineval med velike in goste hoste. Aha, vsaj del mladičkov se skriva tam! Če še ne veste: samec in samička si razdelita mladiče in jih po zapustistvo gnezda ločeno vzgajata.

Idelano skrivališče za kosje mladičke

V ponedeljek je bil normalen deloven dan. Pozno popoldne sem šla v vrtno uto in takoj opazila, da si jo je prilastila kosja družina. Mladiči niso stradali, kar sem videla po njihovih iztrebkih. Aha, tudi sosedove češnje in moje borovnice so jim teknile ... Ok, naj jim bo, to je moj prispevek k ekologiji.

Zgodba se je zgodila takole: mladički so v petek zvečer ali v soboto zgodaj zjutraj zapustili gnezdo. Kosja starša sta vedela, da so mladički še nepripravljeni na življenje zunaj, da jih je veliko in da je mrzlo. Prepričana sem, da sta že nekaj časa iskala zatočišče za svojo družino in vse skrbno narčtovala. Vrata v uti so bila sicer zaprta, ponavadi niso, vendar je pod vrati dovolj velika odprtina, da so se odrasli in mladički splazili v notranjost. V soboto, ko sta se starša v opozorilo drla, so bili že v uti. Kako grozno bi se vsi prestrašili (zmano vred), če bi tisti dan odšla iskat vrtnarsko orodje. Pa, nisem, ker je bilo premrzlo.

Vse se je dobro končalo. Po optimistični varianti smo letos vzgojili šest mladičev, po pesimistično-realistični malo manj. Sistem z mrežo deluje in prepričana sem, da bomo naslednje leto ponovno uživali v družbi kosjih mladičev.

Življenje: Po dopustu z Radotom Pezdirjem

Glede na moje nejavljanje na blogu, ste že ugotovili, da sem bila na dopustu. Ne, nisem ves čas poležavala na hrvaški obali, samo šest dni, in bilo je prav lepo. Prvi dan po dopustu bi vam morala "privoščiti" nekaj prav lepega, morskega, dobili pa boste "samo" komentar Rada Pezdirja iz današnjih Financ, ki me zelo navdušil.

Na javne osebnosti, kot je gospod Pezdir, zelo rada pogledam iz stališča feng shuija. Na žalost ne vem, kdaj je Rado rojen, vendar sem prepričana, da ima v svojem kitajskem horoskopu veliko elementov voda (fizični izgled) in ogenj (retorične sposobnosti). Kar pomeni, da ga poletje (= element ogenj) podpira pri pisanju dobrih člankov.

Mene poletje izčrpava, zato že sedaj, ob 11. uri, sanjam o namakanju v vodi in ležanju v senci ...

Med dopustom sem veliko brala, nekaj je bilo tudi šund romanov, ki jih moram hitro pozabiti. Prebrala pa sem tudi nekaj zanimivih knjig, na primer, o razkisanju po ajurvedskem sistemu (kapa, pita, vata), o povezavi med debelostjo in kopičenjem stvari (polnimi omarami), o novih shujševalnih dijetah, ki poleg metabolizma upotevajo tudi črevesno floro.

Komentar: Kult Janeza Janše in Milana Kučana
Avtor: Rado Pezdir

Slovenci se radi pohvalijo, da imajo nekatere naravnost fantastične lastnosti, denimo: so izjemno marljivi, ubogljivi in poslušni. Tisto, kar se jim reče (pomaga če jim to rečejo Nemci), naredijo brez razmišljanja in točno po navodilih v natančno predpisanem roku.

K temu bi lahko dodali še nekaj lastnosti, ki se zadnji dve desetletji kot lepra ali lupus širijo po državi, in kot kaže, bodo prej ali slej tiste, po katerih Slovenci prepoznavajo lastno veličino. Poglejmo jih nekaj.

