ponedeljek, 26. oktober 2015

I Ging - kam naj grem na dopust?

Tole je prispevek, ki ga naj preberejo samo tisti, ki verjamejo v metafiziko. In v I Ging, ter podobne metode.

Vem, zopet bom tvegala, da se popolnoma blamiram pred (realnim) svetom, vendar je zgodba tako poučna, da jo moram objaviti. Pa čeprav se bodo nekateri smejali (na moj račun). I Ging uporabljam zelo redko, mogoče trikrat na leto. Kar je najpomembnejše, še vedno je imel prav. Nikoli se ne zmoti. Nikoli!

Ko sem bila že četrti dan bolna in mi je postalo dolgčas, sem začela razmišljati, kam bi jo mahnila (na dopust) v naslednjih tednih. Spoznavanje Izraela je bilo bolj adrenalinsko, zato bi moral biti naslednji cilj mirnejši. Še vedno smo v letu ovce, zato sem sklenila, da se bom držala doma. Malo me mika Portugalska, ampak ne da se mi voziti do letališča.

Seveda, grem v dober wellness hotel. Kot naročeno, je v poštni predal priletela ponudba iz hotela Špik v Kranjski gori. Zakaj pa ne? Ponudba je ugodna (3 noči konec novembra, 135 EUR) in tega dela Slovenije ne poznam prav dobro.

Ampak, poiščimo še kaj v širši okolici ... Spomnila sem se na namig znanca, ki je izredno hvalil avstrijski hotel Bogner Bad Blumau - to je hotel, ki ga je projektiral Hundertwasser. Poglejte si ta originalen koncept, res je nekaj posebnega. Tudi cena: 4 noči v začetku decembra stanejo 650 EUR.

Našla sem še domač hotel Lambergh v Begunjah. Zelo privlačno mi je deloval, zato sem zahtevala ponudbo: 5 noči čez novo leto, brez silvestrske večerje, pride 530 EUR (na žalost je v to ceno vključen samo en obisk v welnessu).

Kam naj grem in v katerem terminu? Kdaj bom kaj potrebovala?


Ni mi preostalo drugega, kot da za pomoč zaprosim I Ging (ne bom razlagala, kaj to je, veliko boste našli na spletu). Ne uporabljam rmanovih paličic, ampak kitajske kovance. Presenetilo me je, kako zanimive heksagrame sem metala, saj gre "samo" za dopust v hotelu. Ali pa ne?

In še nekaj sem opazila: pri vseh hotelih sem dobila triagram veter, ki predstavlja daljne kraje, potovanja. Rezultati so bili naslednji:


Hotel Špik, Kranjska gora - heksagram 5 (čakanje)

Kot že samo ime pove, mi I Ging svetuje, da za nekaj časa odložim potovanje. Če pametno počakam, se bodo stvari obrnile meni v prid.

Hotel Bogner Bad Blumau - heksagram 20 (samoizpraševanje)

Nahajam se v zmešnjavi misli. Na prvi pogled je potovanje videti obetavno, vendar do realizacije še ne bo prišlo tako hitro. Moj komentar: res bi me bolj mikalo ta hotel obiskati maja ali septembra.

Hotel Lamberh, Begunje - heksagram 28 (pretežko breme)

Breme je pretežko, zdelo se mi, da bo uresničitev izpolnjena, vendar ne bo. I Ging svetuje, da odložim potovanje.

Kaj??? Kakšni negativni odgovori pa so to??? Nisem se vdala in I Ging vprašala še četrtič o svoji priljubljeni destinaciji (4 noči, 350 EUR):

Hotel Neusacher-Moser, Weissensee - heksagram 12 (zastoj)

Kot že ime heksagrama pove, bo tudi ta želja izredno težko uresničljiva, svetuje mi, da naj ne hodim na pot.

In kaj sedaj? Mislim, da se tale ovca, ki bo v kitajskem letu vladala še dva meseca (do 22. 12. 2015 ob 4:48), res pošteno norčuje iz mene. In mi to sporoča preko I Ginga. Kako naj januarja začnem pisati knjigo, če si ne bom prej "pretegnila" svojih nog???

