Danes sem prvič v tem letu kolesarila. Moj mož (ki mi je na blogu prepovedal pisati o njegovih privatnih zadevah in zato do preklica izgubil pridevnik "dragi", "najdražji" in "najboljši" ...) se je odpravil po svoje, še prej pa mi je očistil kolo in preveril njegovo delovanje. Glede na to, da sva lansko leto kolesom privoščila temeljito obnovo, se je letošnja sezona začela brez težav.
V Šiški obstaja namreč kolesarski mojster, ki razstavi kolo, ga očisti in naolji, ter po po potrebi popravi. Temeljito čiščenje stane 80 EUR, dobiš pa enoletno garancijo na brezhibno delovanje. Če je torej med kolesarsko sezono karkoli narobe, se odpelješ tja in popravi brezplačno (nadomestne dele plačas posebej). Lani je mojemu kolesu "napovedal" še 40.000 zdravih kilometrov vožnje, čeprav je staro že 7 let.
Ker še moram odgovoriti na vprašanj novinarke pomurskega Vestnika in napisati članek o dnevnih sobah za brezplačnik Dobro jutro, vam bom naštela samo še nekaj točk, kaj me kot kolesarko najbolj jezi:
1. Avtomobili, parkirani na kolesarski stezi.
2. Kolesarji, ki se ponoči vozijo brez luči. (Opomba: kar 90% jih ima takšna samomorilska nagnjenja.)
3. Avtomobili, ki v križišču zavijajo desno in vzamejo prednost kolesarjem (to bo sedaj spomladi zopet aktualno, dokler se vozniki ne navadijo na nas).
4. Tatovi koles.
Kot vidite, nič pretresljivega; letos se bom posvetila idiotom pod točko 1. Fotografirala jih bom in slike poslala na policijsko postajo. Verjemite, na progi Šiška - Murgle se jih bo vsak dan nabralo najmanj 10, največjo bero pa bom dobila pred občino Vič.
Pa ste si mislili, da sem prijazna, nemaščevalna, potrpežljiva ženska - ne, ko gre za diktaturo močnejšega nad šibkejšimi, sem lahko brez milosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar