ponedeljek, 11. julij 2011

Življenje: Po dopustu z Radotom Pezdirjem

Glede na moje nejavljanje na blogu, ste že ugotovili, da sem bila na dopustu. Ne, nisem ves čas poležavala na hrvaški obali, samo šest dni, in bilo je prav lepo. Prvi dan po dopustu bi vam morala "privoščiti" nekaj prav lepega, morskega, dobili pa boste "samo" komentar Rada Pezdirja iz današnjih Financ, ki me zelo navdušil.

Na javne osebnosti, kot je gospod Pezdir, zelo rada pogledam iz stališča feng shuija. Na žalost ne vem, kdaj je Rado rojen, vendar sem prepričana, da ima v svojem kitajskem horoskopu veliko elementov voda (fizični izgled) in ogenj (retorične sposobnosti). Kar pomeni, da ga poletje (= element ogenj) podpira pri pisanju dobrih člankov.

Mene poletje izčrpava, zato že sedaj, ob 11. uri, sanjam o namakanju v vodi in ležanju v senci ...

Med dopustom sem veliko brala, nekaj je bilo tudi šund romanov, ki jih moram hitro pozabiti. Prebrala pa sem tudi nekaj zanimivih knjig, na primer, o razkisanju po ajurvedskem sistemu (kapa, pita, vata), o povezavi med debelostjo in kopičenjem stvari (polnimi omarami), o novih shujševalnih dijetah, ki poleg metabolizma upotevajo tudi črevesno floro.

Komentar: Kult Janeza Janše in Milana Kučana
Avtor: Rado Pezdir

Slovenci se radi pohvalijo, da imajo nekatere naravnost fantastične lastnosti, denimo: so izjemno marljivi, ubogljivi in poslušni. Tisto, kar se jim reče (pomaga če jim to rečejo Nemci), naredijo brez razmišljanja in točno po navodilih v natančno predpisanem roku.

K temu bi lahko dodali še nekaj lastnosti, ki se zadnji dve desetletji kot lepra ali lupus širijo po državi, in kot kaže, bodo prej ali slej tiste, po katerih Slovenci prepoznavajo lastno veličino. Poglejmo jih nekaj.

Nihče nima časa za branje in izobraževanje

Precej tipično je, da ima Slovenija dva milijona nogometnih trenerjev in dva milijona ekonomistov. Vsi vedo vse, če pa že ne, potem pa znajo iz debate denimo Franjo Štiblar proti Igorju Mastenu zelo pronicljivo oceniti, da morda nimata oba čisto prav, a resnica je nekje v sredini. Še več, skorajda vsak si svet in ekonomijo interpretira nekako takole: Amerika ali z vojnami ali z umetno povzročenimi krizami vzpostavlja svetovno dominacijo v bitki za nafto, Švedska je socialni raj na zemlji, saj je bila tako pametna, da je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kopirala Kardeljev model samoupravljanja.

Kapitalizma je vsakič ob najmanjši krizi konec in treba se je vrniti v družbeno ureditev, ki je veljala za neandertalce ali pa vsaj v samoupravni socializem. Tujci (verjetno so v ozadju Republika Salo in Habsburžani) komaj čakajo, da pokupijo slovensko podjetniško družinsko srebrnino in se maščujejo za Saint-Germainsko pogodbo, Trianonsko pogodbo, Rapalsko pogodbo in Osimske sporazume. Še več, povprečen Slovenec je tako zelo izurjen v socialni antropologiji, da mu je povsem jasno, da so Italijani navadni strahopetci, ki pridobivajo rente prek diplomatskega zaodrja, ponoči pa ne spijo, ker načrtujejo nakup celotnega slovenskega Krasa in Postojnske jame. Hrvati so težki nacionalisti, ki nenehno pojejo himno in doma gladijo državno zastavo ter razmišljajo samo o tem, kako bodo Slovencem izmaknili morje.