P.S.
Ko pridem malo k sebi, bom I Ging vprašala o 16-dnevnem potovanju v Indijo, v ajurvedsko kliniko, januarja 2016 ... Vem, vem, takrat bi morala pisati knjigo. Ampak, če bi jo začela pisati en mesec kasneje, pri tem pa bi bila notranje in zunanje zelo prečiščena ... Saj vem, hudiček me vabi v greh! 

Bo pa januarja 2016 takrat že vladala opica, ki je strašno poskočna in radovedna živalca ...


nedelja, 25. oktober 2015

Kdaj reči ne?

Mojim normalnim bakterijam in virusom so se včeraj pridružile še črevesne. Danes je že bolje, se pa počutim izčrpano. Zaradi vročine in bolečin sem seveda morala veliko počivati. Vmes sem razmišljala o različnih temah - kar je ena izmed velikih prednosti, ko zboliš ...

Včeraj sem nekje na spletu zasledila, da "če se je celo Cerar razjezil, potem mora biti situacija z begunci res slaba". Vem, na tole zaspano nedeljo, ko smo na srečo spali eno uro dlje, zopet omenjam begunce. Med kuhanjem čaja sem namreč razmišljala, kdaj je dovolj. Da je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih moraš sprejeti, da nekaj prenehaš delati.

Podjetniki dobro poznamo takšne odločitve - kdaj ukiniti nek izdelek ali storitev, kdaj preseliti proizvodnjo, kdaj koga odpustiti, kdaj zamenjati dobavitelja ... Velikokrat je "oditi/opustiti" dosti težje, kot "začeti".

Tudi v politiki se je težko odločiti, kdaj udariti po mizi, in kdaj nadaljevati z diplomacijo. Če bi NATO prej bombardiral Beograd - bi se vojna prej končala? Ali bi morali nekaj bomb odvreči tudi nad Zagreb? Seveda je, poleg časa, kdaj se takšen napad zgodi, pomembno tudi kdo ga izvede. In kako. Je moral NATO zato, ker so predolg čakali z odločitvijo o "vmešavanju" v vojno dveh suverenih držav, bombardirati Beograd? Bi bil, če bi to izvedli dve leti prej, na nekem manj naseljenem ozemlju, učinek slab?

Zakaj tole pišem? Želim se navezati na trenutno situacijo z begunci. Drzna hipoteza: bi politiki, če bi bili mejni prehodi v bližini Ljubljane, reagirali drugače, bolj odločno, bi sprejemali drugačne odločitve? Mislim, da si vsi mi, ki nismo v Brežicah ali Rigoncah, ne morem predstavljati, v kakšnih razmerah ljudje tam živijo. Zato bomo vsi z velikih interesom spremljali, kako se bo "razjezil" Miro Cerar.

V zasebnem življenju imamo podobne dileme: kdaj reči tisti dokončni "ne". Ne, ne boš me več zatiral, poniževal, oviral, pretepal ... Tisti, ki smo se ločili, vemo, da je točno določeni trenutek, ko se zaveš, da je partnerske zveze konec. Pri poslovnih odločitvah se lahko poigraš s številkami, ki ti povedo, da je konec. V partnerski zvezi, ko gre za čustva, navezanost, lojalnost, pa je težje. Kdaj oditi?

Na spletu sem našla zgodbe (ameriških) moških, ki so se v točno določenem momentu zavedali, da je njihovega zakona konec:

1. "Ko sem se s prijateljem pogovarjal pri zajtrku in je o svoji ženi govoril v superlativih - kako ga podpira. Moja žena je delala ravno nasprotno, z mano je ravnala nespoštljivo, bila je nezainteresirana in zaničevala me je."

2. "Ko sem za BMW ustvarjal film o njihovih avtomobilih, so mi posodili popolnoma nov športni kabrio. Z njim sem se hitro vozil po alpskih cestah in užival kot že dolgo ne: glasna glasba, odprta streha, prižgano gretje. Srečen sem, sem si mislil. Potem pa me je prešinilo: če bi bila moja žena z mano, bi takoj zahtevala, da naj vozim počasneje, da naj dvignem streho, utišam glasbo."

3. "Trenutek razodetja je prišel, ko mi je žena rekla, da je OK, če se bom srečeval z drugimi, sem znorel. Ona me bo pa čakala, da pridem nazaj."