Nihče nima časa za branje in izobraževanje

Precej tipično je, da ima Slovenija dva milijona nogometnih trenerjev in dva milijona ekonomistov. Vsi vedo vse, če pa že ne, potem pa znajo iz debate denimo Franjo Štiblar proti Igorju Mastenu zelo pronicljivo oceniti, da morda nimata oba čisto prav, a resnica je nekje v sredini. Še več, skorajda vsak si svet in ekonomijo interpretira nekako takole: Amerika ali z vojnami ali z umetno povzročenimi krizami vzpostavlja svetovno dominacijo v bitki za nafto, Švedska je socialni raj na zemlji, saj je bila tako pametna, da je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kopirala Kardeljev model samoupravljanja.

Kapitalizma je vsakič ob najmanjši krizi konec in treba se je vrniti v družbeno ureditev, ki je veljala za neandertalce ali pa vsaj v samoupravni socializem. Tujci (verjetno so v ozadju Republika Salo in Habsburžani) komaj čakajo, da pokupijo slovensko podjetniško družinsko srebrnino in se maščujejo za Saint-Germainsko pogodbo, Trianonsko pogodbo, Rapalsko pogodbo in Osimske sporazume. Še več, povprečen Slovenec je tako zelo izurjen v socialni antropologiji, da mu je povsem jasno, da so Italijani navadni strahopetci, ki pridobivajo rente prek diplomatskega zaodrja, ponoči pa ne spijo, ker načrtujejo nakup celotnega slovenskega Krasa in Postojnske jame. Hrvati so težki nacionalisti, ki nenehno pojejo himno in doma gladijo državno zastavo ter razmišljajo samo o tem, kako bodo Slovencem izmaknili morje.

Nemci ves čas delajo in počivajo samo ob večjih verskih praznikih, a ljubijo lepote slovenske dežele, v katero se radi vračajo. Američani so najbolj debeli in neumni na svetu in zapravijo ves dohodek, da si kupijo nenormalne količine kokakole, Švedi pa se stalno objemajo in so tako silno solidarni, da sosedu, ki ima deset evrov nižjo plačo, vsi moški na ulici takoj in brez vprašanja nakažejo denar, ženske ponudijo spolne usluge, otroci pa operejo avto ... Prav, toda preseneča, da po vseh mogočih anketah o bralni kulturi Slovenci ne berejo. Predvsem zaradi tega, ker nimajo časa (najbrž ker jim Nemci diktirajo oster tempo), so se pa v lasten zagovor v osnovni šoli zelo izkazali pri bralni znački (vsaj tja do petega razreda, potem so se namreč že začeli ukvarjati z gospodarstvom). Od kod potem vse to silno znanje? Domnevamo lahko dvoje. Prvič, Slovenci so nebeški narod in kot tak najbolj pameten na planetu, ki lahko na podlagi lastnih izkušenj, ogleda dokumentarcev ali pa razodetja v bifeju analizira tako kompleksne pojave, kot so ekonomija, družbene interakcije in seveda nogomet. In drugič, Slovenci ne berejo, ampak se izobražujejo iz alternativnih in do okolja prijaznih virov (tistih, ki jih ni pokvaril ali skrivinčil ameriški kapitalizem).

Denimo, namesto Smithovega Bogastva narodov ali Marxovega Kapitala zadostujejo dokumentarci Michaela Moora ali pa izkušnje iz časov kardeljanskih reform, namesto Nozickove Anarchy State and Utopia ali Hobbesovega Leviathana zadostuje povzetek predavanja kakega lokalnega "profeta" groze, predvajan na javnem zavodu RTV Slovenije , ali pa Mencingerjev članek v Sobotni prilogi Dela . Namesto znanja matematike in logične analize proračunske omejitve (zanimivo je, koliko Slovencev ni matematičnih tipov, ampak so bolj praktični) zadostuje, da jim njihovi starši (ki so praviloma že v pozni starosti) odplačujejo posojila za avtomobile in plazmatske televizije.