Nemci ves čas delajo in počivajo samo ob večjih verskih praznikih, a ljubijo lepote slovenske dežele, v katero se radi vračajo. Američani so najbolj debeli in neumni na svetu in zapravijo ves dohodek, da si kupijo nenormalne količine kokakole, Švedi pa se stalno objemajo in so tako silno solidarni, da sosedu, ki ima deset evrov nižjo plačo, vsi moški na ulici takoj in brez vprašanja nakažejo denar, ženske ponudijo spolne usluge, otroci pa operejo avto ... Prav, toda preseneča, da po vseh mogočih anketah o bralni kulturi Slovenci ne berejo. Predvsem zaradi tega, ker nimajo časa (najbrž ker jim Nemci diktirajo oster tempo), so se pa v lasten zagovor v osnovni šoli zelo izkazali pri bralni znački (vsaj tja do petega razreda, potem so se namreč že začeli ukvarjati z gospodarstvom). Od kod potem vse to silno znanje? Domnevamo lahko dvoje. Prvič, Slovenci so nebeški narod in kot tak najbolj pameten na planetu, ki lahko na podlagi lastnih izkušenj, ogleda dokumentarcev ali pa razodetja v bifeju analizira tako kompleksne pojave, kot so ekonomija, družbene interakcije in seveda nogomet. In drugič, Slovenci ne berejo, ampak se izobražujejo iz alternativnih in do okolja prijaznih virov (tistih, ki jih ni pokvaril ali skrivinčil ameriški kapitalizem).

Denimo, namesto Smithovega Bogastva narodov ali Marxovega Kapitala zadostujejo dokumentarci Michaela Moora ali pa izkušnje iz časov kardeljanskih reform, namesto Nozickove Anarchy State and Utopia ali Hobbesovega Leviathana zadostuje povzetek predavanja kakega lokalnega "profeta" groze, predvajan na javnem zavodu RTV Slovenije , ali pa Mencingerjev članek v Sobotni prilogi Dela . Namesto znanja matematike in logične analize proračunske omejitve (zanimivo je, koliko Slovencev ni matematičnih tipov, ampak so bolj praktični) zadostuje, da jim njihovi starši (ki so praviloma že v pozni starosti) odplačujejo posojila za avtomobile in plazmatske televizije.

Pomanjkanje stika politikov z relanostjo

Še bolj usodne kot zgornja "vedenja o stanju stvari" so slovenske a priori resnične trditve o politiki. Najprej, vsi vemo, da so vsi politiki enaki in da vsi kradejo, ampak ko tipični Slovenec voli, potem že izvoli ali levo ali desno, ker na dan volitev pa niso več vsi enaki. Vsa politika je zagotovo skorumpirana in od nje ni nobene koristi, ampak vrli Slovenci vedno znova pričakujejo, da ta grozota od politike rešuje podjetja, določa, koliko bo kdo zaslužil in kakšna pravila naj veljajo v državi.

Za ljubljanskega župana celo velja ponarodela krilatica: Saj vemo, da krade, ampak vsaj naredil je nekaj. A ni škoda, ker Al Capone ni več živ, da bi kandidiral na katerih izmed volitev v Sloveniji? Ta veliki podjetnik je imel namreč lastnosti najbolj priljubljenih slovenskih politikov - malo je ukradel, nekaj razdelil, zgradil igralnico in zabaviščni park ter zagotovil poceni alkohol in cigarete. Če pa bi takega človeka postavili v koalicijo s kakšnim gottijem ali genovesejem, pa bi bilo rešeno še nepremičninsko vprašanje. Resnici na ljubo imajo prej omenjeni liki eno samo težavo - jasno namreč je, da nikoli niso delali v proizvodnji.