4. "Po dveh letih partnerske terapije, ko sem obupano iskal orodje, da popravim svoj zakon, mi je postalo jasno, da se prepirava vedno o istih stvareh. Ugotovil sem, da je smisel terapija v tem, da najdem pogum in zapustim zastrupljeno zvezo."

5. "Gledali smo ognjemet za praznik 4. julija. Z ženo vsa se prepirala o tem, koliko hot dogov lahko poje najin sin. To je pravica vsakega Američana, da na ta praznik poje toliko hot dogov kot želi, sem se šalil. Ne veš, kaj je notri, kako je nezdrav, poln nitritov, ki povzročajo raka, je odgovorila žena. Saj je samo hot dog, je bil moj odgovor. Ko sva nemo opazovala ognjemet in sem videl eksplozije raket, sem si mislil, da je pravkar eksplodiral tudi najin zakon."

Podobne zgodbe poznamo tudi mi, a ne? Samo priznamo si jih ne. Ampak, to je že druga tema, namreč o strahu.

petek, 23. oktober 2015

Kako se bomo leta 2020 spominjali teh mesecev?

Včeraj sem obležala - prehlad. Tako sem imela več časa za razmišljanje o beguncih. Imate že svoje mnenje? Jaz ga nimam, porajajo pa se mi številna vprašanja, na katera (še) nimam odgovorov:

1. So številni begunci v EU res del nekega "velikega" in načrtovanega plana?

2. Ko Angela Merkel beguncem na široko odpira vrata - ali ima za njih dolgoročno rešitev, ali samo uboga ukaze (iz točke 1)?

3. Če nihče nima nikakršnega načrta, ga imamo v Sloveniji? Kdo ga bo naredil in izvajal?

4. Res smo v EU dovolj bogati za veliko beguncev, ampak, ali oni vedo, kakšno življenje jih čaka v EU?

5. Kaj bomo v Sloveniji z, recimo 100.000 begunci, kako jih bomo integrirali v družbo (tudi sama sem 7 let živela v Nemčiji, zato vem, kako pomembna je integracija)? Glede na to, da smo se zopet razdelili na "za" in "proti"?

6. Se sploh zavedamo, kako usodne odločitve moramo trenutno sprejemati? Ne samo politiki (v EU in Sloveniji), ampak mi vsi. Kako jih naj sprejemamo, če pa nimamo dovolj objektivnih informacij? S čustvi in hujkaštvom, kot se dogaja sedaj?

7. Se sploh zavedamo, kako zelo se bo spremenilo naše življenje, če se bodo uresničile napovedi o pritoku beguncev? Govori se o milijonih!!!

četrtek, 22. oktober 2015

Izrael - z gondolo na Masado

Ne vem, zakaj sem izbrala prav te slike, tudi ni izlet na goro Masado name naredil ne vem kakšnega vtisa. Na splošno me Izrael ni presenetil, no, razen krvavih spopadov ... Pričakovala sem malo morja, malo dobre in manj dobre hrane, barvno zelo neizrazito pokrajino, različne narode in veliko zgodovine. Še največ zelene sem videla v kibucih, mestnih vrtovih, pa tudi na obdelovalnih poljih, ki jih seveda vse namakajo.

V Masadi mi je uspelo z gondolo priti na vrh, potem pa se enostavno nisem mogla premakniti izpod senčne klopce. Ni šlo.


Gora Masada je del nacionalnega parka. Na vrh se lahko pride z gondolo ali po Kačji poti - ki je bila tisti dan zaprta, ker je bilo prevroče (30 stopinj).



Kos skrbno opazuje okolico in nove turiste. Imajo kaj hrane? 



Res presenetljivo, iz kako različnih držav so turisti - od Evrope do Azije, ZDA ...


Na vrhu, pri ruševinah, nas je čakala brezplačna voda, kar so turisti z veseljem sprejeli. Očistili so jo s filtri, nisem pa poskusila, kakšnega okusa je bila. 


Izraelski kos na avtomatu z brezplačno čisto vodo - bil je veliki frajer, predrzen, čuječ.