Pomanjkanje stika politikov z relanostjo

Še bolj usodne kot zgornja "vedenja o stanju stvari" so slovenske a priori resnične trditve o politiki. Najprej, vsi vemo, da so vsi politiki enaki in da vsi kradejo, ampak ko tipični Slovenec voli, potem že izvoli ali levo ali desno, ker na dan volitev pa niso več vsi enaki. Vsa politika je zagotovo skorumpirana in od nje ni nobene koristi, ampak vrli Slovenci vedno znova pričakujejo, da ta grozota od politike rešuje podjetja, določa, koliko bo kdo zaslužil in kakšna pravila naj veljajo v državi.

Za ljubljanskega župana celo velja ponarodela krilatica: Saj vemo, da krade, ampak vsaj naredil je nekaj. A ni škoda, ker Al Capone ni več živ, da bi kandidiral na katerih izmed volitev v Sloveniji? Ta veliki podjetnik je imel namreč lastnosti najbolj priljubljenih slovenskih politikov - malo je ukradel, nekaj razdelil, zgradil igralnico in zabaviščni park ter zagotovil poceni alkohol in cigarete. Če pa bi takega človeka postavili v koalicijo s kakšnim gottijem ali genovesejem, pa bi bilo rešeno še nepremičninsko vprašanje. Resnici na ljubo imajo prej omenjeni liki eno samo težavo - jasno namreč je, da nikoli niso delali v proizvodnji.

In ker je po slovenskih merilih za dobrega politika nujno, da je kakih deset let delal za tekočim trakom, kjer se je po gorkijevsko izobraževal o realnosti, v kateri živi delavski razred, vsi v tej državi vemo, da tak politik ni nič vreden. Vsi iz gostiln vemo, da največji sindikat skrbi le za lastno blagostanje, delavec pa dobi samo ozimnico, ampak članarino je pa treba plačati, saj smo marljivi in pridni, kajne? Še več, ta sindikat, ki ga za delavce nič ne briga, in to vsi vemo, te iste delavce spravi do tega, da napolnijo ceste in blokirajo politične odločitve. Seveda, delavskih pravic, torej ozimnice in izletov, naši delavci že ne dajo.

Škoda, ker ni več sindikalista Hoffe, ta bi znal res poskrbeti za slovenske delavce takrat, ko Semoliča ne bo več. Kaj bo takrat z nami, ko bo šel v pokoj? Kdo bo takrat skrbel za naše pravice in se bojeval proti neoliberalizaciji matere Slovenije?

Slovenec je znan tudi po tem, da se zna v gostilni pošteno razjeziti, ampak ko pride iz gostilne, je spet marljiv in priden in točno ve, da se ne da nič spremeniti. Na dan volitev pa odide na volišče in voli za Kučana ali Janšo.

Janša in Kučan

Najbolj zabavno se mi zdi poslušati stereotipe o Kučanu in Janši. To naj bi bila izjemna človeka, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Oba točno vesta, kaj je dobro za vse nas, in če jima le sledimo, bomo doživeli raj na zemlji. Ljudje so prepričani, da sta sposobna narediti iz vode vino in da je nasprotna stran utelešenja samega Satana, ki je prišel v Slovenijo z misijo razdeliti Slovence zato, da si jih bodo lažje podredili zlobni Italijani ali pa Habsburžani.

Realnost je nekako drugačna, oba sta le navadna politika v zelo majhni državi, ki je po velikosti enaka Beogradu ali Münchnu. S svetovnega vidika sta neznana, in ko se govori o velikih balkanskih, evropskih in svetovnih voditeljih ali reformistih, sta oba odstotna iz politoloških ali ekonomskih učbenikov. Ko je Milan Kučan delal iz vode vino in prekuc svetovnega nazora, je nastal čudoviti Forum21, ko je Janša delal nove temelje slovenske ekonomije, ni naredil nobene reforme, ki bi se zapisala v slovensko zgodovino. Sta to res tako močna in vplivna lika? Sta res tako silno sposobna in hkrati zastrašujoča? Zakaj bi se levica bala Janše in desnica Kučana?