In ker je po slovenskih merilih za dobrega politika nujno, da je kakih deset let delal za tekočim trakom, kjer se je po gorkijevsko izobraževal o realnosti, v kateri živi delavski razred, vsi v tej državi vemo, da tak politik ni nič vreden. Vsi iz gostiln vemo, da največji sindikat skrbi le za lastno blagostanje, delavec pa dobi samo ozimnico, ampak članarino je pa treba plačati, saj smo marljivi in pridni, kajne? Še več, ta sindikat, ki ga za delavce nič ne briga, in to vsi vemo, te iste delavce spravi do tega, da napolnijo ceste in blokirajo politične odločitve. Seveda, delavskih pravic, torej ozimnice in izletov, naši delavci že ne dajo.

Škoda, ker ni več sindikalista Hoffe, ta bi znal res poskrbeti za slovenske delavce takrat, ko Semoliča ne bo več. Kaj bo takrat z nami, ko bo šel v pokoj? Kdo bo takrat skrbel za naše pravice in se bojeval proti neoliberalizaciji matere Slovenije?

Slovenec je znan tudi po tem, da se zna v gostilni pošteno razjeziti, ampak ko pride iz gostilne, je spet marljiv in priden in točno ve, da se ne da nič spremeniti. Na dan volitev pa odide na volišče in voli za Kučana ali Janšo.

Janša in Kučan

Najbolj zabavno se mi zdi poslušati stereotipe o Kučanu in Janši. To naj bi bila izjemna človeka, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Oba točno vesta, kaj je dobro za vse nas, in če jima le sledimo, bomo doživeli raj na zemlji. Ljudje so prepričani, da sta sposobna narediti iz vode vino in da je nasprotna stran utelešenja samega Satana, ki je prišel v Slovenijo z misijo razdeliti Slovence zato, da si jih bodo lažje podredili zlobni Italijani ali pa Habsburžani.

Realnost je nekako drugačna, oba sta le navadna politika v zelo majhni državi, ki je po velikosti enaka Beogradu ali Münchnu. S svetovnega vidika sta neznana, in ko se govori o velikih balkanskih, evropskih in svetovnih voditeljih ali reformistih, sta oba odstotna iz politoloških ali ekonomskih učbenikov. Ko je Milan Kučan delal iz vode vino in prekuc svetovnega nazora, je nastal čudoviti Forum21, ko je Janša delal nove temelje slovenske ekonomije, ni naredil nobene reforme, ki bi se zapisala v slovensko zgodovino. Sta to res tako močna in vplivna lika? Sta res tako silno sposobna in hkrati zastrašujoča? Zakaj bi se levica bala Janše in desnica Kučana?

Morda zato, ker paraziti klečeplazijo pred njima in razlagajo vsem nam preostalim, kako pomembna, vizionarska in odločna da sta? Bodimo realni in postavimo stvari v perspektivo: če bi živeli v Beogradu, bi se ta dva potegovala za župansko mesto. Ne eden ne drug nista velika vizionarja, sta povprečna balkanska politika brez pomena v svetovnem in zgodovinskem merilu, v čisto povprečni in običajni svetovni državi. Tisti, ki trepeta zaradi njiju, je ali brez hrbtenice ali pa se boji za svoje parazitske rente.

Zato bo ta država še nekaj časa v takšnem krču, kot je. Slovenci nimajo časa za branje, se ne izobražujejo, ker se baje ukvarjajo z gospodarstvom, radi so marljivi in ubogljivi in se bojijo lastne sence, ne verjamejo nikomur, ampak hkrati nasedejo vsaki zgodbi, ki je analitično na zahtevnostni ravni horoskopa. Mislijo, da so središče sveta in da so politične bitke med levimi in desnimi kljukci življenjskega pomena in jih moramo za politiki kot mantro ponavljati od jutra do večera. Vsi pa čakamo na Nemca, da nam ukaže, kako in kaj, nam da dobro službo in dovolj visoko plačo za plazmatsko televizijo, super duper avto in počitnice na Hrvaškem. Ali pa vsaj, da božji inkarnaciji in politični lami Janša in Kučan končno, po 20 letih, naredita iz vode vino.

Rado Pezdir, ekonomist, ki nima izkušenj iz proizvodnje in zato ne sme soditi o ničemer.

Ni komentarjev:

Objavite komentar