Z gondolo navzdol in naprej k Mrtvemu morju

torek, 20. oktober 2015

Kako smo v Izraelu ostali živi

Pravkar sem prebrala e-novice iz nemške šole za imperialni feng shui. Očitno smo si vsi kolegi enotni: nova perioda 9, ki bo zelo hitra in zato naporna, se zelo odločno približuje. Vse poteka hitro, občutek imamo, da samo capljamo za dogodki in nalogami, povsod nastajajo spremembe. Ampak, perioda 9 šele zajema sapo (začela se bo decembra 2016)!

Naslednje leto se bom res poglobila v periodo 9 in pripravila nekaj splošnih nasvetov za preživetje. Nočem dramatizirati, ampak šlo se bo za vse ali nič. V bistvu mi je kar malo žal, da ne bom živela v periodi 1. Kajti, tisto oziroma tisti, ki bodo preživeli periodo 9, bodo "čisti", prečiščeni, modrejši, zelo verjetno tudi srečnejši.

Ampak, vzeti moramo periodo, ki nam je namenjena. Bo pa hudo.

Še vedno prebavljam vtise iz Jerusalema. Pa ne prleškega, ampak izraelskega. Namreč, prejšnji teden sem se za 4 dni odpravila v Izrael. Če vsaj malo spremljate najnovejše dogodke v tej deželi, potem veste, da so spopadi vsak dan hujši. Po 1. 10. je namreč nehal veljati mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci. Izbruhnili so nemiri, sedaj pa se stopnjujejo in vsak dan je bolj krvavo.

Ravno to, kar deželo dela zanimivo in posebno - multikulturnost - jo tudi uničuje. Mi smo se spopadom izognili, razen zadnji dan so bili 500 metrov od našega hotela 4 mrtvi. Pa da ne bo kdo tega razlagal moji mami ...! Zato smo predčasno pobrisali iz Jerusalema v Tel Aviv in se potolažili z dobrim kosilom na plaži.

Na potovanju sem naredila nekaj zanimivih fotografij, čeprav je bilo vreme zelo vlažno, pri 30 stopinjah, zato je bila vidljivost slaba. S sabo sem vzela "samo" popotniški objektiv 18-200 mm in nisem obžalovala. Sopotnik Mitja, ki se bolj resno ukvarja s fotografijo, je s sabo nosil fotografski nahrbtnik s 15 kg fotografske opreme.

Bom svoje poročila začela od zadaj, z najbolj prijetnimi slikami - kosilom na plaži. Hrana je v restavracijah kar draga, zato smo na potepu po Izraelu iskali različne restavracije s hitro prehrano. Presenetljivo: še najboljše in najceneje smo jedli v trgovskih centrih, tudi na bencinskih črpalkah ni slabo. V enem od trgovskih centrov sem pojedla najboljši kebab v svojem življenju (še sedaj se mi cedijo sline, če pomislim na to bogato in popolno mešanico mesa, zelenjave in začimb), pa tudi fantastično solato s piščancem ob Mrtvem morju, prav tako odlično začinjeno.

Moje "tolažilno" kosilo v Tel Avivu me je stalo 30 EUR (pogrinjek, glavna jed, malo izraelsko pivo, lepa terasa z razgledom, odlična družba). Ampak, splačalo se je. Praznovali smo, dobesedno, da smo ostali živi.


Pogrinjek za katerega ne vem, ali smo ga naročili, ali ne, pa tudi tega ne vem, koliko je stal, ker računa nismo razumeli ... Ampak, vse je bilo zelo dobro. 


Kruh pečejo sami in bil je izredno okusen, že v kuhinji so ga polili s kakovostnim, lepo dišečim olivnim oljem. 


Moja glavna jed: mesne kroglice (mislim, da so bile iz jagnjetine, mogoče je bila dodana govedina), polite s kremo iz čičerike, spodaj so bili dušeni jajčevci in paprika. Vse skupaj so prekrili s plastjo kruha s sezamom in zapekli v pečici. Slastno!!!


Sopotnika sta naročila solato, na vrhu je mlad sir. Glede na njuna zamaknjena obraza, je bila solata dobra!


Moja solata, lahko pa si kot prilogo dobil tudi krompir ali riž.