Morda zato, ker paraziti klečeplazijo pred njima in razlagajo vsem nam preostalim, kako pomembna, vizionarska in odločna da sta? Bodimo realni in postavimo stvari v perspektivo: če bi živeli v Beogradu, bi se ta dva potegovala za župansko mesto. Ne eden ne drug nista velika vizionarja, sta povprečna balkanska politika brez pomena v svetovnem in zgodovinskem merilu, v čisto povprečni in običajni svetovni državi. Tisti, ki trepeta zaradi njiju, je ali brez hrbtenice ali pa se boji za svoje parazitske rente.

Zato bo ta država še nekaj časa v takšnem krču, kot je. Slovenci nimajo časa za branje, se ne izobražujejo, ker se baje ukvarjajo z gospodarstvom, radi so marljivi in ubogljivi in se bojijo lastne sence, ne verjamejo nikomur, ampak hkrati nasedejo vsaki zgodbi, ki je analitično na zahtevnostni ravni horoskopa. Mislijo, da so središče sveta in da so politične bitke med levimi in desnimi kljukci življenjskega pomena in jih moramo za politiki kot mantro ponavljati od jutra do večera. Vsi pa čakamo na Nemca, da nam ukaže, kako in kaj, nam da dobro službo in dovolj visoko plačo za plazmatsko televizijo, super duper avto in počitnice na Hrvaškem. Ali pa vsaj, da božji inkarnaciji in politični lami Janša in Kučan končno, po 20 letih, naredita iz vode vino.

Rado Pezdir, ekonomist, ki nima izkušenj iz proizvodnje in zato ne sme soditi o ničemer.

Življenje: Slavni o seksu

Na http://www.24ur.com/ sem našla izjave slavnih o seksu. Moje najljubše so:

Pamela Anderson: ''Vedno mislim, da te obleke naredijo debelega, zato sem raje gola.''


Clark Gable: ''Hudiča, če bi skočil na vsako damo, na katero bi lahko skočil, ne bi imel nič časa za ribarjenje.''

Honore de Balzac: ''Večina mož me spominja na orangutana, ki skuša igrati violino.''

Joan Rivers: ''Za svoje osiromašeno spolno življenje krivim svojo mater. Vse, kar mi je povedala, je, da gre moški na vrh, ženska pa spodaj. Tri leta sva z možem spala na pogradu.''

George Bernard Shaw: ''Zakaj bi upoštevali nasvete glede spolnosti od papeža? Kar koli ve o seksu, tega ne bi smel vedeti.''

Robin Williams: ''Problem je, da je bog dal moškemu možgane, penis in ravno toliko krvi, da je zmanjka za oba organa hkrati.''


Victor Hugo: ''Bog je ustvaril flirt takoj, ko je ustvaril norca.''

Sharon Stone: ''Ženska morda lahko zaigra orgazem, ampak moški lahko zaigrajo celo razmerje.''

Marlene Dietrich: ''V Ameriki je seks obsesija, drugje po svetu je dejstvo."

Sophia Loren: ''Seksapil je 50 odstotkov tistega, kar imaš in 50 odstotkov tistega, kar ljudje mislijo, da imaš.''

Billy Crystal: ''Ženske potrebujejo razlog, da seksajo. Moški potrebujejo samo prostor.''

Delo: Generacija Y v šoli

Po vsem povedanem nas mora vse zelo zanimati, kako bomo vzgajali generaciji Y in Z. Ipsiloni imajo težave s koncentracijo po 15 minutah, kaj bo šele z Z - bodo potrebovali odmor po petih minutah?

Dobri učitelji so se že prilagodili, slabšim je treba povedati, da naj spremenijo način dela.

V Mladini sem prebrala odličen intervju z Jeretom Aleksejem (star je 18 let). Objavljam nekaj odlomkov:

"Si morda prebral knjigo Marka Bauerleina The Dumbest Generation?

