Življenje:Kdaj moramo biti ponižni in kdaj ne

Se tudi mi kdaj obnašamo preveč ponižno? Vse za ljubi mir?

Vir: Milena Miklavčič, Nedelo (pon, 12.09.2011, 18:00)

VPRAŠANJE:

Draga Milena,

ravnokar berem knjigo Ženske, in ko sem ugotovila, da ste vi in avtorica ena in ista oseba, sem se odločila, da vam pišem in vas prosim za mnenje.

Od vas sem natanko dvajset let mlajša, živim z možem, ki ga imam neskončno rada, je moja srednješolska ljubezen, poročila sva se pri dobrih sedemnajstih letih. Tašča mi je veliko pomagala pri varovanju otrok, naučila me je gospodinjskih del, celo molsti krave, dela na vrtu. Z veliko odpovedovanja sva z možem doštudirala, pred leti sva tudi zgradila hišo. Imeli smo se prelepo, da me je že kar malo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Počilo je takrat, ko je taščin najmlajši dejal, da se ne bo preselil domov in ne bo prevzel sicer zelo majhne kmetije. Taščo je to zelo prizadelo, vseeno so se dogovorili, da prihaja sin z družino vsako nedeljo na obisk in kosilo. Žal si je tašča poleti zlomila kolk, ne more kuhati in streči, zato sem vskočila jaz. Za obiske mora biti vse brezhibno, samo rdeča preproga manjka. Po kosilu ne svakinja ne svak ne migneta s prstom, da bi mi pomagala pospraviti.

Najina družina pa je zdaj prikrajšana, saj smo se zato, ker smo se morali podrediti taščini želji, odrekli izletom in nedeljskemu počitku, sitnarita tudi otroka, ker imata »pokvarjeno nedeljo«. Ko ji je mož omenil, da tako ne bo šlo v nedogled, je tašča znorela in nama očitala nehvaležnost. Mož je potem govoril še s svojim bratom, povedal mu je, da bi tudi mi ob nedeljah včasih radi kam šli, a mu je on odgovoril, da ga nič ne briga, kaj si želimo, da ima on pravico priti domov vsakič, ko se mu zahoče. Seveda je vrgel pod nos, da ima moj mož zdaj dolžnosti, ker je postal namesto njega gospodar na kmetiji. Tako smo že peti vikend doma, pogosto začnem nedeljsko kosilo pripravljati že v soboto (kaj spečem), ker nočem prizadeti tašče (občutek dolžnosti, ker jo imam rada). Verjemite mi, vse skupaj mi ni niti malo všeč.

Barbara

ODGOVOR:

Če verjamete ali ne, pismo sem prebrala dvakrat, ker nisem in nisem mogla doumeti, da je res, kar pišete. Če bi bila na vašem mestu, bi svaku in svakinji že prvič pokazala vraga, kaj se to pravi, izkoriščati vašo dobrotljivost! Imata pa res debelo kožo, da se takole naselita pri tašči oziroma pri vas, ne da bi kakorkoli tudi sama pomagala. Verjemite mi, z lučjo pri belem dnevu bi morali iskati podobno ponižne, kot ste vi. Lepo je, da skrbite za taščo in je ne daste v dom, kar bi marsikdo storil. Ganilo me je tudi, da vam je zanjo mar, da niste pozabili, kakor je pogosto v navadi, da je bila nekoč, ko ste bili v stiski, tudi ona zelo dobra do vas. Prepričana sem, da ste človek na mestu in da tudi njeno morebitno nerganje preslišite, saj veste, da bo bolje, ko bo spet lahko uporabljala svoje noge. Na tem mestu pa se mora vaša širokosrčnost nehati.

Sin lahko obiskuje svojo mamo, kadarkoli hoče, logično. Zaradi vas lahko prihaja k njej od ponedeljka do nedelje, to vas pravzaprav niti ne zadeva. Nikakor pa ne more nihče od vas zahtevati, da njemu in njegovi družini po kraljevsko strežete. Za božjo voljo! Bodite odločni, ne dovolite, da bi se iz vas norčevali in vas izkoriščali. Ne rečem, da ne bi zavihali rokavov ob kakšnih obletnicah, rojstnih dnevih in podobnem. To je normalno in prepričana sem, da tudi vi ne bi negodovali. Toda vsako nedeljo! Edini dan v tednu, ko je družina lahko skupaj, da kam gremo, se pogovarjamo in skupaj doživimo kaj lepega. Vi pa ste se vsemu temu odrekli zaradi občutka dolžnosti in morda tudi miru v hiši?

Žal vaš primer ni osamljen. Matere tega ne bodo nikoli priznale, toda marsikatera dela otrokom krivico, ker se na enega od njih preveč naveže. Tudi vaša tašča je, tako se mi zdi, med njimi. Že to mi ni povsem jasno: če vas prav razumem, vi in vaša družina živite z njo pod isto streho, zakaj bi se potem moral preseliti domov še najmlajši sin in prevzeti kmetijo?

Nekoč so me povabili na neko družinsko kosilo, podobno vašemu. Hči, ki je živela skupaj z materjo, je stregla številnim obiskovalcem, bratom in sestram. Le kavo je ob koncu kosila, po tradiciji, skuhala mama. Pred vsakega je postavila skodelico, le na domačo hčer je – hote ali nehote – »pozabila«. Ko so jo drugi na to spomnili, se je napol obrnila in ji rekla: »A boš res tudi ti kavo?« Ne bom pozabila solz, ki sem jih videla v očeh tiste ponižane ženske, ob materinem vprašanju je nemo odkimala, potem pa je čez čas neopazno izginila iz kuhinje.

To, da se vaša tašča pretirano posveča najmlajšemu sinu, hkrati pa sili celo vas, da mu strežete kot kralju, mi ni všeč. Niti malo. Četudi je bila tašča nekoč, pred davnimi leti, zelo dobra do vas, ji to še ne daje pravice, da vas zdaj po svoje ponižuje v služkinjo. Lepo vas prosim, da se še enkrat temeljito pogovorite z možem, potem pa naj pokliče brata, ker morate med seboj razčistiti, kaj je prav in kaj ni. Seveda na lep način, ker ne gre, da bi se zaradi nedeljskih kosil med seboj sprli. Povejte jim, da so več kot dobrodošli, a da bo v prihodnje tako, da boste eno nedeljo kuhali vi, drugo oni. Tako bo volk sit in koza cela.