Tudi jaz: Petdeset odtenkov sive

Dragi blog, priznam, podlegla sem histeriji in začela brati trenutno najbolj "vročo" erotično uspešnico Petdeset odtenkov sive. Dolgo sem se upirala, potem pa popustila in kupila (v akciji 3 za 2, vsaj to). Sem približno na strani 136 in že sem ugotovila, zakaj je knjiga tako priljubljena: vsebinsko, slogovno in družbeno je sprejemljiva za različne nacionalnosti. Z veseljem jo bo prebrala gospodinja iz USA, mlada podjetnica iz VB ali babica iz Avstralije.

Vsebino vsi lahko razumemo, se poistovetimo z junaki, v njej je ravno zadosti (ne preveč) seksa, da se nihče ne zgraža. Knjiga je dober globalizacijski izdelek, ki bo vzgled še veliko drugim knjigam. Kot takšno jo je tudi treba jemati - ni nobena literarna mojstrovina, ampak zabavna, erotična zgodba za krajšanje uric (ker sem šele na strani 136, ne vem, koliko je v knjigi sado-mazo scen). Najboljše pa je, da bomo dobili najmanj dve nadaljevanji - komplete pa imamo tako radi, a ne?

Objavljam še Delov komentar, avtorice Katerine Vidner Ferkov:

Petdeset odtenkov sive: pogrošno, perverzno ogledalo

Naš vsakdanji sadomazohizem ali zakaj se vse začne in konča pri denarju in ne seksu.

Naslov tega zapisa bi se lahko glasil: Moške fantazije ali Kako ona uživa. Sposodila bi si ga iz naslovov dveh izjemnih študij: Moške fantazije; Zgodovina in perverznost (1997) in Kako ona uživa (1997). Glede na načrte, ki jih ima država s knjigami, kulturo in znanostjo, se sicer zdi, da nam bodo ostale le še konkretne perverzije in bolj malo njihovega razumevanja.

Ko sem na avtoričini spletni stran brala opis knjige Fifty Shades of Grey, sem se začela glasno smejati. Avtorica je sadomazohistično romanco izdala pod psevdonimom. Zato je lahko prva asociacija kupca, da jo je napisal moški. Saj veste, moški pač znajo.

Pisateljica se je odlično vživela v pornografske užitke glavnega junaka romana. Od tod moj glasni smeh. Njen glavi junak ima »ogromno bogastva«, »ljubečo družino« in »temna poželenja«. Glavna junakinja, po drugi strani, pa je komaj polnoletna, stara 22 let, nedolžna in tudi »nedolžna«, premore pa »tiho lepoto«. Za povrh vsega meni, da zanj ni »dovolj dobra«.

Prva moja asociacija na odnos med glavnima junakoma ni, da gre za ljubezen med vrstnikoma, temveč da sta to oče in hči v patološkem razmerju. On ima vse in v svetu dominira, ona pa razen svoje otroške naivnosti nima nič. Želi jo tepsti in privezovati. Ona ga ne sme gledati v oči ali se ga dotikati. Predlaga ji tudi, naj izklopi um in se preda telesu. Užitku bolečine. O tem pa ne sme govoriti z nikomer. Podpisati mora celo zapleteno pogodbo, ki določa njuno razmerje. V zameno dobiva razkošna darila in vozi se v njegovem helikoperju. Darila za pridno hčerkico, ki bo molčala.

Elaine Scarry v znanstvenem prispevku Struktura mučenja (1985) zapiše, da bolečina in mučenje med drugim jemljeta glas. Ko si zvezan in tepen, pač ne moreš artikulirano podajati mnenj. Kdo bi moral molčati? V romanu gre za glas dekleta še preden se razvije v žensko – s svojim seksualnim jezikom in glasom. Z denarjem je podkupljena, sprejeta v njegovo družino, pod pogojem, da ne izraža sebe. Zveni znano?

Sadomazohistična uspešnica nas – bolj kot seznanja s seksualnimi praksami – opozarja na realnost odnosov v neolibaralnem kapitalizmu in življenjskih razmer za ženske (pa tudi moške). Mučitelj iz knjižnje uspešnice je zelo bogat. V svojih sadomazohističnih praksah podoživlja to, kar v kapitalizmu počne s svojimi podrejenimi. Odvzame jim glas, s pogodbo jih z(a)veže (k delu). Tako ima popolni nadzor in moč. O tem, kaj doživljajo, ne smejo govoriti. V zameno za pristanek bodo (podrejeni) dobivali darila (plačo).

Odsotnost telesnega stika in pogleda v oči, kar sta glavna junaka definirala v pogodbi, odslikuje hladne odnose sodobnih (delovnih) razmerij brez sočutja.

Glavna junakinja študira književnost 19. stoletja, glavni junak pa je tajkun. Ženske so torej dvesto let zadaj, omejene na romaneskno hrepenenje, moški pa vladajo – ne oziraje se na počutje drugih. Ob tem očitno nihče ne uživa. Razen pod točko perverzno. Pogrošni roman je ogledalo sodobne družbe.

Fifty Shades of Grey naj bi po pisanju številnih žensk okoli štiridesetega leta popestril njihovo spolno življenje.

Kaj pa recimo nekaj bolj barvitega, kot je denimo Kamasutra? Tam se tudi tepejo in grizejo, če je že taka potreba.

Ni pa nobenih pogodb, le vzajemno dajanje užitka.

Pogled v oči je obvezen.