To bo najbrž nekaj takega kot Pobebljena generacija? Nekaj, kar se norčuje iz neumnih Američanov?

Ne, iz neumne ameriške mladine. In sploh ne gre za norčevanje, temveč avtor s pričevanji in statistikami naslika srhljivo sliko, na podlagi katere je dal knjigi podnaslov Ne zaupaj nikomur pod 30. Kombinacija permisivne vzgoje in digitalnega buma naj bi mladostnikom omogočila totalno obsedenost s svojim družabnim življenjem. V času, ki je bil tradicionalno rezerviran za zorenje v vsaj nominalno zrele državljane in racionalne potrošnike, so mladi danes neke vrste prostovoljni sužnji 24-urne multimedijske platforme, ki jo zanimata samo trač in neskončno samoreferenciranje. Včerajšnji kriteriji za polpismenost so današnji kriteriji za pismenost. Večina rezultatov uradnih testov naj bi kazala, da je tvoja generacija najbrž prva, ki je objektivno bolj butasta od generacije svojih staršev ...

Dobro, to je ena teorija. Druga teorija pa je, da je ta generacija postala žrtev tehnološkega zastarevanja šole. Kolikor naj bi bili mladostniki že nesposobni, so očitno zelo sposobni za obvladovanje te svoje 24-urne digitalne platforme. Našli bodo vsak filmček, pa če je še tako obskuren, odlični so pri tvorjenju socialnih mrež, pa če so še tako virtualne ... A jih šola preprosto ne zna več motivirati. Če nekdo cele dneve igra izjemno kompleksne računalniške simulacije, v katerih ima tako rekoč vlogo Boga - kako naj potem privoli v vlogo pasivnega sprejemalca neke ne nujno najbolj bistvene snovi, ki jo pred tablo podaja neki ne nujno najbolj bister učitelj? Veste, za dijaka je pravzaprav strašno neprijetno, ko postane bolj tehnološko razvit od šolskega sistema.

Vem, vem.

Obstaja pa še tretja teorija, ki pravi, da so zastareli sami kriteriji za to, kdo je pameten/izobražen in kdo ne. Mladi so si pač samo izoblikovali neke povsem svoje standarde, ki dajejo prednost funkcionalnosti pred simbolično pomembnostjo. Poglejmo današnji svet. Je danes pomembno, ali imaš doktorat ali diplomo? Ne, to je čedalje manj pomembno, saj smo doživeli divjo inflacijo ne toliko znanja kot akademskih nazivov. In v takšnem okolju so lahko digitalna socialna omrežja izjemno koristna reč. Ne le da so glavna metoda za širjenje tvojih idej, temveč so tudi glavna metoda za kultivacijo zvez in poznanstev. Ki so, kot vemo, v naši družbi alfa in omega uspeha. Seveda je res, da ostanki prejšnje, arhaične družbe mlade vidijo kot neke bedake, ki ne vejo niti tega, kdo je bil Bill Clinton - ampak ti mladi so na neki način idealno prilagojeni družbi, kakršno so dobili.

Okej, veliko resnice je v tem. Ampak glej: eno je to, da je še čisto vsaka stara generacija doslej zase mislila, da je bila 'zadnja prava' ... Nekaj povsem drugega pa je, da je na obsežnem federalnem testu krepko čez 40 odstotkov dijakov najvišjih letnikov ameriških srednjih šol na ABC-pitalico Kdo so bili v drugi svetovni vojni zavezniki ZDA in proti komu? obkrožilo c) Nemčija, Japonska in Italija proti Sovjetski zvezi. Mislim, tu bi pa vsaj jaz osebno potegnil črto!

Ta je seveda res precej huda, ampak v osnovi moram ostati pri prej izraženem stališču. Kako bi vendar sploh lahko bilo drugače v družbi, v kateri ni več nobene resne avtoritete? Šola ni več nobena avtoriteta, saj je večina profesorjev - vsaj pri nas - pač neprimernih za svoj poklic. To je dejstvo, to je nesporno, ne vidim, kako bi temu kdorkoli pameten lahko oporekal. V Sloveniji večina učiteljev uči zato, ker na svojem področju niso bili sposobni najti službe.

