Kdaj reči ne?

Mojim normalnim bakterijam in virusom so se včeraj pridružile še črevesne. Danes je že bolje, se pa počutim izčrpano. Zaradi vročine in bolečin sem seveda morala veliko počivati. Vmes sem razmišljala o različnih temah - kar je ena izmed velikih prednosti, ko zboliš ...

Včeraj sem nekje na spletu zasledila, da "če se je celo Cerar razjezil, potem mora biti situacija z begunci res slaba". Vem, na tole zaspano nedeljo, ko smo na srečo spali eno uro dlje, zopet omenjam begunce. Med kuhanjem čaja sem namreč razmišljala, kdaj je dovolj. Da je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih moraš sprejeti, da nekaj prenehaš delati.

Podjetniki dobro poznamo takšne odločitve - kdaj ukiniti nek izdelek ali storitev, kdaj preseliti proizvodnjo, kdaj koga odpustiti, kdaj zamenjati dobavitelja ... Velikokrat je "oditi/opustiti" dosti težje, kot "začeti".

Tudi v politiki se je težko odločiti, kdaj udariti po mizi, in kdaj nadaljevati z diplomacijo. Če bi NATO prej bombardiral Beograd - bi se vojna prej končala? Ali bi morali nekaj bomb odvreči tudi nad Zagreb? Seveda je, poleg časa, kdaj se takšen napad zgodi, pomembno tudi kdo ga izvede. In kako. Je moral NATO zato, ker so predolg čakali z odločitvijo o "vmešavanju" v vojno dveh suverenih držav, bombardirati Beograd? Bi bil, če bi to izvedli dve leti prej, na nekem manj naseljenem ozemlju, učinek slab?

Zakaj tole pišem? Želim se navezati na trenutno situacijo z begunci. Drzna hipoteza: bi politiki, če bi bili mejni prehodi v bližini Ljubljane, reagirali drugače, bolj odločno, bi sprejemali drugačne odločitve? Mislim, da si vsi mi, ki nismo v Brežicah ali Rigoncah, ne morem predstavljati, v kakšnih razmerah ljudje tam živijo. Zato bomo vsi z velikih interesom spremljali, kako se bo "razjezil" Miro Cerar.

V zasebnem življenju imamo podobne dileme: kdaj reči tisti dokončni "ne". Ne, ne boš me več zatiral, poniževal, oviral, pretepal ... Tisti, ki smo se ločili, vemo, da je točno določeni trenutek, ko se zaveš, da je partnerske zveze konec. Pri poslovnih odločitvah se lahko poigraš s številkami, ki ti povedo, da je konec. V partnerski zvezi, ko gre za čustva, navezanost, lojalnost, pa je težje. Kdaj oditi?

Na spletu sem našla zgodbe (ameriških) moških, ki so se v točno določenem momentu zavedali, da je njihovega zakona konec:

1. "Ko sem se s prijateljem pogovarjal pri zajtrku in je o svoji ženi govoril v superlativih - kako ga podpira. Moja žena je delala ravno nasprotno, z mano je ravnala nespoštljivo, bila je nezainteresirana in zaničevala me je."

2. "Ko sem za BMW ustvarjal film o njihovih avtomobilih, so mi posodili popolnoma nov športni kabrio. Z njim sem se hitro vozil po alpskih cestah in užival kot že dolgo ne: glasna glasba, odprta streha, prižgano gretje. Srečen sem, sem si mislil. Potem pa me je prešinilo: če bi bila moja žena z mano, bi takoj zahtevala, da naj vozim počasneje, da naj dvignem streho, utišam glasbo."

3. "Trenutek razodetja je prišel, ko mi je žena rekla, da je OK, če se bom srečeval z drugimi, sem znorel. Ona me bo pa čakala, da pridem nazaj."

4. "Po dveh letih partnerske terapije, ko sem obupano iskal orodje, da popravim svoj zakon, mi je postalo jasno, da se prepirava vedno o istih stvareh. Ugotovil sem, da je smisel terapija v tem, da najdem pogum in zapustim zastrupljeno zvezo."

5. "Gledali smo ognjemet za praznik 4. julija. Z ženo vsa se prepirala o tem, koliko hot dogov lahko poje najin sin. To je pravica vsakega Američana, da na ta praznik poje toliko hot dogov kot želi, sem se šalil. Ne veš, kaj je notri, kako je nezdrav, poln nitritov, ki povzročajo raka, je odgovorila žena. Saj je samo hot dog, je bil moj odgovor. Ko sva nemo opazovala ognjemet in sem videl eksplozije raket, sem si mislil, da je pravkar eksplodiral tudi najin zakon."

Podobne zgodbe poznamo tudi mi, a ne? Samo priznamo si jih ne. Ampak, to je že druga tema, namreč o strahu.