Kakšne alternative imamo?

Naročena sem na nekaj revij, od tega sta dve namenjeni osveščanju potrošnikov. Pred nekaj tedni sem celo razmišljala, da bi ju odjavila. Zakaj ju potrebujem? Saj me ne zanimajo vse vsebine. Ju sploh preberem dovolj natančno in izkoriščam znanje, ki mi ga dajeta?

Pa sem ugotovila, da so takšne revije nujno potrebne, da s svojo naročnino ne zadovoljujem samo svojih potreb (po informacijah), ampak tudi podpiram filozofijo, ki stoji za takšnimi revijami: zaščita potrošnikov. Če se bodo uresničili črni scenariji, bodo nam kmalu vladale korporacije in države bodo samo lutke v rokah kapitala. Takrat bodo neodvisne revije in organizacije edina prava zaščita pred poneumljanjem.

Seveda se ne strinjam vedno z vsem, kar preberem v revijah VIP in Ökotest. Ravno v aktualni številki Ökotest so kritično pisali o tem, ali potrebujemo prehranska dopolnila. Seveda pri tej temi nisem objektivna, saj prodajam izdelke za zdrav način življenja. Ampak, o tem, ali prehranska dopolnila potrebujemo, ali ne, po navadi pišejo in govorijo ravno takšni, ki so že na 100 metrov videti nezdravi.

Prehranskih dopolnil ne potrebujejo vsi, prav tako jih ne potrebujemo vedno - dokler smo zdravi. Ko pa se nam nabere nekaj simptomov in se zapletemo v komplicirano spiralo bolezni, prehranska dopolnila nujno potrebujemo. Takrat nam samo hrana ne zadošča več.

Najbolj zdrave ljudi, takšne, ki jim je koža sijala od zdravja, sem videla letos v Frankfurtu, na vegetarijanskem sejmu. Ampak, to so bili ljudje, ki se zelo, zelo veliko ukvarjajo s svojo prehrano, pa tudi z drugimi aspekti zdravega življenja.

Po obisku sejma in urah prebitih v zaprtih prostorih, da o prehojenih kilometrih ne govorim, se prileže počitek na obrežju reke Main.

Naročila sem kuhano vino (bilo je konec februarja), ker sem se prepozno spomnila, da Nemci ne znajo skuhati dobrega vina.

Obrok na letališču Frankfurt: ocvrt piščančji zrezek s krompirjevo solato, zraven pivo. To je bilo edino na jedilniku, kar ni vsebovalo mleka.

Moje najpomembnejše letošnje spoznanje je, da ima vsakdo neke obsesije. Vem, vem, sedaj si boste mislili, da sem res počasne pameti, če sem za to spoznanje potrebovala več kot 40 let. Ampak, mene ne zanimajo obsesije kot takšne, ampak, kako škodijo osebi sami in drugim v njeni okolici. Če je obsesija nekoga, da rad lika ali mora imeti po abecedi zložene začimbe, je to obsesija, ki je "neškodljiva".

Kam bi pa uvrstili obsesijo, ki škoduje zdravju? Ki škoduje tudi zdravju ljudi okrog nas?

Nimam pojma, kako sem iz revij prišla na obsesije. V moji podzavesti sem verjetno povezala obsesivne nasprotnike zdrave prehrane, prehranskih živil in zdravega načina življenja. Nimam rada fanatikov in ekstremov, vedno zagovarjam zmernost, podkrepljeno z zdravo kmečko pametjo. Ampak, ko se nam zdravje poruši, ko resno zbolimo, potem moramo poseči po drastičnih ukrepih. Drugih alternativ ni. V bistvu je - da bomo prehitro umrli.