Ha ha - vidim, da se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo.

Žal. In v takem sistemu brez avtoritete nobeno povprečje ocen, nobena diploma in nobeno priporočilo ne veljajo nič več. Edino, kar velja, je prijateljstvo - pa četudi virtualno. In - naj mi borci odpustijo - v takem svetu vedeti, kdo se je leta '45 boril proti komu, ima bistveno manjšo funkcionalno vrednost kot pa poznavanje Worda 2010."
 
Jure je eden od genialnih predstavnikov generacije Y, takšnih imamo v Sloveniji še največ deset. O šolskem sistemu odgovarja tole:
 
"Marcel te je vprašal, zakaj se mladi glede na situacijo ne upirajo še kaj več - in ti si mu odgovoril: Kako naj se vendar upirajo, če se enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Pri tem sem najbrž naredil napako, da sem simptom zamenjal za vzrok.

No, saj to! Ampak zakaj se mladi - kot je opazil tudi Jani Kovačič - enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Permisivna vzgoja je odpravila en velik problem - namreč trajnost nesporazuma. Če imaš neke sitne diktatorske starše, potem boš seveda hotel čim prej stran in boš želel biti čim bolj drugačen. Danes, ko so starši neprimerno bolj liberalni in razumevajoči, sta povečini izginila razloga za odhod in za revolt. Starši so prijazni, šimfajo šolo, delajo nam domače naloge, dajejo nam denar, konec koncev je tudi njihova glasba vse prej kot obupna. Zakaj oziroma čemu bi se sploh upirali?

Tako kot ti razlagaš, gre v bistvu za dobro stvar!

Vprašanje, ali res. Ker taka mentaliteta vodi v stagnacijo družbe. Poglejmo, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 20 letih. Ponovno se je okrepil vpliv katoliške cerkve, kapital postaja vse bolj plenilski, politično ni nobene nove izbire razen skrajne desnice. Zmanjkalo nam je vseh možnosti za napredek. V bistvu smo idejno še vedno tam, kjer smo bili pred 20 leti.

Še posebej močan del tvoje knjige je uničujoča kritika našega šolskega sistema. Zdaj, človek pogosto sliši, da je z morilskim pohodom permisivne vzgoje šola postala en sam velik žur - eno samo gladenje in ugodje, tako rekoč orgija. Ampak iz tvojih neusmiljenih odstavkov človek ne dobi takega občutka.

Odrasli, ki ne hodijo v šolo, si pač delajo razne utvare. V prvih par razredih se ti sistem morda res celo malo dobrika - ampak potem šola zelo hitro postane beda. Saj ne more biti drugače. Šolstvo še vedno bazira na učiteljih, ki so pretežno isti, kot so bili pred 20 leti. Po mojem bi moral vsak učitelj, ki je star več kot 45 let, ponovno opraviti vse izpite, ki jih je moral opraviti, da je lahko postal učitelj. Poleg tega bi morali iti na šestmesečno usposabljanje iz uporabe informacijskih tehnologij."
 
Tako, zdaj vse veste o generaciji Y in razmišljanju o šoli. Želim vam uspešno sobivanje z njimi in čim več GenYjev, dobrih predstavnikov generacije Y. Prepoznali jih boste tako, da vam bodo pri predstavljanju znali dati roko in pri tem gledali v oči. Sara Brezigar svetuje, da se slabih Y čim prej znebite. Ne odlašajte, raje naj bodo doma, kot pa da v podjetju delajo škodo.
 
Moje mnenje je, da slovenskih Y ne smemo preveč razvajati, drugače jih bodo hitro izrinili sposobnejši in pridnejši (kitajski, indijski) ipsiloni. Prilagajanje - ja, razvajanje - ne.